Na podelitvi MTV-jevih nagrad za najboljše videospote (VMAs) se med zahvalnimi govori vsako leto pojavi kakšen, ki naslednje jutro pristane v medijih. Na letošnji podelitvi, ki je bila pred nekaj dnevi, je bil to govor glasbenice Pink, njen nagovor hčerki z brezkompromisno zahtevo: ne spreminjaj se za nikogar, ostani zvesta sama sebi. Podobno je leta 1997 takrat dvajsetletna pop senzacija Fiona Apple, najbridkejša punca devetdesetih, v zahvalnem govoru svoje mlade oboževalce prosila, naj ne oblikujejo svojega življenja po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. »Go with yourself,« jih je rotila. Glasbenica Lana del Rey se v svojih zahvalnih govorih večinoma nerodno smehlja, ne poda nobenega družbeno-kritičnega stališča – poleg klasičnega »hvala, rada vas imam« je šla le enkrat malo dlje, z zahvalo svojim mendežerjem, ker so pomagali spremeniti njeno življenje v umetniško delo. Lana, glasnica otožne Kalifornije, se kljub svarilom Fione Apple ravna natanko po tem, kar zvezdniki mislijo, nosijo in govorijo. Ne želi biti zvesta sama sebi, odpor ima že do lastnega imena – Elizabeth Grant je zamenjala za besedno zvezo z glamuroznim zvenom, ime Lana je izbrala po igralki Lani Turner in priimek Del Rey po eni od sosesk zahodnega Los Angelesa. Kakor ime, je tudi svoj umetniški izraz razvila z reciklažo zimzelene Amerike, kolažem citatov in referenc na vintidž glamur zlatih dob ameriškega popa, preko katerih otožno prepeva o zadevah srca.
Že v enem prvih intervjujev je povedala, da jo zanima preoblačenje, drag queen kultura, in da je bila že več različnih oseb. Lana del Rey je preobleka, ki z vsakim novim albumom postane meso. Po raju nostalgična princesa katastrofe, s tetovažo Paradise, žejna blišča in žarometov, nikakor ne verjame vase, temveč v že kultne ljudi. V svojih pesmih in videospotih je bila prva dama Jackie Kennedy, prva ženska – Eva, druga ženska – priležnica motoristov, striptizeta, Nancy Sinatra, Marilyn Monroe, bila je tudi vse naenkrat – vedno večpomenska in večosebna. »Moja kariera se me ne tiče,« pravi. »Moja kariera je odsev novinarstva, današnjega novinarstva. Moja javna oseba in kariera nimata nič z mojim notranjim ali zasebnim življenjem. Dobesedno nič. Skoraj vse, kar ste o meni kadarkoli prebrali, je neresnično.« Ko Lana stopi na oder ali pred kamero, v kavbojkah in beli majici, sramežljiva in nič podobna svojim likom, postane jasno, da njena umetnost ni resničnostni šov. Po izobrazbi filozofinja z diplomo na temo matematičnega dokaza božjega bivanja, verižna kadilka cigaret Camel in Parliament na koncertih joče, ker ji je težko nastopati za ljudi, ki jim je tako zelo mar zanjo. Nerodno se obira na ulici, ko jo paparazzi povabi na zmenek, in daje vtis, kot da se še vedno bolj kot velika zvezdnica počuti kot oboževalka ali groupica zvezdnikov iz svojih pesmi. V nasprotju s trenutnimi pop zvezdnicami je s svojim otepanjem političnih stališč skorajda času neprimerna; nekoč je denimo neslavno dahnila, da se ji feminizem ne zdi zanimiv koncept in da jo bolj kot politika zanimata ameriško vesoljsko transportno podjetje SpaceX in Tesla. (Morda bi hotela nastopiti v vitanjskem Ksevtu?)
Ker pa obstoj Lane del Rey temelji na tem, da je lahko kdorkoli, se na svobodi, ki jo enači z Ameriko, politiki ne more povsem izogniti. Kot Američanka se je zaradi politike novoizvoljenega predsednika Trumpa začela počutiti ogroženo, kar jo je na njenem novem albumu, Lust for Life, ki je izšel to poletje, navdahnilo za novo preobleko, feministke in protestnice. Republikanski zmagi se je zoperstavila z zahtevo po pravici do svojih »lepih problemov« in stvaritvijo simbolnega domovanja v znaku Hollywood. Njen pêti album sestavljata dva tematska sklopa, dve akciji, ljubezen in vojna. Ljubezenski del se odpre z upanjem in vse prežemajočim lust for lifom zaljubljenih, nadaljuje s preizpraševanjem ljubezni na praznih plažah z vonjem po češnjah in vinu (»Love, is it real love? It’s like smiling when the firing squad’s against you«), preide v opevanje belega mustanga – simbol prvega trenutka, ko veš, da si se v nekoga zaljubil, se s hip-hopom za hip vrže v hiter utrip srca, in konča z jeznim »I’m crying while I’m cumin’«, ker je padla na še enega luzerja. V tem zaključku je Lana neusmiljena, in ko vpraša »Who’s doper than this bitch? Who’s freer than me?«, lahko odgovorimo samo, da nihče. Nihče ne »čuti vseh svojih jebenih čustev« skozi hladni zrak še ene izgubljene ljubezni tako neustrašno kakor Lana. A medtem ko se prvi del albuma izteče v trpko slovo od ljubezni, je drugi del albuma svetla vrtna zabava, med katero so po radiu ravno napovedali vojno. V njem se postavi za pravice žensk, ob čimer je političnost našemljena v še eno od zlatih dob Amerike, tokrat hipijevska šestdeseta in njihovo mirovniško kantavtorstvo, z rožami v laseh, Woodstockom v srcu in Lennonovo sliko v denarnici. Coachella pesmi z naslovi, kot so Coachella – Woodstock in My Mind, God Bless America – And all the Beautiful Women in It, When the World Was at War We Kept Dancing, so ode jutrišnjemu dnevu, ki ga morda nikoli ne bo, in prepoznanje družbene vojne, ki je bila do sedaj le v njeni glavi – spopada med redom in svobodo. Tretja svetovna vojna si ne bi mogla želeti lepšega soundtracka.
Leitmotiv albuma je sprememba, ki glavno besedo dobi v predzadnji pesmi albuma, naslovljeni Change, v kateri se želji po koncu družbenih vojn in vojne v sebi povežeta v nujo po spremembi, obenem pa se v tej pesmi tudi sprašuje, ali ni čas, da bi bilo mar še komu drugemu – mora biti res vedno ona tista z vso skrbjo? To delno razreši tako, da za spremembo svoje pesmi in njihove skrbi prepusti v petje še drugim glasbenikom; breme razdeli med A$AP Rockyja, The Weeknda, Stevie Nicks, Seana Lennona, and Playboia Cartija. Na albumu Lust for life je tudi referenčno precejšnja gneča, na spisku citiranih, vrednem Tarantina, med drugim najdemo Boba Dylana, F. Scotta Fitzgeralda, Sama Cooka, Eltona Johna, Johna Lennona in Yoko Ono, Charlesa Mansona, Mötley Crüe, in celo njo s prejšnjih albumov. Poleg tega ima album tudi metafikcijski moment, v pesmi Tomorrow never came se v verzu »Isn’t life crazy?”, I said / Now that I’m singing with Sean« pišoča in pojoča zave sebe in Seana, sina v tej isti pesmi citiranih Johna Lennona in Yoko Ono.Lanina čustva bliskovito drsijo med citati, referencami, avtoreferencami, avtorefleksijami, navezavami na pretekle sloge in žanre, mešanjem nizkega in visokega, prostitutk in prvih dam, hip-hopa in politike, in drhtijo na ustnicah nemirnega označevalca – pod vsemi preoblekami je sebi večno nezvesta Lana del Rey postmodernistka.
Čeprav morda nikoli ne bo imela medijsko odmevnega zahvalnega govora svojim oboževalcem, pa svoj zadnji album začenja ravno z nagovorom svojemu podmladku v pesmi Love: »Look at you, kids, you know you’re the coolest / The world is yours and you can’t refuse it / Seen so much, you could get the blues but / That don’t mean that you should abuse it,« in jih ob tem opozarja, da so »del preteklosti, ampak tudi bodočnost«. Ravno ta občutek za preteklost kot navdih za bodočnost, ta zweigowski poklon zvezdnim trenutkom človeštva, je tisto, kar Lana del Rey kot umetnica sporoča. Prav tako kakor v filmu Čedno dekle prostitutka Vivian (Julia Roberts) na vprašanje Edwarda (Richard Gere), kako ji je ime, odgovori: »Kako želiš, da mi je ime?«, Lana ves čas sprašuje preteklost: »Kaj naj postanem? Kako mi je ime?«, in se z odgovori od devetdesetih, ko sta bila njena prva vzornika Britney Spears in Kurt Cobain, pomika nazaj, v vse raje, vse presežne trenutke, ko je pop kultura svobodno izbirala svoja imena, oblačila in besede ter z njimi premikala svet naprej, širši javnosti posredovala nove okvire možne resničnosti, vzgajala najstnike in pripravljala svetlejšo bodočnost.