Vse najboljše, Svetlana!

Danes, na prvi dan novega leta, praznujemo tudi rojstni dan prve dame slovenske poezije. Svetlana Makarovič, 1. januarja 1939 rojena v Mariboru, je nedavno tudi sama prisluhnila predavanju, na katerem je njeno poezijo osvetlil »pesniški brat« dr. Boris A. Novak.

V pisateljski vili na Tomšičevi ulici 12 v Ljubljani je v organizaciji slovenskega PEN-a tako ponovno stopil v vlogo predavatelja, saj po upokojitvi ne predava več na oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete v Ljubljani.

Posvetil se je baladni poetiki in pravljični etiki Svetlane Makarovič. Umetnika že dolgo sodelujeta in se podpirata, oba pogosto tarči javnega blatenja in zaničevanja. V zadnjih letih sta se skupaj postavila na stran svobode in ljudi ter se uprla vladajoči politiki. V času pandemije koronavirusa sta javno izražala kritiko takratne oblasti z recitiranjem pesmi na petkovih kolesarskih protestih, oba pa sta izdala tudi pesniške zbirke s protestno poezijo – Novakova Svoboda je glagol je z naslovnim refrenom postala že slogan takratnih protestov, medtem ko je Svetlana Makarovič z zbirkama Vladavina muh in Golobnjak dosegla poseben izraz protestne poezije, kakor je dejal Novak. Veliko podporo je pesnici izkazal tudi ob škandalu okrog Prešernove nagrade, že prej pa jo je v pesmi imenoval za sestro po izbiri. To pesem je recitiral tudi na koncu tokratnega predavanja in naslovljenko povsem ganil. Tudi sicer je večer zaznamoval tovrstni ton nazdravljanja njunemu prijateljstvu in medsebojnemu spoštovanju.

Novak je predstavil Svetlano Makarovič kot izredno pogumno žensko in pomembno feministično figuro že od samega začetka njenega ustvarjanja. Že kot mlada umetnica se je upirala ustaljeni podobi kakršna bi pesnica morala biti; pisati zgolj ljubezensko poezijo, ne preveč izstopati, biti pohlevna in ne predstavljati težav za druge: »Svetlana Makarovič je podobo pasivne pesnice zlomila. Pripisati ji gre veliko zaslugo, a to je obenem zasluga, ki jo vse življenje drago plačuje.«

Že v samem naslovu predavanja Baladna poetika in pravljična etika pri Svetlani Makarovič naletimo na antitezo: balada upesnjuje nesrečo, pravljica obljublja večno srečo, pri njej pa v obeh zvrsteh naletimo na oboje. S tem so njene balade zaradi poskočnega ritma še bolj tragične in njene pravljice zaradi opisovanja sreče in nesreče resničnejše. Njene pravljice niso očiščene zla, smrti ali strašnih reči, zaradi česar se otrok uči in pripravlja na resnične življenjske primere. Za otroka niso posebej prilagojene, ampak se s soočenjem z zlom začne potovanje skozi življenje, kot na primer v Sapramiški. Zlo pa ne prihaja vedno samo od drugih in si ti žrtev, pač pa je vseobsegajoče, vseprisotno in metafizično. Ima človeško in nadčloveško podobo, zato imajo liki pri njej, četudi živalski, slabe lastnosti človeka. Največkrat je žrtev tega zla deklica, torej dvojno zaznamovana s šibkostjo – je otrok in zaznamovana še v družbenem smislu s spolom ženske. Zato se avtorica obsesivno vrača k motivu desetnice. Poleg tega pa zna zelo dobro ubesediti empatijo do trpljenja otrok, jih dobro razume in se z njimi identificira. Kot je Novak zapisal v njej posvečeni pesmi:

Ta sestra je pogumna. Včasih do brezuma.
Od nekdaj šteje takte, zloge in vse mrtve,
in brani ženske in otroke in vse žrtve.

Ogromno je prispevala k oživitvi slovenskih bajeslovnih in ljudskih likov, kot so desetnica, zeleni Jurij, Kresnik, sojenice, škopnik … Ti liki so avtorsko predelani, v interpretaciji pa pesnica vseeno sledi ljudskemu izročilu in jih obenem postavlja v sodobnost.

Drugi del predavanja je Novak posvetil njenim baladnim pesmim. Čeprav so zgodnejše pesmi svetlejše, zatemnitev natopi zelo hitro. V svojem pesnjenju se je zelo približala ljudskim pesmim, hkrati pa tudi tradicionalnim klasičnim oblikam balade, sicer nehote in spontano, ugotavlja Novak. Kot predavatelj verzologije, poznavalec pesniških oblik in njihovega razvoja je v predavanje seveda vključil tudi zgodovinski razvoj baladne pesniške oblike kot najmlajše hčerke plesa. Balade Svetlane Makarovič se približajo tako francoski, italijanski in angleški baladi kot arabski obliki zadžal, starodavni obliki balade. Starodavni plesni ritem tradicionalnih balad pri njej postane ritem smrti, ritem mrtvaškega plesa. Vključuje krvavo ironijo ter obešenjaške in groteskne motive. Novak je izpostavil tudi več področij, kjer bi poezija Svetlane Makarovič še zahtevala raziskave in premisleke, kot na primer motiv smrti in seksualne premoči. Celotno predavanje pa je bilo velik poklon celotnemu opusu pesnice, ki ga je predavatelj zgostil v stavek: »Na delu je izjemna človeška in umetniška modrost.«

Predavanje je profesor zaključil z zahvalo za pesmi, pravljice, glasbo in za njuno prijateljstvo: »Rad bi se zahvalil Svetlani, za vse kar je dala tolikim ljudem in meni in vsem nam. Hvala, sestra!« Potrdilo se je, da je lahko sodelovanje med umetnikoma koristno, plodno in v določenih trenutkih tudi nujno. Kot je poudaril Novak, bi si avtoričino delo zaslužilo pomembnejšo monografijo ali študijo, saj je že s pravljicami nam in našim otrokom podarila ogromno. Večer se je čudovito zaključil z Novakovo recitacijo svojega zamirajočem sonetu Sestra po izbiri. V zaključku je sežel vse spoštovanje in zahvalo veliki pesnici:

Dobro je imeti v življenju tako sestro.
Moja rana manj boli, ker nanjo dlan polaga sestra.
Ime ji je Svetlana.