AirBeletrina - Vstop dovoljen samo bralcem
Kritika 20. 1. 2015

Vstop dovoljen samo bralcem

Naslovnica knjige

Peter Handke mu je, prevajalcu in pesniku Fabjanu Hafnerju, osrednjemu govorcu ob podelitvi Einspielerjeve nagrade leta 2013, zabičal, naj publiki, zbrani v Tischlerjevi dvorani v Celovcu, tik ob začetku dvojezične slovesnosti pove nekaj, kar jih bo osupnilo: »Vstop dovoljen samo bralcem: Kdor ni prebral nobene Handkejeve knjige, naj dvorano takoj zapusti!« Ne spominjam se, da bi kdo ob tem res vstal in odšel, vem pa, kako grenko je bilo razočaranje ob sporočilu, da Handkeja na podelitev nagrade ne bo. »Pa si le ni upal,« so med seboj šepetali koroški Slovenci. »Naš je, pa ne pride k nam.« A tak pač je, večni provokator Peter Handke, in taki s(m)o (ne samo koroški) Slovenci. Vedno radovedni, kaj nam ima povedati ta veliki sanjač iz Devete dežele.

Slovenščina iz osebne pradavnine

Fabjan Hafner, ki je leta 2014 za svoje izjemne prevajalske dosežke v svojo poustvarjalno malho pospravil ugledno Lavrinovo diplomo, je minulo leto zaznamoval tudi s svojo novo, dvojezično, nemško-slovensko knjigo Oha, sivec!: Peter Handke in Slovenci, izdano pri Celovški Mohorjevi. Gre za (knjižni in avdio) posnetek njegovega govora ob podelitvi Einspielerjeve nagrade, ki sta jo leta 2013 Krščanska kulturna zveza in Narodni svet koroških Slovencev podelila Petru Handkeju za

»njegovo zavzemanje za slovensko literaturo na Koroškem ter za njegov pisateljski prijateljski angažma za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem«.

Hafner se v svoji fragmentarni valilnici premišljevanj o Handkejevem slovenstvu najprej posveti pisateljevim stikom s slovenščino. Ti naj bi segali »v njegovo osebno pradavnino«. Handke naj bi sicer večkrat potrdil, da je bil njegov prvi jezik slovenščina, a se je moral, ko je odrasel, jezika svojega deda Gregorja in matere z dekliškim priimkom Sivec znova naučiti. Začel je tako, da je v domači župnijski cerkvi v Grebinjskem Kloštru črko za črko v celoti prepisal križev pot v stari, narečno obarvani slovenščini (samo glavnega junaka, Jezusa, je izpustil) in ga uporabil v svojem prvencu Die Hornissen (1966)/Sršeni.

Še prej se je, česar pa Hafnerjeva knjižica ne omenja, Handke šolal v malem lemenatu na Plešivcu/Tanzenberg, kjer je skupaj z njim v šolo hodila tudi poznejša izredno močna slovenska izobraženska elita. V svojem pogovoru s celovškim založnikom Lojzetom Wieserjem v knjigi Die Sprachenauseinanderdriftung je povedal: »To sem enkrat napisal, da mi Slovenci ali slovenski učenci v internatu tudi niso bili všeč, ker so – v mojih mladih očeh – tvorili posebno druščino.« Preprosto čutil je, da ne sodi zraven. (Če se prav spominjam pripovedovanja njegovih slovenskih sošolcev, je povedano veljalo tudi v obratni smeri, saj so profesorji Handkeju omogočili bivanje v posebni sobi, kjer je imel mir za svoje pisanje.) Poleg občutka izobčenosti pa se je Handke kot dijak uprl tudi načinu, kako bi se slovenščine moral (na)učiti: z golim guljenjem slovnice in besed.

Kot neke vrste jezikovni revanš jo je Handke pozneje raje (iz)brusil s prevodi del prozaista Florjana Lipuša in pesnika Gustava Januša. Z razumevanjem Januševe slovenščine, kot je povedal v Die Sprachenauseinanderdriftung, ni imel večjih težav, vsakdanji jezik in vsakdanja gramatika. Lipuša pa » … Ne, ne. […] Florjana Lipuša lahko … bi že lahko bral, a bi moral, bi potreboval za vsak stavek, si mislim, pol dneva!« Pa je kljub temu v letu dni v nemščino prevedel Zmote dijaka Tjaža (Der Zögling Tjaž, 1981) in se ob tem od Lipuša mimogrede naučil še slovenske slovnice. Četudi gre pravzaprav za skupno delo Petra Handkeja in (levjega deleža) Helge Mračnikar, znane koroške jezikoslovke (mimogrede: s Handkejem imata skupno hčer, Andrino, ki se kot filmska režiserka tudi ukvarja s tematiko koroškega odpora), Hafner ugotavlja, da je prevod:

»sprožil razmah pisanja v slovenskem jeziku, kakršnega pred – in žal tudi po – tem na avstrijskem Koroškem ni bilo«. V pogovoru z Erichom Prunčem pa je Handke še povedal, da je do prevoda prišlo tako, da se mu je »po prvih dveh, treh stavkih Zmot dijaka Tjaža zazdelo, da je to slovenski svet, ki sem ga vedno nosil v sebi in ga je končno nekdo jezikovno oblikoval«.

Seveda bi se bilo dobro tudi vprašati, kako smo Handkeja jezikovno sprejeli v Sloveniji. »Včasih, če povem kaj o sebi, me je bilo, ko sem bil v Sloveniji, strah govoriti slovensko, ker nisem govoril popolne slovenščine. In potem so me vedno imeli za Hrvata, tega pa tudi nisem hotel,« je povedal v pogovoru z Lojzetom Wieserjem v Die Sprachenauseinanderdriftung.

A njegove povezanosti s slovenščino tudi takšne jezikovne (pre)izkušnje niso mogle izkoreniniti. V prvi vrsti (in za vedno) jo je namreč navezal na svojo mater, rojeno Sivec. V Wunschloses Unglück (1974)/Žalost onkraj sanj (1977) nam pove zgodbo o tem, kako so z materjo bežali iz vzhodnega Berlina in so jih zadržali ruski vojaki. (Handke je bil takrat star pet let.) Mama se je z Rusi pomenila kar po slovensko in jima s tem rešila življenje. »Tega ne bom nikoli pozabil!« se spominja. V svojem romanu Immer noch Sturm (2010)/Še vedno vihar (2011) pa to še nadgradi: »Nas ne bodo odvadili slovenščine. Še bolj kot prej bomo zdaj častili svoj materin jezik. Kar nam je dala mama, nam ne bo nihče iztrgal.« Očitno poleg slovenskih koroških jezikovnih zagrizencev tudi Handkeju – kljub njegovi razdvojenosti – ne. »Saj je pravzaprav nenavadno, da se nekdo, ki ima nemškega očeta, ki ima za očeta nemškega vojaka, enkrat odloči za slovenščino … kot dušo.«

»Berite Lipuša, to je svetovna literatura«

Po Fabjanu Hafnerju je Peter Handke po materinem priimku sicer Sivec, po svoji notranji nagnjenosti pa sivec, vprežni, vlečni konj, ki je ponesel ime slovenske koroške literature in njenih avtorjev v Zahodno Evropo in svet. Kajti Handke ni samo izjemen pisatelj in prevajalec, ampak tudi odličen promotor slovenske koroške literature protinacističnega odpora. »Slovenska beseda [Petra Handkeja] iz tega osrčja zaustavlja vojno, zločin in krivico,« je ob podelitvi Einspielerjeve nagrade zapisal Hafner.

Nič ni treba skrivati, da je Handke kot član žirij in avtor »obsežnih in pronicljivih lavdacij« poskrbel tudi za to, da so bile nagrade podeljene Florjanu Lipušu, Janezu Strutzu, Maji Haderlap za njenega Angela pozabe in tudi Fabjanu Hafnerju. »Berite Lipuša, to je svetovna literatura,« je še posebej zabičal francoskim bralcem. Priporočil jim je tudi še tri pomembne knjige spominov na izgnanstvo Slovencev v Nemčijo in pričevanj o protinacističnem odporu: Gamsi na plazu Karla Prušnika – Gašperja, Mali ljudje na veliki poti Lipeja Kolenika in Ko zori spomin Andreja Kokota.

»Slovenci, narod moje matere, so z odporom proti Hitlerju rešili čast Koroške. Dandanes pozabljajo, kolikšen je bil delež partizanov pri osvoboditvi Koroške leta 1945. To je bilo takrat v čast vsej Srednji Evropi,« je povedal za francoski Le Figaro littéraire.

Hafner ugotavlja, da se je Handke prav zaradi izkušnje koroškega protinacističnega odpora razvil v nekoga, ki jo nenazadnje s pomočjo besede tudi sam (ne samo pisateljsko) sooblikuje.

»Za koroške Slovence je najbrž sploh od nekdaj značilno, da ne merijo svoje zgodovine po oblastnikih, temveč po svojih pisateljih.« Handkejev izrek, ki je zapisan samo v slovenščini, in ne v nemščini, marsikaj pove o odnosu do slovenstva in tudi njegove osebne intimne preteklosti.

Tudi zato se moramo na koncu spet vrniti k jeziku. V pogovoru s Katjo Gasser za ORF 2 je Handke leta 2008 povedal:

 »Žal sem premalo vesel. Rad bi bolj vesel. V družbi. Kadar sem sam, sem pogosto vesel. Potem se pogovarjam sam s samo v narečju. Govorim slovensko. Preklinjam, kot je preklinjal moj ded. Ampak v družbi si človek ne upa.«

Hafner v svoji knjigi pravi, da je verjetno to razlog, da Handkeja ni bilo na podelitev Einspielerjeve nagrade. Kot večnemu provokatorju bi mu človek lahko celo verjel …