V začetku šestdesetih let 20. stoletja je Walter Rodney (1942–1980) odpotoval v Sovjetsko zvezo. Bil je komaj v zgodnjih dvajsetih letih, prihajal je iz delavske družine v Gvajani in je kot študent zgodovine na Univerzitetnem kolidžu britanske Zahodne Indije (UCWI) na Jamajki kazal izrazito zanimanje za marksizem. Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine.
Ta izkušnja se je kasneje aktivno odražala tudi v študiji Ruska revolucija: Pogled iz tretjega sveta, izdani posmrtno, ki je bila ustvarjena izključno iz Rodneyjevih zapiskov za predavanja. V njej je revolucijo obravnaval ne le kot ruski zgodovinski dogodek, temveč tudi kot globalni zgled za protiimperialne in osvobodilne boje v Afriki, Karibih in drugod po svetu.
Za Rodneyja je bil marksizem revolucionarna ideologija, ki ni mogla ostati zgolj na ravni teorije, temveč je zahtevala terensko raziskovanje, saj je bilo le na ta način mogoče odkriti in razumeti dejansko revolucionarno energijo v družbi. Pri tem je sledil Leninovi misli, da je »konkretna analiza konkretnih razmer živa duša marksizma«, kar je Rodney razumel kot poziv k neposrednemu soočenju z družbeno realnostjo in z izkušnjami zatiranih ljudi.
Bivanje v Sovjetski zvezi ga je neposredno soočilo s sovjetsko interpretacijo zgodovine, zlasti z razumevanjem oktobrske revolucije kot prelomnega dogodka, ki je pokazal, da lahko zatirani razredi in narodi aktivno posežejo v tok zgodovine.
Rodney je kot pripadnik ene prvih študentskih generacij iz nekdanjih in nedavno osvobojenih kolonij vstopil v konservativen, evropocentričen in rasističen institucionalni prostor imperialnega visokega šolstva ter ga postavil pred resen izziv. Pri oblikovanju svoje kritike se je zavestno naslanjal na intelektualne predhodnike, med katerimi je imel pomembno mesto Frantz Fanon. Ta je, podobno kot Rodney, opozarjal na omejitve nacionalno osvobodilnih gibanj, zlasti na nevarnost, da politična neodvisnost ne prinese tudi dejanske družbene in ekonomske emancipacije.
V tem duhu je Rodney v začetku decembra 1969 nastopil na Drugem seminarju vzhodno- in srednjeafriške mladine, ki so ga na Univerzi v Dar es Salaamu organizirali študenti. Govor, ki ga je imel drugi dan foruma in je nosil naslov Ideologija afriške revolucije, je bil usmerjen v kritiko omejitev nacionalne osvoboditve. Rodney je poudaril, da afriški delavci niso postali osrednji subjekt teh projektov, zaradi česar so se nove države pogosto zatekle k zavezništvom z imperializmom, kar je dolgoročno ogrožalo njihovo politično in družbeno integriteto.
Rodney je kot pripadnik ene prvih študentskih generacij iz nekdanjih in nedavno osvobojenih kolonij vstopil v konservativen, evropocentričen in rasističen institucionalni prostor imperialnega visokega šolstva ter ga postavil pred resen izziv.
Rodneyjevo preučevanje oktobrske revolucije
V Dar es Salaamu se je Rodney torej obrnil k oktobrski revoluciji ne zgolj zato, da bi ugotovil, kaj se je tam zgodilo, temveč tudi zato, da bi svoje študente seznanil s to izjemno revolucionarno izkušnjo. Knjiga Ruska revolucija je v resnici nastala iz predavanja, poimenovanega »zgodovinarji in revolucija«. Rodney je skušal pregledati predvsem »interpretacijo notranje dinamike revolucije«. Uvodna predavanja tako na primer preučujejo temeljni antagonizem zgodovinske interpretacije med »idealizmom« in »materializmom«. Nato se sprehodi skozi zgodovino revolucije, od upiranja carju v 19. stoletju do februarske in oktobrske revolucije leta 1917. Pri tem naredi nekaj odlivov in primerja interpretacije zgodovinarjev hladne vojne z interpretacijami sovjetskih in nekaterih drugih marksističnih avtorjev.
Naslednja predavanja pregledujejo naravo socialistične revolucije v Rusiji ter od zgodovinjenja preidejo k vidikom industrijske preobrazbe. Rodney zavrača razširjeno prepričanje, da socialistična ekonomija v praksi ne more delovati, saj to razume kot ideološko prekrivanje, ki ga proizvajajo buržoazni misleci. Pri tem se na primer sklicuje na Benjamina Evansa Lippincotta, ki je zapisal, da v »folkloro kapitalizma« sodi prav vera, da je socialistična ekonomija nekaj neuresničljivega. Rodney se tej domnevi odločno zoperstavi in poudari, da jo je konkretna izkušnja sovjetske gospodarske preobrazbe resno omajala. Po njegovem mnenju socializem ni ostal zgolj teoretična možnost, temveč se je v Sovjetski zvezi udejanjil v merljivih gospodarskih in družbenih spremembah, med drugim, ko so Sovjeti z izstrelitvijo prvega umetnega satelita Sputnik pokazali svojo tehnološko in organizacijsko sposobnost.
Rodney zavrača razširjeno prepričanje, da socialistična ekonomija v praksi ne more delovati, saj to razume kot ideološko prekrivanje, ki ga proizvajajo buržoazni misleci.
Buržoazno vprašanje
Za Rodneyja vprašanje, ali lahko zaostala država oziroma imperij, kakršna je bila carska Rusija, preskoči neposredno v socializem, ne da bi pred tem razvila močno buržoazno demokratično državo, ni bistveno; takšno dilemo razume kot tipično buržoazno vprašanje. Z njegove perspektive je bilo rusko gospodarstvo že nesporno kapitalistično, saj je bilo sredi procesa industrializacije in modernizacije, zato razprave o »nezrelosti« za socializem zgrešijo bistvo. Veliko pomembnejše se mu zdi vprašanje, ali so bili dogodki med februarjem in oktobrom 1917 zgodovinsko neizogibni ali pa so bili rezultat slabe politične presoje nepredvidenih okoliščin in naključij. S tem Rodney poudarja pomen konkretne analize zgodovinskih razmer in zavrača poenostavljene linearne predstave o družbenem razvoju.
Prvih pet poglavij se tako osredotoča na pot boljševističnega prevzema oblasti, medtem ko druga polovica knjige obravnava proces utrjevanja oblasti, napetosti med delavci, demokracijo in diktaturo ter prizadevanja za izgradnjo socialistične države. Posebej pomemben je Rodneyjev pogled na vlogo kmetov v socialistični revoluciji, saj je bilo to vprašanje ključnega pomena za poosamosvojitveno Afriko, zlasti za Tanzanijo. Njegovo sklicevanje na Leninova razmišljanja o nujnosti vključevanja kmetov v revolucionarni proces seveda ni naključno, vendar je pri tem še posebej zanimivo nekaj drugega – vprašanje nasilja in njegove vloge v revolucionarni preobrazbi družbe.
Veliko pomembnejše se mu zdi vprašanje, ali so bili dogodki med februarjem in oktobrom 1917 zgodovinsko neizogibni ali pa so bili rezultat slabe politične presoje nepredvidenih okoliščin in naključij. S tem Rodney poudarja pomen konkretne analize zgodovinskih razmer in zavrača poenostavljene linearne predstave o družbenem razvoju.
Za branje Rodneyjeve knjige Ruska revolucija je pomembno branje njegove temeljne knjige Kako je Evropa podrazvila Afriko (Založba /*cf, 2021, prevod Aleksandra Rekar) in tudi obsežne spremne študije dr. Nikolaja Jeffsa – Od razrednega samomora do gverilskega intelektualca, v kateri med drugim prevpraša, ali je Rodney kljub svojemu marksizmu rasno vprašanje razumel kot primarno, razredno pa kot sekundarno.
Jasno je, da za Rodneyja rešitev rasnega vprašanja ni bil cilj sam po sebi, saj je bila racionalizacija suženjstva predvsem ekonomske narave. Afričane se je torej zasužnjevalo zaradi ekonomskih razlogov in tako tudi rasizem ni starodavna ideologija, marveč stranski produkt suženjstva. Tako tudi čezatlantska trgovina s sužnji ni bila ostanek kake predhodne fevdalne formacije, pač pa je suženjstvo prispevalo k ekonomskemu razvoju Evrope in obeh Amerik ter k vzponu globalnega kapitalizma.
Razredni in rasni dejavnik izkoriščanja sta pri Rodneyju povsem spojena. V Srečanjih z brati je tako podal tudi smisel panafrikanistične ideologije, ki jo je zagovarjal na Jamajki: »Znanje o afriških dosežkih v umetnosti, izobraževanju, religiji, politiki, kmetovanju in rudarjenju kovin nam lahko pomaga priti do potrebnega samozaupanja, ki sta nam ga odvzela suženjstvo in kolonializem.« Rodney na neki način uteleša formulo jamajškega teoretika Stuarta Halla: »Rasa je modalnost, skozi katero se živi razred.« In v tem oziru je rasna samozavest sredstvo za odpravo rasizma, rasno razlikovanje pa samo ena od postaj v večjem projektu. Pri tem Jeffs prikliče postkolonialnega kritika Achilleja Mbembeja, ki zagovarja misel, da je »pred nami svet, ki je namenjen vsem, odrešen bremena rase, resentimenta in želje po maščevanju, ki ju prikliče vsaka rasistična situacija«.
Rodneyjevo in Fanonovo razumevanje delavstva
Jeffs na primer pomembno osvetli tudi, kako je Rodney presegal ortodoksne marksistične in akademske okvire ter razvijal dinamičen, zgodovinsko pogojen in politično angažiran pogled na socializem, ki je neposredno povezan z emancipacijskimi boji v Afriki in globalnem južnem svetu. Rodney je hkrati kritiziral buržoazne interpretacije socializma, ki zmanjšujejo vlogo delavcev in množic, ter opozarjal na pomen aktivnega vključevanja ljudi v proces družbene preobrazbe. Jeffs prav tako izpostavlja paradoks Rodneyjeve identitete: ni bil zgolj akademski intelektualec, ampak praktično angažiran revolucionar, ki je poskušal premostiti vrzel med intelektualno refleksijo in dejanskim bojem proti imperializmu.
V spremni študiji Od razrednega samomora do gverilskega intelektualca je vzpostavljena tudi povezava med Fanonom in Rodneyjem. V nasprotju s klasičnim marksizmom, ki je poudarjal delavstvo kot osrednji revolucionarni subjekt, je Frantz Fanon menil, da v kolonijah in postkolonijah kolektivni revolucionarni subjekt sestavljajo kmetje in urbani lumpenproletariat. Drugače kot Fanon pa je bil Rodney marksist, vendar je v svojem delu Srečanja z brati tudi sam pozitivno vrednotil morebitno revolucionarno vlogo lumpenproletariata.
Rodney je hkrati kritiziral buržoazne interpretacije socializma, ki zmanjšujejo vlogo delavcev in množic, ter opozarjal na pomen aktivnega vključevanja ljudi v proces družbene preobrazbe.
Rodney je na primer v Srečanjih z brati svoje specifično zgodovinsko znanje dopolnjeval z rastafarijansko in širšo afrocentrično usmeritvijo, ki je poudarjala afriške države in cesarstva, kot je bilo etiopsko, ter dosežke afriških družb, ki niso oblikovale držav. Zanj je bila Afrika pomembna tudi kot kulturni prostor. Po Rodneyju so največji dosežki afriške kulture predvsem kulturne narave: gostoljubje, spoštovanje starejših, pomen žensk, humana obravnava kršitev zakonov, duhovna refleksija, skupna raba zemlje, nenehna bližina glasbe, živahne barve ter javni red in družbena in verska skrbnost. Pri tem ne gre za nikakršno romantiziranje predkolonialne Afrike ali za idejo o njeni vnovični vzpostavitvi; namen vrednotenja afriške kulture je njena progresivna raba v sedanjosti.
Rodneyjevo razumevanje revolucionarnega nasilja
Toda poudarjanje ponižnosti, ki izhaja iz rastafarijanske misli, ne izključuje nasilja. Za Rodneyja, podobno kot za Fanona, sta revolucija in morebitno nasilje, ki jo spremlja, legitimni sredstvi emancipacije. Spontanost ni izključena; Rodney je demonstracije proti svojemu izgonu z Jamajke razumel kot resnično revolucionarno dejavnost, kjer se moč množic prepleta s potrebo po pravici in svobodi. Hkrati je opozarjal na strukturno nasilje, ki pogosto ostaja neopazno, in poudarjal, da lahko obsodba osvobodilnega in revolucionarnega nasilja služi kot posredna legitimacija nekdanjih in sodobnih režimov izkoriščanja.
Za Rodneyja, podobno kot za Fanona, sta revolucija in morebitno nasilje, ki jo spremlja, legitimni sredstvi emancipacije.
Rodneyjevo vprašanje »S kakšnim moralnim standardom je mogoče meniti, da je nasilje, ki ga uporabi suženj, da zlomi svoje verige, enako nasilju njegovega gospodarja?« deluje kot poskus prizadevanja za vrnitev človeškega dostojanstva in enakosti. S tem zagovarja tudi črno moč in upanje črnega človeka, njegovo sposobnost, da nadzoruje lastno usodo.
Čeprav Fanon podobno vidi nasilje kot nujno orodje proti kolonialnemu zatiranju, pri njem prevladuje poudarek na očiščevalni, skoraj katarzični funkciji uporniškega nasilja. Rodney pa ga povezuje s kulturno in politično analizo – nasilje ni samo izraz frustracije, temveč mora biti premišljeno, usmerjeno v emancipacijo množic in povezano z njihovo zgodovino, kulturo ter materialnimi pogoji. Njegovo razumevanje nasilja je zato hkrati praktično, etično in strateško, kar ga loči od Fanonove bolj dramatične, psihološke in eksistencialno usmerjene vizije revolucije.
Rodney nasilje povezuje s kulturno in politično analizo – nasilje ni samo izraz frustracije, temveč mora biti premišljeno, usmerjeno v emancipacijo množic in povezano z njihovo zgodovino, kulturo ter materialnimi pogoji.
Kakšen socializem si je predstavljal Walter Rodney?
To nas vrača k vprašanju, kakšen socializem si je Rodney sploh predstavljal. Ali je njegovo razumevanje temeljilo na premišljenem organiziranju delavstva ali je bolj stavil na akcijo neorganiziranih delavcev in njihovo spontano vitalnost? Rodney je verjel v moč množic, pri tem pa ni zanemarjal pomena organizacije in izobraževanja – spontana energija delavcev je bila zanj dragocen vir revolucionarne moči, vendar jo je želel povezati z jasno politično strategijo in zgodovinsko analizo.
Obstajale so domneve, da bi lahko postal predsednik Gvajane, če ne bi vmes posegla sila mednarodnega imperializma in nacionalne diktature. Rodney je bil sovoditelj Zveze delovnega ljudstva, ene od glavnih opozicijskih strank, in je kmalu postal priljubljen voditelj proti premierju Burnhamu in administraciji Ljudskega nacionalnega kongresa. Zaradi tega je končno postal tarča represije – cilj političnih sil, ki so se ustrašile njegove sposobnosti mobilizacije množic in njegove vizije socializma, ki je povezovala moč ljudi, emancipacijo in kulturno identiteto.
13. junija 1980 je v Georgetownu v Gvajani eksplodirala avtomobilska bomba, ki je ubila Walterja Rodneyja. Imel je osemintrideset let. Gvajanska vlada je Rodneyja obtožila krivega za svojo smrt, češ da je z bombo, skrito v voki-tokiju, nameraval razstreliti zapor, vendar je po nesreči eksplodirala. Njegov brat Donald Rodney, ki je bil prav tako v avtomobilu, je nesrečo preživel.
Rodney je verjel v moč množic, pri tem pa ni zanemarjal pomena organizacije in izobraževanja – spontana energija delavcev je bila zanj dragocen vir revolucionarne moči, vendar jo je želel povezati z jasno politično strategijo in zgodovinsko analizo.
Eden najvidnejših Rodneyjevih kritikov C. L. R. James je Rodneyju očital, da ni preučil vprašanja prevzema oblasti, saj je »stvar politične organizacije, da varuje svoje voditelje in pomembne ljudi«. Rodney bi zlahka postal strankarski voditelj in »se v morebitnem trenutku zmage vnovič rodil kot gvajanska različica Platonovega ‘filozofa vladarja’«, kot zapiše Jeffs v spremni študiji, toda prevladala je Rodneyjeva skromnost oziroma njegova egalitarnost.
Danes, ko opazujemo protiimperialistične voditelje v Sahelu, zlasti v Burkini Faso, Maliju in Nigru, se poraja vprašanje, koliko njihovo sklicevanje na črno zavest, ponos in moč, pa tudi uporaba marksistične misli, izhaja iz branja predhodnikov, kot sta Rodney in Fanon, ali pa gre le za podvajanje razrednih privilegijev, nenazadnje tudi s pomočjo orožja in prisile, kar je v popolnem nasprotju z Rodneyjevo vizijo o vzajemnih stikih z ljudmi brez položaja. Rodney, ki je do svojih študentk in študentov pristopal enakopravno in je vedno ohranjal pristen odnos do podrejenih in razlaščenih ter verjel, da lahko sami dosežejo osvoboditev, je vztrajal pri niansiranem tolmačenju navzočnosti in delovanju Afričanov. Znanstvenik, ki je svoje analize revolucij utemeljeval na materialnih razmerah in je verjel v korenito spremembo univerze, znanosti in celotne družbe, ostaja dragocen vir navdiha, zato ne čudi, da velik del njegovega opusa še naprej doživlja ponatise. Tudi izid knjige Ruska revolucija, in ne glede na to, da je slišati marsikateri očitek na račun rekonstrukcije, in tega, da knjiga v takšni verziji nikoli ne bi izšla, če bi bil Rodney živ, je izjemno dragocen.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.