Woolf, Flush in Mintz

Ko sem bila majhna, sem si želela biti žival. Konj. Metulj. Pes. Mačka. Levinja. Volk. Sova. Dolgo sem znala sedeti pred mravljiščem in opazovati mravlje; kako nosijo tovor, kako komunicirajo med sabo, premišljevala sem, ali me vidijo, ali ima vsaka svojo osebnost ali pa je samo del velikanskega organizma. Pretepala sem se s fanti, če so mrcvarili mačko, jokala sem, kadar je kdo iz morja na vroče sonce privlekel morsko zvezdo …

Domov sem vseskozi nosila ranjene in izgubljene živali. Ni mi bilo dovoljeno gledati in poslušati filmov ali pravljic, v katerih žival trpi ali umre.

Ker sem imela tako rada živali, sem veljala za čudaškega otroka. Dobro je biti odrasel, pomislim, ker čudaštvo, ki ti ga obesi okolica, počasi postane tvoj karakter – tisti njegov del, ki ga imaš najbolj rad.

Strah in hkrati ljubezen do žalostnih zgodb o živalih sta še vedno tu. Roman Milana Kundere Neznosna lahkost bivanjasem brala že pred leti; spomnim se Tomaža, Tereze, Sabine, zapletene ljubezni, Prage, v katero pripeljejo ruski tanki, a še zdaj občutim, kako me je bolelo v prsih, ko je v romanu umiral pes, ki je nosil ime prevaranega moškega, Karenin.

Tako kot Montaigne v davnem 16. stoletju tudi jaz verjamem, da imajo živali intenziven notranji svet, ki ga, kot je ugotavljal ta francoski mislec, naseljujejo z lastnimi duhovi. Da imajo zavest, da sanjajo, da jih je strah, da imajo rade nežnost. In zakaj potem ne bi brali njihovih biografij?

Leta 1931 je začela Virginia Woolf pisati roman Flush (Modrijan, prevedla Jana Unuk), ki je nenavadna biografija psa – kokeršpanjela angleške romantične pesnice Elizabeth Barrett Browning. Pisanje je bilo zanjo neke vrste odmor, da bi sprostila svoje misli, medtem ko je ustvarjala Valove.

Včasih se je tega kratkega romana kar malo sramovala, a ta nenavadna zgodba, napisana iz pasje perspektive, je bila njen največji komercialni uspeh; v prvih šestih mesecih po izidu so v Veliki Britaniji prodali več kot 19.000 izvodov.

Roman lahko preberemo v enem samem zamahu; majhen pes z veličastnim rodovnikom, ki je nekoč živel na deželi, čez noč pristane v Londonu na Wimpole Street pri gospodarici, ki je bolehna pesnica in ki vse dni ostaja v zatemnjeni sobi. Flush se prve dni še spominja, kako je nekoč tekal po zelenih travnikih, a potem to kmalu pozabi; rad ima rižev puding s smetano, ves čas voha zrak, ki mu prinaša sporočila o velikem mestu, in pridno sedi ob nogah svoje lastnice.

Družina Barrett je bila zelo premožna, v lasti so imeli sladkorne plantaže na Jamajki, čustvena Elizabeth pa je bila velika nasprotnica suženjstva. Pri petnajstih letih je začela trpeti zaradi kronične bolezni, ki so jo zdravili z opijem, kar je samo še povečalo njeno krhkost. Nekega dne ji je pesnik Robert Browning napisal navdušeno pismo o njeni poeziji in tako se je začela rojevati njuna ljubezen, ki ji je bil Flush ves čas priča. Ljubosumno je večkrat ugriznil pesnika, kadar je prišel na obisk.

Ljubimca sta pozneje zbežala v Italijo in pes je šel z njima. V Firencah se ni mogel načuditi, da so bili vsi psi, ki jih je srečal, mešančki, a to »barbarstvo« mu je kmalu postalo všeč. Pod južnim soncem je bil vedno bolj osvobojen, tako kot njegova lastnica. Ni bilo več zategnjenih angleških pravil, ki so dušila življenje; končno je lahko spet tekal naokoli brez povodca, užival v okusih in vonjavah Firenc in se celo zaljubil.

Navdih za Flusha je bil kokeršpanjel Pink, ki ga je Virginii Woolf podarila njena ljubica Vita Sackville-West.

Roman o psu, napisan z vsem poznavalstvom pasjega življenja, je navdihnil sodobno knjigo, ki sem jo brala to poletje. Njen naslov je Mitz. Napisala jo je ameriška pisateljica Sigrid Nunez. Junak knjige je Mitz, pritlikava marmozetka – najmanjša opica na svetu, ki je živela z zakoncema Woolf.

Nunez je posebna pisateljica. Rada imam njen biografski roman z naslovom Sempre Susan, v katerem piše o slavni ameriški intelektualki Susan Sontag, saj je bila nekaj časa dekle njenega sina. O Sontagovi izvemo različne stvari; o njeni posesivnosti, načinu oblačenja, obsedenosti z lepoto, o njenih najljubših besedah: servilno, dolgočasno, tipično in resno. O tem, kako je ves čas klepetala po telefonu in kako se je, čeprav je veljala za neodvisno intelektualko, najbolj bala samote. Njeni prijatelji so se velikokrat za nekaj časa preselili k njej in skupaj so gledali filme, jedli in intelektualizirali pozno v noč. Ko je pisala zadnje strani kakšne od svojih knjig, ni jedla, le kadila je in jemala tudi amfetamine, da je lahko pisala vso noč.

Najbrž bi Sontagova zavihala nos ob Mitzu, saj ni marala živali in narave. Čeprav je ljubila Virginio Woolf.

Ali bi bila Virginia brez svojih živali sploh ista pisateljica?

Njen nečak je v biografiji o svoji teti napisal, da jo je vedno zanimalo, kako živali dojemajo svet, da je bil njen pes »utelešenje njenega lastnega duha, ne pa lastničin ljubljenček. Flush je bil dejansko ena izmed poti, ki jih je Virginia uporabila, ali jo vsaj preizkusila, zato da bi pobegnila pred lastnim človeškim telesnim obstojem«.

V knjigi Mitz, kot si je to predstavljala Sigrid Nunez, se Virginia ves čas sprašuje, ali se opica sploh še spominja svojega življenja v džungli. Všeč mi je prizor, v katerem z Mitzem v naročju stoji pred steklenim zabojem, v katerem so južnoameriški metulji, ki ji ga je poslala njena argentinska oboževalka Victoria Ocampo. »Koga poznaš?« vpraša Virginia in dvigne malo žival tik pred pisane metulje.

Živali so bile vedno del družine Woolf. Virginia in njen mož Leonard sta se klicala z živalskimi imeni, on ji je rekel mandril, ona pa njemu zajec, mungo ali jež. Tudi njuni prijatelji so imeli živalske vzdevke. Virginia je odraščala z različnimi živalmi – udomačeno veverico, mišjo po imenu Jacobi, veliko je bilo tudi psov. Njen prvi objavljeni esej z naslovom O zvestem prijatelju je bil pravzaprav osmrtnica družinskega psa po imenu Shag.

Mitz je Virginio navduševal tudi zato, ker se ji je zdelo, da je v svojem kratkem življenju že toliko doživel. Rodil se je v raju, imenovanem pragozd, polnem divjih živali, vonja po drevesih in čudnih zvokov. Potem so ga ujeli lovci na eksotične živali, zali, z ladjo so ga odpeljali čez Atlantik, po Temzi v London, kjer je bil najprej zaprt v trgovini s starinami in z verigo priklenjen okoli drobnega vratu. Pred gotovo smrtjo ga je rešil eden najbogatejših Angležev, ki pa prav tako ni dobro skrbel zanj. Bil je prijatelj zakoncev Woolf in nekega dne, ko je odšel na potovanje, jima je podaril to zanemarjeno in otožno žival.

Leonard in opica sta postala nerazdružljiva. Ves čas je bila z njim, nosil jo je v žepu suknjiča ali v rokavu. Zvečer se je vedno stisnila k njemu v posteljo, a je v svojo ptičjo kletko odšla takoj, ko je zaspal. Mitz ga je spominjal na njegovo ženo – bil je nevrotičen, včasih prestrašen, tresoč, neskončno občutljiv in imel je odličen smisel za humor.