AirBeletrina - Z akcijskim načrtom nad izdajalska dejanja
Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852. Kozlerjev Zemljovid slovenske dežele in pokrajin iz leta 1852.
Kolumna 25. 2. 2023
Čas branja
Čas branja: 12 min

Z akcijskim načrtom nad izdajalska dejanja

V minulih letih smo se, kadar se je leva opozicija z interpelacijami ali protesti spravljala nad desno oblast v zvezi z ravnanjem na področju kulture, navadili na določeno vrsto tem in mentaliteto (na obeh straneh). Eno je ne primer medijsko področje, kjer je bila desna vlada izrazito alergična na medije, ki so kazali znake kritičnosti, in iskala vse mogoče vzvode, kako etablirane medije izstradati ter usmeriti sredstva proti entuziastičnim diletantom v lastni sferi. Etablirani mediji naj bi bili namreč marionete njim nenaklonjenih stricev, enako kot protestirajoče ljudstvo. (Tu je zanimivo, kako so ti entuziastični desni diletanti zdaj dejstvo, da so etablirani mediji kritični tudi do potez nove leve vlade, sposobni razumeti edino tako, da so se »strici« očitno namenili že kar takoj zamenjati novega predsednika vlade z drugim. Da bi bili mediji ali protestirajoče ljudstvo lahko kritični – do konkretnih potez politikov ene ali druge opcije – enostavno zato, ker pač kritično razmišljajo, je zunaj dosega njihove pameti.) Desnico je v istem času (po ugotovitvi, kako je to dobro izkoristil Trump) prevzelo tudi posebno modno navdušenje nad »svobodo govora« na družabnih omrežjih, ki s svojim potencialom za čustveno aktiviranje tudi najbolj butastih ponujajo možnost za ustvarjanje histerične zmešnjave ponižanih in razžaljenih, v kateri se najbolje sliši najglasnejšega in najbolj nesramno vulgarnega voditelja. Kot največjo grožnjo svobodi vidijo možnost, da bi skušal kdo omejiti žaljivost, agresivnost in lažnivost komunikacije. Spet druga tema je bila področje svobodne kulture, prekarnih statusov in avantgardnih ustanov, ki so najbolj ranljive in v katerih desne vlade praviloma vidijo le nekakšne subverzivne parazite. Tretje je bilo področje demontaže etabliranih kulturnih elit, vodstev vrhunskih nacionalnih kulturnih ustanov. (O slednjem je sicer mogoče marsikaj reči. Lobistične borbe so znale biti zmeraj umazane ne glede na ideologijo vlade. Načeloma pa je masovnega zamenjevanja strokovnjakov z entuziastičnimi diletanti tipa »jaz bi tudi malo« prihajalo z desnimi vladami.) Četrto … ampak nima smisla naštevati vseh; hočem povedati samo, da so se teme večinoma bolj ali manj dotikale področij svobode, strokovne avtonomije in kritičnosti.

Ko se je nad kulturnimi posegi nove vlade začela zgražati desnica, pa je besedišče drugačno. »Vlada je ( …) potegnila izdajalsko potezo«. »Apeliramo torej na vladajoče, naj ( …) prekličejo to izdajalsko potezo.« Pri delu kulturnega ministrstva naj bi šlo za nič manj kot nacionalno izdajo! »Začeli bomo izvajati akcijski načrt v obrambo muzeja in same osamosvojitve.« Nazadnje je le infantilni odnos največje opozicijske stranke do manjše zaradi nekih tretjih zadev preprečil, da bi združena opozicija vložila interpelacijo proti ministrici za kulturo.

Domoljubje je v tej državi – morda celo bolj kot v kaki drugi – izjemno kočljivo področje. Zlajnana je že šala o »domoljupih«, torej domoljubih, ki praviloma niso niti ravno pismeni v lastnem jeziku, pa frustracije blažijo s ponosom na nekaj, s čimer so se pač brez lastnih zaslug rodili. Pa ni tako enostavno.

Domoljubje je namreč načeloma zelo človeško in povsem naravno čustvo. Problematičen je razkol med tistimi, ki v domoljubju vidijo nekaj krvnega (rod, ki je tisočletja sanjal o lastni državi, ki smo jo zdaj, hvala Bogu, ravno mi uresničili), ter tistimi, ki jim ideja o primatu krvne pripadnosti – ravno tako zaradi zgodovinskega spomina – vzbuja izrazito nelagodje. Če karikiram, ena skrajnost bi bili tisti, ki prepevajo: »Smo isti rod in ista kri in še smo tu doma, / tu naš je dom, tu je Slovenija. / Zdaj pa kozarce vsi v zrak …«; druga pa tisti, ki na vsako omenjanje naroda ugovarjajo s sociološko tezo, da Slovencev pred osemnajstim in zlasti devetnajstim stoletjem sploh še ni bilo.

Gre za le še eno ob vrsti tem, ob katerih se vidi, da Slovenci v resnici živimo v (najmanj) dveh povsem različnih svetovih, celo v pogledu samodefiniranja. To mi vzbuja mešane misli predvsem zato, ker trenutno ravno prevajam zelo zanimivo knjigo Izginula kraljestva Normana Daviesa. Knjiga govori o mnogih državah, ki so nekoč bile (vse v Evropi!), a se bodisi sploh več ne zavedamo, da so bile bodisi morda še čisto dobro vemo, da so bile, pa nismo nikoli pomislili, kako minljive so bile pravzaprav in kaj je pomenilo biti njihov domoljub. Bilo je popolnoma drugače kot danes. Kako težko si je danes predstavljati, da je bilo na primer pred tisoč leti povsem naravno stanje človeka, ki ni bil ravno tlačan – se pravi, da je bil mestni človekali plemič, ali duhovnik ali druge vrste izobraženec –, da je bil večjezičen; da se je lahko pomenil s svojim sosedom v drugem jeziku, kot ga je sicer govoril v njegovi lastni hiši; da so ljudje te jezike brez predsodkov vsrkavali praktično z materinim mlekom – podobno, kot je naša generacija vsrkavala srbohrvaščino iz stripov ali zagrebške televizije, naši otroci pa danes angleščino z internetnih portalov; da je bilo tisti čas pravzaprav tisto pereče vprašanje edino, kakšne vrste človek je tisti, ki je nad mano, in koliko svobode mi daje, ne pa njegova etnična pripadnost. Posamezne kneževine in vojvodine iste etnije so se vojskovale med sabo, ob tem pa sklepale zavezništva z vojvodinami, ki se sploh niso spraševale, koliko različnih etnij sestavlja njeno prebivalstvo, ali pa celo z muslimanskimi emirati. Vsi so med seboj govorili v tistim jeziku, ki so ga pač ravno oboji razumeli, pesmi pa spisali vsak v svojem. Države, ki niso bile žrtve absolutizma (Poljska, Litva, Anglija, Aragonija), so skozi obdobja razvile presenetljive stopnje demokracije in strpnosti, ki jih ni kalila obsedenost s pripadnostjo etniji. Sveto rimsko cesarstvo (nemške narodnosti) ni bilo ječa narodov, temveč kaos narodov, v katerem etnija ni bila nikakršen dejavnik pripadnosti in ni mogla definirati pojma »izdajstva« (ki je bilo pridržano za kršitev zvestobe do svojega nadrejenega v različnih vojnih rovarjenjih).

Vsekakor ni mogoče zanikati, da se je skozi vsa ta stoletja v prepoznavni obliki ohranjala tudi slovenska etnija, bolj ali manj zaradi kontinuitete državnih enot, potomk karantanske kneževine ter kranjske in štajerske marke, v katerih je lahko pustila prepoznaven pečat. Tu ne morem, da ne bi omenil neke meni posebno ljube drobnarije, na katero sem naletel med svojim študijem za doktorat na slovenščini. V njem sem raziskoval sociolekte oziroma plasti slovenščine po posameznih družbenih skupinah, pa ne samo teoretsko ali oziroma sinhrono, ampak tudi zgodovinsko. Kar se tiče zgodovinske družbene razplastenosti slovenščine, imamo vsi posplošeno iz šole vtis, da je bila slovenščina nekoč jezik velike kneževine Karantanije, potem pa bila za tisoč let ponižana v vlogo jezika kmetov, dokler se ni skozi meščanski kulturni boj devetnajstega stoletja prebila na plan in zmagovito družbeno zacvetela po prvi svetovni vojni. Ljubitelji te teme, da bi izpodbili to klišejsko in netočno predstavo, posebej radi izpostavljajo protokolarno vlogo slovenščine, ki je vse do 15. stoletja ohranjala svojo funkcijo med obredom ustoličevanja koroških vojvod (in je to vlogo izgubila šele, ko so vlogo koroških vojvod prevzeli kar habsburški cesarji, ki se jim z lokalnimi kuriozitetami ni ljubilo več ukvarjati). In v tem kontekstu me je pritegnilo zgodovinsko pričevanje, zaradi katerega se tega vprašanje v zvezi s temo krvnega domoljubja sploh lotevam. Namreč zanimivo dejstvo, da kar pet različnih zgodovinskih zapisov iz 14. in 15. stoletja omenja poseben privilegij koroškega vojvode, da se lahko oz. se mora pri tožbah pred cesarjem zagovarjati »le v slovenskem jeziku« (o tem Otokar iz Geule ok. 1305, Janez Vetrinjski ok. 1340, Avstrijska kronika 95 gospostev iz 14. stoletja, Piccolomini 1458, Jakob Unrest 1480). Zgodovinarji (Bogo Grafenauer) ob tem sklepajo, da gre za napako, ki je nastala pri prepisovanju izvirnega pravnega vira, Švabskega zrcala, v katerem je določeno le, da lahko koroškega vojvodo toži edinole der windische man, in sicer mit windische zungen (kar je sicer že samo po sebi zanimivo); da pa bi se pred cesarjem vojvoda zagovarjal v slovenščini, je bil prepričan Grafenauer, je nesmisel, saj je najverjetneje sploh ni znal. Toda glede na število izobraženih avtorjev, ki so to trditev zapisali in so Koroško svojega časa poznali, sem se (kot nezgodovinar) drznil pomisliti na sociolingvistično povsem smiselno razlago. Namreč, Jakob Unrest navaja, da je ta privilegij potrdil »sveti cesar Henrik«, »ker je Koroška zares slovenska dežela«. Cesar Henrik IV. je bil namreč tisti, ki je bil leta 1077 v času hude politične stiske – med investiturnimi boji s papeževo stranko – prisiljen z imenovanjem domačina Liutpolda Eppensteinskega za koroškega vojvodo postaviti temelj za novo vrsto domačih karantanskih dinastij (Eppensteini, Spanheimi). Neposredno pred tem je namreč domače plemstvo nasilno zavrnilo tri vojvode-tujce (Velfa III. Altdorfskega, Konrada III. Ezzonskega, Bertolda II. Zährinškega, 1047–1077), ki jim sploh ni bilo omogočeno priti v svojo vojvodino. Prav nič neverjetno si ni zamisliti, da je domače plemstvo v zameno za podporo od tekmecev ogroženemu Henriku zahtevalo na videz sicer nenavadno določbo, da se mora biti vojvoda sposoben zagovarjati slovensko; potem je na novo imenovani vojvoda ogroženemu Henriku (med vračanjem z nesrečnega romanja v Canosso) omogočil varen prehod čez prehod Predel nazaj proti Nemčiji. V tem ni ničesar nacionalističnega – konverzacijski jezik plemstva je bil pač povečini nemški –; je pa gotovo nekaj domoljubnega. Slovenščina je bila emblem samosvojosti te dežele, Eppensteini (in SpanheimI) so bili Korošci že več generacij (vojvoda je bil že Liutpoldov ded); in na dvoru Spanheimov je, kot priča Ulrik Liechtensteinski leta 1227 (znameniti »Buge was primi, gralva Venus«), slovenščina protokolarni jezik.

V glavnem: tudi na primeru slovenščine je mogoče videti, kako domoljubje ni bilo povezano s krvno pripadnostjo rodu (slovenskemu, nemškemu), temveč s spoštovanjem lokalnih kulturnih (in v tem primeru demokratičnih) običajev danega doma. Tradicija koroške vojvodine, dediščina nekdanjih slovanskih več in starost, je bila privlačna tudi za tujerodno plemstvo, saj jim je v primerjavi z mnogimi drugimi regijami cesarstva omogočala večjo svobodo in samoupravo; tako so se brez težav zbližali tudi s slovanskim jezikom kot njenim simbolom. Da v srednjem veku ni šlo za čas, ko bi en jezik drugega nasilno zatiral z argumentom večvrednosti, pričajo zgodbe mnogih velikih etnij, ki so celo prevzele jezik »podjarmljenega« prebivalstva. Germanski Goti, Franki in Burgundi so se v Franciji, Španiji in na Portugalskem jezikovno romanizirali, romanski Normani v Angliji germanizirali, turški Bolgari poslovanili. Prevladala je lokaliteta, dom, v katerega so prišli. Šele z razmahom sodobnega nacionalizma v obdobju romantike so postali jeziki stvar identifikacije s krvnim rodom, in še huje: s krvnim rodom se je povezal odnos do doma. Dom naj bi pripadal le eni etniji. In kadar se s to tezo poveže geslo o tisočletnih sanjah slovenskega naroda – takrat se začnem počutiti nelagodno.

Kajti to dejansko ni tradicija našega doma. V ušesih imam glas reperja Darka Nikolovskega, ki je kot gost na koncertu Svetlane Makarovič na Kongresnem trgu izjavil: »V meni ni niti kaplje slovenske krvi, a moja duša se je napila slovenske vode«. To je tisto, kar imam za tradicijo, ki je tudi slovenskemu jeziku omogočila preživetje v Svetem rimskem cesarstvu nemške narodnosti, v Avstrijskem cesarstvu, v jugoslovanski Dravski banovini, v prvi slovenski republiki v povojni Jugoslaviji in končno v samostojni Sloveniji. Obstaja duh tega doma, ki so ga soustvarjali vsi, ki so skozi stoletja živeli tukaj. Del tega je tudi slovenski jezik (po možnosti tudi dobro poznavanje tega, boljše kot pri tistih, ki so osrečeni že samo zaradi dejstva slovenske krvi, s katero so se po naključju rodili). Ta dom se nenehno predeluje, popravlja, modernizira z duhom časa, s komunikacijo z zunanjim svetom, s trdovratnostjo in z odprtostjo. Zgodovina je nenehen tok. Naša država pripada temu toku. Razumeti jo je mogoče le, če je umeščena v kontekst, ne iztrgana iz njega in postavljena v kontekst mita o tisočletnih sanjah neke etnije. Etnija je banalno dejstvo: nacija pa je nekaj, kar je treba graditi (četudi iz različnih etnij), nekaj, kar pripada nekemu koherentnemu toku. Zato se mi zdi ideja o samostojnem »muzeju osamosvojitve«, ki ni del slovenske (novejše) zgodovine, ne samo samovšečna gesta peščice starajočih se politikov, ki bi radi še zaživa gledali svoje kipe na piedestalu, temveč v svoji redukciji poneumljajoča in s tem za gradnjo slovenske nacije škodljiva.

Domoljubje razumem predvsem kot pripadnost neki kulturi – kulturi, ki je zmeraj tudi komunikacija: refleksija in prebavljanje skupne izkušnje. Kultura je razmišljanje. Umetnost je provociranje razmišljanja. Kultura je varno okolje. Dom je tam, kjer mi je toplo in se počutim varno. Ne ogroženega, da me bo nekdo napadel, ker čutim in mislim drugače kot on, ker imam rad nekoga drugega kot on, ker jem drugačno hrano kot on, ker se oblačim drugače kot on. Ker imam drugačno kri kot on.

Edino tak dom lahko ljubim in takega lahko učim ljubiti svoje otroke.