Z nominiranimi pred kresno nočjo: Feri Lainšček

Mali Fêrek je bil zdaj že prepričan, da Dolénci ne ležijo na koncu, temveč na začetku sveta. Začetek   je zmeraj tam, kjer se rodiš in od koder se potem nekoč nekam odpraviš. Od tod so odšli že mnogi, ki so se vračali le še na obiske ali pa jih ni bilo nikoli več nazaj. Prišli so le redki. A še ti so upali, da bodo lahko kmalu spet odšli.

***

Na AirBeletrini in Beletrini Digital smo  dva odlomka bralcem v pokušino dali, še preden je težko pričakovani roman Kurja fizika izšel. Z njim je Feri Lainšček sklenil odmevno avtobiografsko trilogijo, ki jo sestavljata še Kurji pastir in Petelinje jajce.

S prvim je bil Lainšček med finalisti za Delovega kresnika že leta 2021. No, »že« je bolj na mestu pri podatku, da je že leta 1992 prejel kresnika; tedaj so ga podelili šele drugič. Po prvem, ki ga je Lojze Kovačič prejel za Kristalni čas (DZS), je Lainšček slavil z romanom Namesto koga roža cveti (Prešernova družba). Leta 2007 so za najboljši roman prejšnjega leta razglasili še Murišo, izdano v zbirki Beletrina pri Študentski založbi.

Pri Beletrini je lani izšla tudi Kurja fizika, ki se je najprej uvrstila med deseterico nominiranih. Na situ je ostala tudi, ko je petčlanska žirija (predsednik Igor Bratož, člani Kristina Kočan, Seta Knop, Igor Žunkovič in Tanja Petrič) izbrala peterico finalistov za 35. kresnika.

Kdo od njih bo 23. junija na Rožniku prižgala ali prižgal kres? Ne, tega tu ne sprašujemo. V umetnosti ni zmagovalcev in poražencev. Berimo vse. Tudi nenominirane, seveda. V dneh pred kresno nočjo pa naj nas na AirBeletrini nagovorijo vse nominirane in oba nominirana: Ana Schnabl (September, Beletrina), Anja Radaljac (prst v prekatu, Litera), Kazimir Kolar (Onečejevalec, Goga), Tina Perić (Ćrtice, Goga) … in Feri Lainšček, ki mu prisluhnimo tu in zdaj.

Kje ste izvedeli, da ste uvrščeni v finalno peterico za nagrado kresnik? Kakšni so vaši občutki?

»Novico mi je po telefonu sporočil lep ženski glas. Zdelo se mi je, da so na Delu za sporočanje dobrih novic izbrali res pravšnji glas. Če bi imel možnost, bi prosil, naj temu glasu nikoli ne naročajo, da bi sporočal slabe novice … O tem sem razmišljal. O nagradi pač ne, ker to je zame komplicirano. Kar nekaj takih, ki jih nisem pričakoval, sem že dobil. Pa tudi kaka taka, ki sem si jo bolj kot ne zaslužil, me je zaobšla. Ampak, saj književne nagrade so najverjetneje zato, da tudi tisti, ki ne berejo, nekako izvedo, da je neka knjiga dobra.«

Kateri odziv na nominirani roman vam doslej pomeni največ?

»Odzivov ne morem prešteti, saj sta prva dela te trilogije pritegnila veliko bralcev in so mnogi tretjo knjigo z zanimanjem pričakovali. Morda je ravno to tisto, kar mi največ pomeni. Nekateri mi zdaj prinašajo v podpis kar vse tri knjige v kompletu. Običajno popijemo kavo s prijetnim občutkom, da smo skupaj prispeli do konca. To je res lep občutek.«

Katero besedo, besedno zvezo ali poved ste med pisanjem svojega romana največkrat izbrisali? Čemu se poskušate izogibati?

»Obseden sem s čistopisom. Ne maram popravljanja, lepljenja, brisanja in dopisovanja. Čiščenje se običajno dogaja že v moji glavi, še preden se sploh dotaknem tipkovnice. Tako je mogoče tudi zato, ker sem na začetkih pisal na roko in potem dolgo časa s pisalnim strojem. Lahkotnost popravljanja in spreminjanja besedila z računalniškimi programi mi je bila očitno dana šele, ko je bil moj ustvarjalni postopek že ponotranjen. Pesmi, recimo, včasih dolgo časa nosim v mislih s seboj in jih zapišem šele, ko so že skoraj končane.«

Na katere vrstice pa ste najbolj ponosni?

»Ponosen sem na svoje otroške rime v tem odlomku:

‘Anzej, panzej, peč podrl, noter skočil, jo podprl,’ si je ves čas popeval zidar Oto, ki je v kleti zidal krušno peč. Dečku je napev zlezel v ušesa in ga je ponavljal, čeprav ni povsem razumel, o čem govori. Sprva je mislil, da mojster prepeva o sebi, saj je bil res en tak silak s širokimi pleči in pivskim trebuhom, zato bi mu bilo lahko ime tudi Anzej. Zdelo se je, da bi obokani zid, če bi se mu sesuval, zlahka obdržal na ramenih in ga znova utrdil z malto. Kaj je pomenilo panzej, je bila večja uganka, na katero mu tudi zidar ni znal odgovoriti. ‘Anzej je panzej, zato da imaš ti kaj vprašati,’ se ga je skušal otresti. ‘Če bi bil Rudi, bi bil hudi, če bi bil Pišta, pa ništa,’ se je čez čas domislil. ‘Zdaj pa ti meni povej, kaj bi bila Marička!’ Fêrek je seveda vedel, na kaj ga je skušal napeljati, a tega ni želel izgovoriti, zato je rekel: ‘Ptička.’ A mojster je bil tudi na to pripravljen in je takoj dvignil glas: ‘Fêri, ne seri! Če bi bila Marička ptička, ne bi imela grička …’«

Kaj bo sledilo kresnemu večeru? Že snujete nov roman ali se lotevate česa drugega?

»Moja pesniška knjiga za mlade z naslovom NE bo pri založbi Miš dobila dvojčico JA. Idejo mi je dala učenka, ki me je med obiskom na šoli vprašala, o čem bi pisal, če bil naslov knjige JA. Zdaj torej pesnim odgovore. Ob tem pa se počasi pripravljam na pisanje romana, ki bo naslednje leto izšel pri založbi Beletrina. Delovni naslov je Barka iz perja. Posodil mi ga je prijatelj Jan Plestenjak, ki je o tej barki napisal pesem in posnel krasen komad.«

Katera knjiga vas je nazadnje navdušila in katere se boste lotili naslednje?

»Že nekaj časa berem roman Josepha Conrada Lord Jim v prevodu Avgusta Petrišiča. In ga bom še nekaj časa bral. Uživam v pripovednem ritmu iz tistega davnega časa (nekje okoli leta 1900) in večplastnem procesu sestavljanja resnice o Jimu. Vprašanja o naravi poguma, strahu, časti, pa o občutkih krivde in poskusih samo-odrešitve, skratka o tem, kaj pomeni biti dober človek, se mi zdijo tudi za današnji čas nadvse aktualna. Pisateljevo raziskovanje palimpsestov neke človeške duše je prav gotovo brezčasno, boj med ideali in realnostjo ter iskanje smisla v svetu, ki je prepoln moralnih sivin, pa je očitno prav tako stalnica. Berem o literarnem junaku iz davne preteklosti, ob tem pa se oziram okoli sebe v svet, ki izgublja civilizacijske vrednote, in razmišljam, zakaj zdaj svet za junake našega časa raje razglaša kreature.«