Alica v čudežni deželi angleškega matematika, logika, pisatelja in pesnika Lutwidgea Dodgsona, ki je svoja umetniška dela objavljal pod imenom Lewis Carroll, je eno od tistih dolgoživih del, ki še dolgo po avtorjevi smrti privabljajo nove bralce.
Knjiga je nastala v obdobju viktorijanske Anglije, ko je bila večina literarnih del za otroke podrejena didaktičnosti. Alica v čudežni deželi se je te podrejenosti uspešno otresla. Carroll je ustvaril eno od prvih nonsensnih besedil, v katerem premika, nakazuje in izmika pomene. Bralcu, vajenemu vsakdanjega sveta in njegove realnosti, se vseskozi izmikajo tla pod nogami. Carroll gradi svoj neoprijemljivi domišljijski svet, ob tem pa se, kot bo značilno tudi za kasnejša nonsensna besedila, vseskozi poigrava z jezikom. Pri tem je še kako pomembno, da je Lutwidge Dodgson, kadar se ne prelevi v umetnika Carrolla, logik in matematik ̶ Aličine dogodivščine in čudežna dežela, v kateri se znajde, mnogokrat izhajajo iz logiških nesmislov, napačno izvedenih logiških operacij. Carrollov svet ne le, da ni na prvo žogo didaktičen (čeprav se pozornemu bralcu lahko ob natančnem branju razkrije marsikaj o logiki, matematiki, angleški kulturi), je tudi kompleksen; mladih bralcev ne podcenjuje, s tem pa si poleg mladega pridobi tudi odraslo občinstvo.
Da so se kompleksnosti Carrollovih del o Alici (poleg Alice v čudežni deželi še njenega nadaljevanja Skozi zrcalo (Through the Looking-Glass)) zavedali tudi bralci, katerih življenjski svetovi so že precej oddaljeni od avtorjevega sveta in njegovih izkušenj, so poskrbele spremne besede in anotirane izdaje, še posebej t. i. The Annotated Alice Martina Gardnerja, ki ob robu besedila razkriva številne Carrollove navezave, kulturni, družbeni, znanstveni in filozofski kontekst. Sodobni bralec se šele ob tovrstnih izdajah zave celovite izjemnosti besedila, ki uspeva nagovarjati raznolike bralce še več kot 150 let po izidu: ob ljubiteljih viktorijanske književnosti in/ali nonsensa tudi številne navdušence nad logiko in matematiko (iz Alice v čudežni deželi je tako izšlo kar nekaj poljudnoznanstvenih knjig, ki bralcem s pomočjo izkušenj, ki spominjajo na Aličine, bralcem pomagajo razumeti npr. kvantni svet ali pa svet računalniške logike, glej npr. Alice in Quantumland Roberta Gilmora ali Lauren Ipsum Carlosa Buena), ob številnih priredbah (Alica svoje dogodivščine doživlja v slikanicah, stripih, risankah, filmih in še kje) pa tudi nekatere sodobne mlade bralce.
Alica v čudežni deželi se tako danes, po več kot 150 letih, zdi še vedno aktualna knjiga, ki bi lahko nagovorila tudi sodobne (mlade) bralce. Tako je bilo uvrščena tudi v I. letnik zbirke Zvezdna Beletrina, ki prinaša klasična besedila mladinske književnosti, večinoma z novimi prevodi in s spremnimi besedami, pospremljene, kjer je le mogoče, z izvirnimi ilustracijami. V primeru Alice v čudežni deželi je bilo vse to še kako dobrodošlo.
V preteklih prevodih se je, kot so ugotavljali nekateri domači strokovnjaki in navdušenci nad Carrollovim pisanjem, izgubilo kar nekaj Carrollove kompleksnosti. O tem je na primer pisal Miha Mohor (tudi avtor spremnega besedila v tokratni izdaji Alice v čudežni deželi), ko je za monografijo Alica v svetu Čudežnih dežel. Prevodi mojstrovine Lewisa Carrolla z izvirnikom primerjal slovenska prevoda Boga Preglja in Gitice Jakopin, ob tem pa ugotavljal, da »so spremembe besedilnih prvin izbrisale številne ubesedovalne postopke nonsensa, zaradi česar sta se slovenski Alici bistveno oddaljili od izvirnika«. Tokratno izdajo Alice v čudežni deželi je prevedel Milan Dekleva, večkrat nagrajeni pesnik in prevajalec, znan tudi po svojih prevajalskih akrobacijah za prevajanje posebej zahtevnih besedil s področja mladinske književnosti, na primer humorne slikanice v verzih Bi se gnetli na tej metli Julie Donaldson, s katero se je vpisal tudi na IBBY častno listo. Da bi novi prevod ovrednotili enakovredno prevodoma Boga Preglja in Gitice Jakopin, bi bila potrebna natančna primerjalna analiza, ki bi močno presegala prostor, namenjen tovrstni recenziji. Lahko pa po branju Mohorjeve analize in Deklevovega prevoda zaključimo naslednje: na mestih, ki jih Mohor v svojem prispevku izpostavlja kot problematična, tudi Deklevi ne uspe ohraniti vseh Carrollovih prijemov in postopkov (vprašanje pa je, seveda, koliko je to sploh mogoče), hkrati pa lahko bralec ugotavlja, da je prevod lepo berljiv, bralcu pa kot celota omogoča vpogled v temeljne značilnosti izvirnika ̶ od duhovitosti in nonsensa, do poigravanja z logiko in elementi iz Dodgsonu sočasnega družbenega okolja.
Vse te elemente bodo mladi bralci verjetno opazili le, če bodo nanje posebej opozorjeni. Del te naloge opravi spremna beseda Mihe Mohorja, ki knjigo postavi v kontekst njenega nastajanja, mlade bralce pa seznani tudi z značilnostmi nonsensa. Mohor v svojem spremnem besedilu omenja tudi vstopanje Alice na druga področja:
»Znanstveniki v njej iščejo potrditev svojih odgovorov na zapletena vprašanja o človeku in vesolju, vedno znova jo jemljejo v roke filozofi, da bi se poglabljali v temačne kote nadčutnega, umetnike spodbuja k drznim eksperimentom, sociologom se kaže kot metafora nasilja družbe nad posameznikom, psihologi med vrsticami raziskujejo blodnjake človekove podzavesti, matematiki pod njeno skorjo iščejo skrite logične uganke in zapletene matematične probleme, politiki se s paradoksalnimi navedki iz nje prizadevajo napraviti svoja stališča sprejemljivejša, predvsem pa je predmet proučevanja kot temeljno delo književnosti nonsensa.«
Mohor nas po večini teh poti k Alici in od Alice v svoji spremni besedi ne popelje, jih pa nakaže. Po njih se bodo morali z mladimi bralci na primer podati učitelji, starši ali bralni mentorji. Nova izdaja jim za to ponuja dobro izhodišče ̶ nov prevod, poln jezikovnih akrobacij, in spremna beseda (v kateri sicer lahko natančnega bralca zmoti obilje pomanjševalnic), ki knjigo postavlja v kontekst in nakazuje številne možne poti njenega nadaljnjega raziskovanja. Ob tem pa ne gre pozabiti tudi na ilustracije Johna Tenniela. Kot v spremnem besedilu O ilustratorju in ilustracijah zapiše likovni urednik zbirke Damijan Stepančič, je bil Tenniel »eden najprepoznavnejših ilustratorjev tako imenovane viktorijanske dobe«, njegove ilustracije v Alici v čudežni deželi pa še danes določajo naše predstave o Alici in ostali druščini. Že sam izbor ilustracij tako besedilo postavlja v kontekst njegovega nastajanja, hkrati pa ponuja izhodišče za premisleke različnih interpretacij in pristopov k Alici v čudežni deželi, saj so se slednji pogosto navezovali tudi na Tennielove ilustracije. Nenazadnje bralci, ki smo se z Alico v čudežni deželi že srečali, praviloma vsako novo upodobitev Alice presojamo tudi v odnosu do prvih Tennielovih ilustracij.
Pred nam je torej kompleksno klasično besedilo, ki bo lahko v novem prevodu in izdaji uspešneje nagovarjalo tudi slovenske bralce, pa naj gre za bralce, ki se k Alici vračajo, ali pa za tiste, ki se z njo srečujejo prvič. Pred nami je besedilo, ki nam, sodeč po številnih študijah, še po 150 letih odkriva nove poti v čudežno deželo in do sedaj še neraziskane elemente te dežele. Morda bo nova izdaja k odkrivanju teh novih poti uspela pritegniti tudi nove (mlade) bralce.
Knjigo Alica v čudežni deželi Lewisa Carrolla, ki je v prevodu Milana Dekleve izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.