Vedno sem težko sedela pri miru. Medtem ko sem z levo nogo plesala, me je desna vlekla v drugi konec in vselej se mi je nekam mudilo. Moje roke so hkrati počele različne stvari in nestanovitne misli so mi redko dale mirno spati. Gnalo me je med ljudi, v svet, in četudi kdaj na mestu, sem bila vedno nomadinja. Potem sem rodila Milo. In vse je ostalo popolnoma enako.
Nikoli nisem bila pomirjena z mnenjem, da ženska z materinstvom postane zgolj in samo mati. Odkar sem to postala sama, ga sprejemam še manj. Pričakovati, da se bo ženska ob materinstvu odrekla ambicijam in izbrisala svoj družbeni obstoj, da bo spremenila svoje navade in namere, je škodljivo in nazadnjaško, še posebej kadar so protagonistke takega mišljenja ženske same. Žensk, ki dokazujejo, da je materinstvo mogoče združiti s partnerstvom, družabnim življenjem in kariero, je že zdavnaj dovolj, da bi o tem sploh še smeli premišljevati.
Materinstvo je ena mnogih družbenih vlog, ki jih prevzemamo, in čeprav je dominantna, ne izključuje drugih. Drži, otrok je postal središče mojega sveta, hkrati pa je na tem istem svetu še vedno vse po starem. Prijatelji so ostali isti, tudi najljubše vino, časopis in barva laka za nohte, še vedno pišem, kopičim turistične vodiče in še vedno razmišljam o podiplomskem študiju. Morda danes res nimam časa za lenobnost, in s tem pravzaprav ni nič narobe, vseeno pa ga imam dovolj, da tako ali drugače počnem vse tisto, kar sem počela tudi prej. Največkrat z dojenčico v rokah, pa vendar.
Ideja o trpeči in žrtvujoči se cankarjanski materi je iz nekega drugega časa. Vedno lahko izberemo to pot, ampak ne bo nas naredila boljše matere. Ostati zvesta sebi in slediti svojim aspiracijam se zdaj morda zdi celo pomembneje kot kadarkoli prej. Zase in za svoje ljube. Prepričana sem namreč, da je najboljša mati najprej pomirjena in zadovoljna ženska. Treba se je premikati. Morda počasneje, ampak zanesljivo
Ženske se z vprašanjem telesnosti pogosto ukvarjamo še prednosečnostjo. Sodobna družba poveličuje disciplinirane in vitke postave, kamor ne sodijo (sicer čudovita) oblinasta plodna telesa. Močan je predsodek, daženska telesa z nosečnostjopostanejo razvrednotena v simbolnem in fizičnem smislu. Na srečo je tako prazen in cenen kot vsi drugi.
Transformacija, ki smo ji ženske podvržene med nosečnostjo, je res velika, včasih se zdi celo brutalna. Sama sem denimo velikokrat pomislila, da bom ostala ujeta v svojem prevelikem telesu, in težko sem verjela, da se bom v njem kadarkoli spet počutila dobro. Vendar je človeško telo čudežno in kot se zmore prilagajati bitju, ki raste v nas, tako se je sposobno regenerirati in zdraviti. Nič ni nepovratno. Čudni občutki neskladja s seboj izzvenijo v nekaj tednih in telo se vrne v stare linije. Dobre štiri mesece po porodu je moje telo brez vsake telovadbe ali diete, še vedno namreč polno dojim, le za spoznanje drugačno od tistega lansko poletje. Vsa odvečna koža se je skrčila, telo je začelo pridobivati tonus in tistih nekaj strij je skoraj izginilo.
Kar bo morda ostalo, me bo spominjalo na to, kako izjemno je moje telo in kako močna sem lahko. Materinstvo je mojo dekliško postavo spremenilo v žensko, dodalo mi je boke, ki še lepše nosijo krila, in vsak dan po malem kleše moje roke, ki so bile nazadnje tako lepe in močne v najboljših športnih časih. Tudi občutek ženstvenosti ni izginil. Preveva me bolj kot kadarkoli prej in erotika je postala obleka, ki je nisem še nikoli tako dobro nosila. Telo je končno postalo telo.
Nikoli nisem bila pregovorno žensko nora na otroke, včasih se mi je celo zdelo, da ni v meni ničesar materinskega. Potem je prišlo, se zaletelo vame z vso silo življenja, moj svet se je stresel in vse, kar sem vedela, je razneslo v nebo. Materinstvo mi ni vzelo ničesar, mi je pa ogromno dalo. Predvsem me je naredilo boljšo, sočutnejšo in mirnejšo. Osvobodilo me je nepotrebne prtljage egoizma in me naučilo potrpežljivosti. Tiščeč občutek v prsih je izginil, telo se je vzravnalo in korak je spet postal lahkoten.
V dvoje je še težje sedeti pri miru.
