Knjige, po katerih bralci posegamo, do nas največkrat pridejo na dva načina. A) O določeni knjigi slišimo same pohvale/kritike svojih kolegov (največkrat komparativistov) in se zato iz radovednosti odločimo, da jih bomo prebrali, ali pa – to se ne zgodi tako pogosto – B) knjige do nas pridejo po čistem naključju in jih prostovoljno nikdar ne bi prebrali. Tekoči trak spada v to drugo kategorijo, saj mi, ko sem prebrala kratek opis na eni izmed spletnih strani, tema ni pretirano dišala. Rudniki me ne zanimajo in o Vegradu sem slišala čisto dovolj. Naključje je vseeno hotelo, da sem knjigo morala vzeti v roke, in po treh tednih (za ta roman si je treba vzeti čas) sem enega izmed petih nominirancev za letošnje kritiško sito končno prebrala. In bila presenečena. Pozitivno. Zakaj?
Ker je Tekoči trak izjemno družbenoaktualno branje, in to kljub temu da je omejeno na Velenje. Da tematizira stavko izčrpanih (večinoma) bosanskih delavcev, ki so se ujeli v past, saj jim, »če ne bodo delali brez plačila, ne bodo podaljšali delovnih pogodb, brez pogodb pa ne bo dovoljenj za bivanje. Ko delovne vize potečejo, bi se morali vrniti, od koder so prišli. Brez plačila. Tako je bilo edino upanje, da bodo morda nekoč nekaj le dobili plačano, če bodo delali brez plačila« (str. 25). Na koncu se za stavko pred Megradom vseeno odločijo, a ne zato, ker bi dejansko upali, da bodo kaj dosegli, temveč, kakor ugotavlja protagonist, le zato, da se bodo vsaj enkrat po dolgem času do sitega najedli. Stavko delavcev namreč kot aktivni opazovalec spremlja osrednji junak Tekočega traku, En, ki se medtem spominja tudi stavke v proizvodnji gospodinjskih aparatov (Gorenje), kjer se je zaposlil, ko je fakulteto po materini smrti obesil na klin, in kjer je delala tudi njegova punca Dida.
En, Dida in Didin brat Seid so predstavniki t. i. mlajše generacije, vendar stojijo na nasprotnih polih. En in Dida predstavljata mlade, ki so študirali zato, da jim v prihodnosti ne bi bilo treba delati, a so se na koncu kljub vsemu znašli za trakom. Dida se zahvaljujoč vezam in južnjaški lepoti kmalu prebije gor, v pisarne, En pa skupaj s svojo repersko skupino Trije bosanci En slovenc ugotavlja, da se v Republiki Banani veliko bolj obrestuje dilati travo, kot pa delati na pošten način. Kljub temu En v romanu predstavlja aktivni princip, saj se proti obstoječim razmeram ves čas bori in opozarja na nepravilnosti, zaradi česar na koncu celo izgubi službo. Veliko bolje jo odnese Seid, Didin brat, ki se spretno prilagodi sistemu; sočasno z napredovanjem po družbeni lestvici postaja vedno bolj slep za krivice, ki se dogajajo tistim, ki so nižje od njega in jih kot delovni inšpektor vedno pogosteje odpravi z besedami, »da to pač ni v njegovi pristojnosti.« Starejšo generacijo v romanu predstavlja Sejid, Seidov in Didin oče, ki je s trebuhom za kruhom prišel v takrat obljubljeno deželo, Slovenijo, v kateri je kmalu padel na realna tla in postal eden izmed voditeljev rudarske stavke, ki se je v Tekočem traku zgolj spominja.
Z mešanico pogovorne, narečne, južnjaške in knapovske govorice je Rezman poskrbel za izjemno avtentičnost prizorov in spretno karakterizacijo junakov, ki se pred bralcem s strani na stran razkrivajo, kot bi šlo za ljudi iz mesa in krvi. Morda je za njih tudi šlo, saj je večina dogodkov iz romana vzeta iz realnega življenja. Posebno humoren je sicer tragičen prizor stavkajočih pred Megradom, ki direktorici (Hildi Tovšak) na fotografijo narišejo hitlerjevske brčice. Navsezadnje v Rezmanovem romanu za to tudi gre – za velike živine, ki so v pehanju za dobičkom razčlovečile najnižji sloj – delavce in jih iz ljudi zreducirali na številke. Na to apelirajo vzdevki nekaterih izmed junakov (Un, Dva, Tri, En, Koščena …), ki so vsi pripadniki t. i. delavskega razreda, medtem ko posamezniki, ki so se povzpeli po družbeni lestvici, v nasprotju z množico ohranjajo lastna imena (Sejid, Seid, (Se)Dida), s čimer jim je v krutem kolesju kapitalizma priznana neka vrednost.
Na drugi strani je zanimiv tudi naslov romana, ki povzame celotno bistvo dela – tekoči trak je prostor, ki ne dopušča človeškosti, iz ljudi želi narediti robote, ki bodo zgolj mehansko opravljali naloge, za katere so zadolženi: »Eden za drugim, neustavljivo vsake tri minute so prihajali kubusi. Zzzzzzzink, zzzzzzzink, črna, bela, črno-bela , modra, rdeča, rumena, rumeno-zelena in grnk, grnk, grnk, trije obrati stekla. Konec. Oddih. Zzzzzzzzink, zzzzzzzink, črna, bela, črno-bela, modra, rdeča, rumena, rumeno-zelena in grnk, grnk, grnk, trije obrati stekla. Konec. Oddih. [… ] osem ur. Pet dni. Popoldne. Zjutraj. Ponoči. Zzzzzzzzzink, zzzzzzzink, črna, bela, črno-bela, modra, […] Pet dni. Štiri tedne. Dvanajst mesecev. Pet let« (stran 59). Opis dela v proizvodnji gospodinjskih aparatov Rezman opiše do izmučenih delavk docela neprizanesljivo, a vseeno (oziroma ravno zato) izredno prepričljivo.
Konec romana Enu ne prinese nobene spokojnosti, nobene luči na koncu tunela; skupi jo, ker je drugačen, ker verjame v nekaj, v kar tisti zraven njega ne, pri čemer je najbolj ironično, da so krivci za njegovo nesrečo enako kot on brezimni, brezperspektivni posamezniki iz zatohlega in tesnobnega mesta, ki bodo vedno bolj nestrpni drug do drugega, namesto da bi skupaj iskali resničnega krivca. Edina tolažba, ki jo konec ponudi, je ljubezen kot edina možna oblika preseganja krivic sveta; prvič je omenjeno Enovo resnično ime, s čimer je na simbolni ravni končno prepoznan kot prava oseba.
Tekočemu traku lahko očitamo le, da so nekateri rudarski in pogovorni izrazi bralcem včasih nejasni, kar sicer povečuje avtentičnost povedanega, ter da je na trenutke obdelava fabule moteča, saj pripovedovalec nenehno menja časovno perspektivo, zato bralcu dostikrat ni jasno, kaj spada v preteklost in kaj v sedanjost. A to za končni vtis o romanu ni bistvenega pomena, zato lahko zaključimo, da gre za izjemno prepričljiv prikaz dogajanja v zatohlem mestu, ki bi ga zlahka preslikali v današnjo družbeno realnost. V njej bi si poseben premislek zaslužili predvsem nedavni dogodki v Šenčurju. Konec koncev smo vsi skupaj za tiste nad nami »enak južnjaški drek.« Ali kakršen koli že.
Peter Rezman: Tekoči trak. Maribor: Litera, 2015. 211 strani, 21 €.
