Nogometna patetika: moštvi dveh nacionalnih držav. Abstrakcija etničnosti v bedast ideal čistosti. Kolonije, etnična čiščenja, in to strukturno. Petje sentimentalnih himn, roke na srcih, pijani navijači, kičasti kadri prelestnih navijačic. Odrasli ljudje, ki pozabijo na svoje probleme, osebne in razredne, ter si vzamejo eno popoldne in en večer za otročjost. Vse sama abstrakcija, zlaganost. Potem pa šestdeseta minuta in nekaj. Napadalec ene ekipe se pri stiku z vratarjem zaleti v vratnico in za hip obleži. Vratar, kljub temu da njegova ekipa izgublja, instinktivno skoči k njemu, ga tolaži in preverja stanje, pokliče zdravnika. Nobenega velikega ideala, v poceni balonček napihnjene emocionalnosti stopi primarna solidarnost. Tu je treba začeti. Samo to je nogomet. Za vse ostalo je tu MasterCard.
***
Ma ja, dali smo 120 % od sebe, a danes zna vsakdo stati na igrišču. Fantom kapo dol, tudi zunaj igrišča smo klapa. Ma ja, nasprotniki so odlični v protinapadih, a tudi mi imamo svoje adute, fanatično borbenost. Ne pozabimo, nogomet se igra 90 minut, žoga pa je krogla. Ma ja, sojenje je, kakršno je, tega jaz ne bom komentiral. Nositi ta sveti dres je čast, o tem sem sanjal že od malega. Navijači so bili naš 12. igralec. Res smo spušili 7:0, a želje nam nihče ne more očitati. Treba je dvigniti glave gor, analizirati posnetke in samozavestno naprej, čakata nas še dve tekmi, ki ju bomo spušili z manjšo razliko.
***
28. 6. 2021 je najboljši nogometni dan, kar jih pomnim. Nogomet gledam od leta 1998.
Začelo se je s tekmo med Hrvaško in Španijo. Reprezentanca sosednje nacionalne države je kar najnenavadnejša ekipa. Zaznamuje jo načeloma lepa igra, v kateri se nahajajo določene vrzeli, predvsem pa nihanja v motivaciji. Moštvo, ki večji del tekme ali prvenstva igra slabo, se lahko v trenutku popolnoma preobrazi v predstavnike atomskega nogometa. To se odraža v situacijah, ki jih nekateri označujejo za srečo. Denimo v nenavadnih izenačenjih v podaljšku – ki jih spremljajo prav tako nenavadni porazi – ali v zaporednem napredovanju po streljanju enajstmetrovk.
Tako je bilo tudi tokrat. Igrali so zanič, dokler španski igralec s kakšnih štiridesetih metrih ni podal žoge vratarju, ta pa je ni uspel ustaviti. Kot kaže, se je tisti legendarni maksimirski krt, ki je v Zagrebu s podobnim golom izločil Angleže, preselil v Kobenhavn. Potem so dobili tri gole. In na koncu od nikoder privlekli še dva svoja. In po koncu rednega dela dobili še dva, prav tako kot bi lahko, če bi le malo drugače zapihal veter, dva tudi dali.
Kasneje je Švica v spektakularnem dvoboju s prav takšnim številom golov in po seriji odlično zadetih enajstmetrovk v tekmi, katere (vsaj) prvi polčas sem zamudil, izločila svetovne prvake in favorite Francoze. Ni jim mogoče kaj dosti očitati. Švica je preprosto igrala dobro. Ko je k žogi ob zadnji enajstmetrovki stopil superzvezdnik Mbappe, je komentator napovedal, da bi lahko zgrešil. In tudi je. Gre za tiste trenutke, ko se zdi, da milijoni po svetu drhtijo v naelektreni usodi.
Revni ribiči iz vzhodne Afrike, oblečeni v drese bogatih klubov; srednji razredi zahodnega sveta; ti sam.
Nedelja popoldne, nogometni dan, je pel zagrebški bard. To je bil ponedeljek popoldne, the nogometni dan. Dan, ki je sredi politične krize, v čakanju na nov val epidemije, v slutnji slabšanja delavskih pravic in negotove prihodnosti generacije, ponudil nekaj vesoljne razposajenosti, ki se je poigrala z milijonarji – pogosto nekdaj revnimi migranti – na naših ekranih.
***
Legendarni gol, ki ga je Ačimović za Bežigradom skoraj s sredine igrišča v dodatnih kvalifikacijah za EURO 2000 dal ukrajinskemu vratarju, sem videl 13. 11. 1999 v Nurnbergu. Odvil se je na programu Eurosport. Vsaj zdi se mi, da je bila ta tekma in ne tista povratna.
Oni dan sem prvič jedel kebab in zaradi močne mešanice omak in začimb bruhal. Zdaj ga ne jem več, tako kot ne jem mesa.
Spomnim se podobe berača arabskega videza ali videza Roma iz Romunije. Bil sem žalosten in pretresen. Morda, morda tudi zato, ker mi je stari rekel, da v Nemčiji ni beračev.
Spomnim se, kako mi je blondinka postregla ananasov sok v nočnem klubu pod stanovanjem mojega strica in me uščipnila v lice. Sprašujem se, kje je zdaj. Kaj se je zgodilo z njo. Kakšno življenje je živela tedaj in kakšno živi sedaj, če ga. Sprašujem se, na kakšen način se je postarala, če se je, čeprav se njenega obraza ne spomnim dobro. Vidim izrazito podobo obraza blondinke, vendar ne vidim samega obraza.
***
Raziskave so pokazale znaten – več kot za tretjino – porast družinskega nasilja v Angliji ob porazu reprezentance. A pokazale so tudi znaten – za več kot četrtino – porast ob zmagah. Glede na to, da v finalu EURA 2020, ki se odvija leta 2021‚ igrata Anlgija in Italija, se poraja vprašanje, ali je v tem primeru bolje navijati za Anglijo, saj bo porast ob zmagi manjši. Na drugi strani pa se seveda lahko sprašujemo o analogni statistiki v Italiji. Prijatelja, katerega delo je povezano s posledicami družinskega nasilja, sem povprašal o tem. Pravi, da je tam najbrž enako, le da popijejo več vina kot piva.
Vse to bi lahko bilo še en argument proti vrhunskemu športu in spektaklu, ki ga spremlja. Gotovo deloma tudi upravičeno. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da tekma kot taka najbrž ni tisti element, ki nasilje ustvari. Če je nekdo nasilen, bo uporabil katerikoli izgovor, da svojo potrebo izrazi. Zakaj je nogomet tako priročen izgovor?
V iskanju razloga ni treba iti predaleč. Znano je, da so množice osamljene. Bistvena prvina množice je ravno osamljenost, ki pride iz razbitja vsakršne oblike solidarnosti in bližine. To razbitje se z razvojem kapitalizma naseljuje tudi v družinsko okolje. Najprej atomizira družino, ki jo spremeni v nuklearno. Nato znotraj te družine nadalje atomizira posameznike, ki v skladu s stereotipi postanejo potrošniki, vsak s svojim bančnim računom.
Nacionalizem in nogometna moštva – ki se na reprezentančnih tekmovanjih združijo – postanejo zatočišče množice, kraj utopične pripadnosti. Razbitje te utopične podobe povzroči, da na plano znova privrejo vse frustracije osamljenosti. Ne pozabimo, da je razbitje tudi konec tekme: pijani moški se mora na neki točki sprijazniti, da je zmaga končana in da bo kmalu nastopil nov – pogosto distopični, včasih spet negotovo prekaren – dan. Ali, kot je rekel prvi predsednik republike: danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan.
***
Finale EURA 2020, ki je bil prestavljen na leto 2021, je bil odigran enajstega julija. To je obletnica srebreniškega genocida, zadnjega v Evropi. Gre za naključje? Po vsej verjetnosti. Vendar je ravno ta naključno zelo zgovorna, saj priča o marginalnem mestu dogodkov iz leta 1995 v splošni evropski zavesti.
***
Pomen ekipnih iger pri vzpostavljanju kolektivne zavesti in premagovanju osamljenosti se kaže tudi na ravni ritualiziranih gibov; načina, kako vratar, ko prime žogo, usmerja soigralce, spontanih izrazov na obrazih igralcev, položajev telesa ob določenih metih pri košarki, intuitinih hitrih gibov. Vse to se odvija na predracionalni, predrefleksivni ravni, onkraj očitnih identitet. Kdor na drugem koncu sveta gleda tekmo, v določenem trenutku natanko ve, kako se počuti igralec, ki je naredil določen gib ali izraz na obrazu. Lahko se poistoveti z objektom občudovanja, ki pa v tem hipu postane tudi izjemno domač. V tej dvojnosti se skriva bizaren love-hate odnos navijačev do igralcev. V enem hipu ima ta razsežnosti idolatrije, v naslednjem hipu najvulgarnejšega zaničevanja.
To pa je povezano tudi s težavnim odnosom, ki ga ima kultura do telesa nasploh. Zgodnja modernost ga je ločila od duha, tako kot je subjekt ločila od objekta. Tako je nogometaš lahko enkrat objekt, drugič subjekt. V času in prostoru kognitivnega gospodarstva telo postaja odvečno, pogosto pa tudi šibko in polenjeno, medtem ko so telesa igralcev zmogljiva in trenirana do skrajnih zmogljivosti. Tudi v tem je nelagodje: njihovih teles si množice istočasno želijo in se jim zdijo odvečna. Občudujejo voljo teh teles, istočasno pa trdijo, da gre samo za neumne žogobrcarje. Pri košarkarjih je drugače. Dejansko se včasih zdi, da so iz nekega razloga košarkarji bolj artikulirani, da gre za manj lumpenproletarski, šmekerski šport. V NBA košarkarje novačijo iz kolidžev, njihova telesa pa so še bolj oddaljena, saj zaradi višine sodijo v statistično odstopanje. Tu prej nastopi nelagodje rasne razlike: če belci gledajo visoka bela telesa košarkarjev, ne nastopijo podobna občutja kot pri nogometaših. Kadar pa gledajo temnopolta, se znova pojavijo v drugi variaciji: povsem neutemeljeni očitki, da so temnopolti košarkarji zgolj gore mišic in zatočišča atletskih sposobnosti brez prave košarkarske elegance. Tu gre, skratka, za nelagodje belcev ob črnem telesu, ki se izraža ob telesni superiornosti tempoltega košarkarja, ki mu je pripisana predvsem fizičnost, medtem ko naj bi si belci lastili kreativnost in kognitivnost. Nenavadno je, da je ta oblika rasizma pri nas še povsem sprejemljiva in neprevprašana, izraža pa globoko nezavednost rasizma. Istočasno izraža razlike med globalnim severom in jugom v trenutnem stanju svetovnega kapitalizma: na jugu umirajo zaradi telesnih poškodb pri proizvajanju materialnih dobrin, na severu zaradi stresa ob (vedno bolj prekariziranem) storitvenem delu.
***
Na Wembleyu je zmagala Italija in sesula s covidnim potom prepojene angleške želje po tem, da bi pokal po desetletjih »prinesli domov«. Zgodilo se je po streljanju enajstmetrovk: kot nalašč so tri zaporedne zgrešili temnopolti fantje in jasno je bilo, kaj bo sledilo. Simbolni pogrom. Nenavadno se zdi, da je selektor med zaporedne strelce uvrstil tri dokaj neizkušene mlade nogometaše. Marcus Rashford je nato zapisal, da je zelo hitro prejel večje število sovražnih sporočil, med njimi tudi sporočilo nekoga, ki je očitno učitelj matematike.
Znana je izjava Karima Benzemaja – kadar zadene, je Francoz, kadar ne, pa Alžirec. Podobno je rekel belgijski nogometaš kongovskega porekla, Romelu Lukaku. Tudi v času uspehov Kekove reprezentance si na spletu vedno lahko našel tipe, ki so preštevali koliko igralcev in kako entuziastično pred tekmo pojejo Zdravljico.
Nekaj let svojega otroštva sem preživel v malem slovenskem mestu, znanem po bivši prvi dami ZDA. To je bilo obdobje, ko se je država na geopolitičnem zemljevidu šele pozicionirala in se na vse pretega skušala očistiti balkanskih vplivov. Temu primerna je bila tudi moja bivanjska izkušnja. Vendar pa sem bil morda najstrašnejši navijač reprezentance v kraju. Ponotranjil sem to idejo slovenskosti, za katero si je treba prizadevati in jo utelesil v strasti do nogometa. Sanjal sem, da bom postal veliki strelec slovenske reprezentance, pred tekmami pa strastno pel himno. Kadar smo pri glasbi peli ljudske pesmi, sem si sicer predstavljal, da so himne različnih držav in da sem ravnokar v kadru s svetovnega prvenstva, ki ga gledajo milijoni po vsem svetu.
Spremembe v podobi zahodnega sveta – vsaj nekaterih delov tega – pa izraža tudi dejstvo, da se je kmalu po rasističnih izpadih proti nogometašem oglasilo in organizirano nastopilo mnogo ljudi, ki so te nogometaše podprli in jasno obsodili napade.
***
Zdi se, da je drugače z Ligo prvakov. Igra se v evropskih metropolah, krajih odzemljenih multikulturnih avenij, večgeneracijskih nasedlin delavske in potrošniške kulture, v starih industrijskih centrih sveta, v novih finančnih centrih sveta, v klubih, ki jih je kupila naftna jara gospoda, ruski tajkuni, v kotlih starega in novega separatizma. Za vse ostalo je tu MasterCard, kot pravi slovita krilatica enega glavnih sponzorjev tekmovanja, krilatica, ki se ponavlja v ušesih generacij gledalcev, posedenih pred televizijskimi ekrani.
Vrhunski reprezentančni nogomet je obala, na kateri srečamo razbitine stare proletarske kulture, skupaj z njenimi mračnimi platmi, skupaj s popacanimi wifebeaterji, vrhunski klubski nogomet povzema najboljše in najmračnejše plasti globalizacije.
Drugače je z obskurnim klubskim nogometom. Srečal sem sošolca, ki je bil kapetan enega slovenskih prvoligašev in povedal mi je, da je premija za zmago nad serijskim prvakom Mariborom na njegovem terenu znašala 50 EUR bruto. Ta sošolec, ki očitno rad bere – spoznal sem že nekaj nogometašev, ki radi berejo – me je prosil, naj mu dam ključ za razumevanje poezije. Rekel sem mu, da je v tem, da ni nič razumeti.
***
Devetega julija 2006 je bil odigran finale svetovnega prvenstva. Na tej tekmi je Zidane svoji karieri, opusu in neverjetnemu prvenstu, klasičnim partijam, na katerih je z neponovljivo eleganco, vizijo, pogumom in natančnostjo orkestriral francoski pohod na finale, postavil piko na I – oziroma piko na prsi Materazzija, ki jo je zarisal s svojim čelom. Italijanski provokator se je zložil, kot bi ga pokosil s topovsko kroglo.
To prvenstvo sva gledala z očetom. Imela sva kaotičen, mračen, svetel odnos, poln turbulenc. V tem prvenstvu sva se še enkrat združila v občudovanju Zidaneja.
9. julija nama je zlomil srce.
Vročega 12. julija ga je, kot se reče, izdalo srce.
***
Leta otroštva, polna žog, zdelanih travnatih terenov med bloki, cvrčečih parketov, hiperboličnih slavljenj golov, bolečin v vodnatem kolenu, golov, ki so okviri za obešanje perila ali stepanje preprog, naivnega deškega znoja. Razredno tekmovanje, ki sem ga dolgo čakal, se želel na njem dokazati, veliko bolj kot s peticami, tekmovanje, na katerem sem dal vse gole svojega moštva, enega iz prostega strela s sredine, špičak, ki je počasi poletel v zgornji levi kot dvojne rokometne mreže. Razredno tekmovanje na Debelem rtiču, kjer sem dal veliko golov, vse z glavo. Žoga, edini planet v vesolju, ki je kaj štel. Žoga: spokojnost in angeli, dom, pozaba bolečine in globoke samote, ki me spremlja od rojstva, ne glede na to, s kom sem.
Samota, prelepo domovanje, zdi se mi, da sem dovolj star, da te sprejmem, zamenjam za žogo, t.i. domovanje vere. Rojen sem na koncu 20. stoletja in obredi dvajsetega stoletja se končujejo.
