AirBeletrina - Za živali gre: Kako sem postala veganka
Kolumna 18. 10. 2016

Za živali gre: Kako sem postala veganka

 

Ilustracija: Hana Stupica

16. 8. 2003 ob 21:16 sem začela pisati svoj – tako sem ga takrat naslavljala – elektronski dnevnik. To so bili še stari, skorajda analogni časi, na računalniku sem imela Windows 2000, monitor pa je bil tisti škatlasti, v sivkasti barvi. Kajpak elektronski ni pomenilo nič drugega kot preprosto to, da sem ga pisala na računalnik. V Word. Silno v redu se mi je zdelo – in tega tudi nisem pozabila omenit – da lahko, ko pišem, vsakokrat menjam barvo zapisa! Pa da ne govorim o tem, kako navdušeno sem sestavljala prve smajlije :). (In kako sem bila potem razočarana, ko so nekaj let kasneje dobili kak drug način zapisa! :() Računalnik mi je posodila (priženjena) teta, ker sem že takrat rada pisala (to opravilo sem imela za sprostitev … ha!). Toda ne mislite si, da je tetina gesta kakorkoli preprečevala, da si ne bi ravno nje prve privoščila v svojih zapisih. 

Imela sem navado – morda zato, ker sem si zamišljala, da bodo moji dnevniki nekoč našli pot do širšega bralstva ali kaj takega – da sem vsako osebo, ki sem jo uvedla v svoje pisanje (teto, strica, bratranca, mamo, očeta, sestro, sošolce …) na kratko predstavila.

Teto sem tako oklicala za Polž-teto, češ da je samo solatke. In sladkarije. Itak.

To je bilo nekako, skorajda, res. Teta, ki je enkrat v tistem obdobju začutila, da se mora začeti ukvarjati z duhovnimi razsežnostmi človekovega bivanja, je sočasno še kar hitro prehransko prehajala. Vsejedka, vegetarijanka, veganka, presnojedka, dvainštiridesetdnevni post. Prehranska (r)evolucija, skratka. In sočasna (r)evolucija duha – ali obratno. (Vedno se seveda najdejo izjeme: čez orehovo potico ga ni, to se kajpak ve.) Način prehranjevanja je tesno povezan z našim duhovnim razvojem, je trdila. Ne jesti sploh: to je ideal človekovega duhovnega bivanja. Črpati energijo iz kozmosa. In upati, da ima okus po čokoladi, sem rada dodajala. In se zdela sama sebi strašno pametna.

Glavno je, da si je teta pravila veganka. Veganstvo je razumela kot tip prehrane. In povezovala ga je z duhovnim razvojem. Drugače: pogosto je rada poudarila, da se nahaja na višji stopnji zavedanja kot mi, navadni smrtniki. Kristali, angeli, drevesne esence, onostranske entitete in sorodno me nikoli niso prepričali. Sem pa teti – hecno – vseeno verjela, ko mi je na način, za katerega je gotovo verjela, da je pravi, predstavljala veganstvo.

Čeprav sem bila takrat vegetarijanka, me teta ni pritegnila k veganstvu. V bistvu sem si vegane, odkar je ona z jedilnika črtala meso, mleko in jajca, predstavljala kot nekoliko trčene, v lanene hlače odete hipije, ki zganjajo orientalizem, ker se jim zdi krščanstvo preveč mainstream. V gimnaziji, ko sem spoznala svojo profesorico matematike, se je okrepila tudi slutnja, da so vegani gotovo strašno nezadovoljni, tečni in agresivni ljudje, ki v silnem nezadovoljstvu s stvarstvom zviška gledajo na vsakogar, ki ni član njihove sekte. Je bilo pač tako, da profesorica matematike ni gojila prav gandhijevskega odnosa do svojih dijakov. Pravzaprav nas ni bilo prav malo, ki smo pred njenimi testi jemali persen …

Skratka: dokler nisem prišla na faks, sem verjela, da so vegani trčeni, večno nezadovoljni, agresivni, arogantni hipiji, veganstvo pa je prismuknjeno sektaštvo. Spomnim se, kako sva se z Aljažem nekoč vračala z obiska v Mariboru proti Ljubljani in govorila o tem, kakšna revica naj bi bila kolegova punca, ki živi s tremi vegankami: bojda so bile nezadovoljne, ker svoje mačke ni hranila vegansko, v stanovanju pa naj bi krepila slabo energijo; dokaz za to so npr. videle v tem, da so ji nekoč na tla padle vložene kumare in se je kozarec ob tem razbil. Ob tisti priliki sem se pridušala, da živali za mleko in jajca za božjo voljo ne trpijo tako zelo – pazite, oba sva bila vegetarijanca – in da vegani preprosto zganjajo veliko hrupa za nič. Da so, skratka, ekstremisti. In da se siru ne bi mogla odreč. Pa če mi glavo odsekajo. Aljaž se je goreče strinjal. Ne vem – morda sva si tudi ravno delila kak Mars ali Milko. Ko mi je nekje v tistem času kolega, s katerim smo pripravljali Rekviem v F-molu, ponudil veganski sir, sem bila vsa iz sebe od šoka – veganski sir? Kaj je pa to? Ampak zdel se mi je še kar v redu.

Še nekoliko kasneje sem sedela v Trubarjevi hiši literature, na malem rjavem fotelju in nič hudega sluteč s spodvitimi nogami klepetala s sestro.

»Ti, a veš da teličke stare samo en dan odpeljejo od mamic? Pa a veš, da krave potem zelo jokajo? Teličke pa zakoljejo …« je rekla kar naenkrat in ne spomnim se, kje je našla ta podatek. »Zato je mlečna industrija v bistvu ista kot mesna …«

Nekaj je še govorila, ne spomnim se točno kaj, ampak zelo zagotovo vem, da sem si kolena potegnila k prsim, si pokrila ušesa in rekla: »Okej, okej … nehala bom jesti mlečne izdelke.« 

Ko je odšla, sem sedla za mizo v pisarni in začela – ker ravno nisem imela kaj drugega početi – brskati za slovenskimi in evropskimi zakoniki, ki urejajo področje vzreje goveda. Ne – resno. Najprej sem se obrnila na zakon. Ker tako kot zakon pravi, tako pač je. Zakoni, ki so veljali v primeru konvencionalne reje, so bili strašljivi. Nisem mogla verjeti, da je to res to. Ampak kaj pa ‘prosta reja’? Kaj pa ‘bio’?, sem razmišljala, ker na tisti točki še nisem bila čisto za to, da bi držala besedo, ki sem jo dala sestri. Mislim: gorgonzola, milka, tortice, kisla smetana. Dajte no.

Pogledala sem še to zakonodajo. Telički so v tem primeru od mater odstavljeni nekolikanj kasneje. In zagotovljen jim je dodaten mesec dni (ali nekaj takega) življenja.

»Saj – a ni to v redu?« sem rekla svoji sestri po telefonu.

»A res … no, ne vem,« ni zvenela ravno zadovoljna.

Doma sem še istega večera poguglala veganstvo. Kaj, kdo, zakaj. In naletela na podatek, ob katerem sem planila v jok in hlipala Aljažu v naročju: »Jaz bom veganka. Jaz bom veganka. Zakaj to počnejo? Zakaj to počnejo?«

Podatek, ki me je ‘spreobrnil’ je bil, da piščančke moškega spola v vseh načinih reje – tudi ‘domačih’, ‘bio’, ‘eko’ in ‘iz proste reje’ – stare tri dni, pri polni zavesti, brez anestetikov, žive zmeljejo. To je njihova smrt. Ti piščančki so odpad. Ne valijo jajc in niso primerni za rejo za meso. Tisto so ‘drugačni’ piščanci. Taki, ki rasejo hitreje. In se jim od hitre rasti lomijo noge, ki ne vzdržijo njihove lastne teže. Nekje v tem trenutku sem tudi dojela, da je vseeno – smrt po treh dneh ali treh mesecih ali po pol leta: ta bitja niso svobodna, ubijamo jih – in ni jih treba ubijat. Ubijamo jih, ko so še čisto majhni. Otroci.

Od osnovne šole sem bila vegetarijanka in šele na faksu – pozno na faksu – sem prišla v stik s temi podatki. Nisem vedela. Ti podatki me niso našli. Res – nisem jih iskala. Toda po drugi strani tudi živimo v družbi, ki te podatke sistematično skriva ter jih obenem skozi različne mehanizme normalizira.Stremi k ohranjanju obstoječega stanja in vsejede kulture, katere ‘stranski posledici’ sta (med drugim) zatiranje živali in uničevanje okolja. 

Toda brez teh podatkov, brez vpogleda v zakone, v njihovo dikcijo, v dejansko dogajanje v živinorejskih industrijah, brez razumevanja vplivov, ki jih imajo te industrije na okolje, brez razumevanja vplivov na svetovno ekonomijo ter politična razmerja, se zdi veganstvo ekstremizem, vegani pa puhli, domišljavi, agresivni, čudaški … Šele ko sem se prikopala do vseh teh podatkov, sem tudi prebrala definicijo veganstva. Nič ni imela opravit z duhovnim razvojem. Ali prehrano per se. Nič ni povedala o ljudeh, ki se odločijo za veganstvo:

[Veganstvo je] filozofija in način življenja, ki, v kolikor je mogoče in izvedljivo, stremi k izključevanju vseh oblik krutosti in izkoriščanja živali za hrano, oblačila ali katerikoli drugi namen, hkrati pa promovira razvoj in uporabo “brezživalskih” (oz. “animal-free”) alternativ v dobro ljudi, živali in okolja. V okviru prehrane pomeni izogibanje vsem produktom, ki se jih v celoti ali delno pridobiva od živali.

V prvih tednih sem se predvsem ukvarjala s tem, kako zamenjati nekatera živila. Navduševala sem se nad novimi kombinacijami jedi (žlahti je pač treba dokazat, da veganska prehrana ne pomeni jesti siromašno, čudaško, neokusno …), brskala o tem, ali je veganstvo res 100-odstotno zdravo (hipohondrična sem, kaj hočemo) in se naslajala nad dejstvom, da lahko kupim vegansko zobno pasto.

Toda ta faza je kmalu minila. Vrnili so se občutki nemoči ob novoodkritih podatkih o našem odnosu do rejnih živali. O izsekavanjih pragozdov. Izumiranju vrst. Odmiranju oceanov. Na tej točki se mi je veganstvo začelo resnično kazati kot odpor proti zatiranju Drugega. Začela sem verjeti in odkrivati, zakaj je veljavno reči, da je žival Drugi. Kako nanjo prenesti ta koncept. In začela sem verjeti, da moram narediti vse, kar je v moji moči, da to, česar sama nisem vedela, pokažem čim večjemu številu ljudi. Da začno veganstvo dojemati kot to, kar dejansko je: gibanje, ki skrbi za zatirane živali ter ljudi in se bojuje za odgovoren odnos do okolja. Gibanje, ki ga v času, ko smo enkrat za vselej presegli varno raven ogljikovega dioksida v ozračju, krvavo potrebujemo tudi zase.

Veganstvo je mogoče vplesti v širok nabor emancipatornih praks in razreševanje zelo raznorodnih problematik: tesno se dotika vprašanja pravične trgovine, ekologije, prehranske politike (npr. trgovinski sporazumi), feminizma, rasizma ipd.

Vem, da številnih ljudi podatki, ki jih poznam, ne ganejo. Vem pa tudi, da nekaterim, manj številnim, obrnejo življenje na glavo. Meni so jih. In vsak posameznik šteje. Vsak posameznik prispeva k manj smrtim, k manj onesnaževanja, k manj izkoriščanj.

Za te, ki jim novo znanje morda lahko spremeni življenje, bi rada pisala v prihodnje. V prihodnje bodo kolumne zastavljene kot pregled problematik, ki bo skušal informacije, ki so sicer zakrite, pritegniti na svetlo.

Upam, da bo tokom tega pisanja postalo jasno, da to, kar naredite s tem podatki, ni le vaša stvar.