Najnovejše delo priznane kanadske publicistke, novinarke in aktivistke Naomi Klein (1970) To spremeni vse: kapitalizem proti okolju prinaša nov odmerek značilnega avtoričinega angažiranega in brezkompromisnega pisanja, kopico dragocenih vpogledov v problematiko klimatskih sprememb in številne pomembne iztočnice za nadaljnji družbeni boj. Avtorica, znana po neutrudnem terenskem delu in poglobljenih analizah sodobnih političnih, ekonomskih in družbenih fenomenov, je tudi tokratno knjigo, ki jo je posvetila svojemu dveletnemu sinu, zastavila široko in temeljito. V njej piše o grozeči nevarnosti klimatskih sprememb, segrevanju ozračja, o uporu proti pogoltnemu kapitalu, ki se požvižga na onesnaževanje okolja, o zgodovini okoljskih gibanj v ZDA in Evropi, o Kjotskem protokolu in drugih, pogosto premalo ambicioznih mednarodnih okoljskih sporazumih. Razmišlja o spornem trgovanju z emisijami, o naivnih bogataših, kakršen je na primer Richard Branson, ki obljubljajo, da bodo z vlaganjem v zeleno tehnologijo rešili svet, o absurdnih domislicah nekaterih znanstvenikov, ki si želijo naravo podjarmiti s kontroverznim geoinženiringom, pa o človeški ignoranci, zanikanju očitnega ter tudi o lastnih intimnih strahovih v zvezi s tem, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem.
Naomi Klein problematiko podnebnih sprememb, toplogrednih izpustov, čedalje ekstremnejših vremenskih pojavov itn., osvetli torej z različnih zornih kotov. Kritično se ozre tudi na delovanje posameznih okoljevarstvenih organizacij, kot je denimo ameriška Nature Conservancy, za katere nazorno pokaže, kako delujejo kot nekakšne »zelene« izpostave globalnega kapitala ter se na primer celo same ukvarjajo s črpanjem fosilnih goriv, zemeljskega plina in nafte na območjih, ki naj bi jih varovale. Tekstu doda dragoceno osebno noto, ko piše o svoji nosečnosti ter težavah z zanositvijo in boleznijo – odkrili so ji tumor na jajčnikih, pred kratkim pa še rak ščitnice. Pripoveduje o dolgih in utrujajočih terapijah na kliniki za oploditev z biomedicinsko pomočjo in o izjemno resnem spontanem splavu, ki ga je sprva pripisala svojemu novinarskemu delu, ko je leta 2010 spremljala veliko razlitje nafte v mehiškem zalivu ter zraven vdihavala strupene pline, ki so nastali zaradi eksplozije naftne ploščadi Deepwater Horizon. Svojo intimno zgodbo umesti v širši razmislek o človeškemu poseganju – z industrijskim kmetovanjem, uporabo kemikalij, težko industrijo – v reprodukcijski cikel rastlin, živali, različnih ekosistemov oziroma narave nasploh. Avtorica je kritična tudi do več stoletij starega prepričanja, značilnega za našo zahodno civilizacijo, po katerem naj bi bilo človeku preprosto dano nadvladati naravo, izkoriščati njene vire, kot da bi bili ti neskončni, in posegati v okolje. Pojav tovrstne miselnosti poveže z obdobjem zgodnjega kapitalizma, britansko industrijsko revolucijo, zahodno kolonialno ekspanzijo in tehnološkimi dosežki, kakršna je bila na primer Wattova izpopolnitev parnega stroja.
Klimatske spremembe in kapitalizem
Za Naomi Klein ni dvoma; podnebne spremembe potekajo tukaj in zdaj. Izpusti ogljikovega dioksida se nenehno povečujejo in so bili lani za 61 odstotkov večji ko leta 1990. Priča smo tudi dvigu povprečne globalne temperature, in kot opozarja avtorica, bomo težko preprečili, da se ta ne bi zvišala za več kot dve stopinji Celzija, kar naj bi bil neobvezujoč dogovor držav z znane podnebne konference leta 2009 v Kopenhagnu. Emisije, povezane z globalnim pretokom različnega tovora in blaga, so se v zadnjih dvajsetih letih povečale za skoraj 400 odstotkov. Tudi nove vzhajajoče svetovne gospodarske sile, kot so Kitajska, Indija, Brazilija in Južna Afrika, so soodgovorne za povečanje izpustov. A ni slabo imeti v mislih, kot dokazuje ena izmed študij, ki jih citira avtorica, da je bilo med letoma 2002 in 2008 48 odstotkov emisij, proizvedenih na Kitajskem, povezanih s proizvodnjo različnih izdelkov, namenjenih za izvoz.
Ni presenetljivo, da sta narava in okolje v obdobju sodobnega globalnega neoliberalnega kapitalizma ujeta med več uničujočih silnic in ostajata postranska škoda ideologije prostega trga in maksimiziranja dobička. Tako tudi različni mednarodni prostotrgovinski sporazumi, varčevalni programi Mednarodnega denarnega sklada in investicijske politike Svetovne banke praviloma nastopajo v službi kapitala in multinacionalnih korporacij, ob tem pa izčrpavajo naravo in okolje ter se ne menijo veliko za lokalno prebivalstvo. In nenazadnje, tudi številne hitro razvijajoče ekonomije in države tretjega sveta, kamor smo z Zahoda preselili svojo industrijsko proizvodnjo, ponavadi ne spoštujejo ustreznih okoljskih in delavskih standardov. Poraženci pa smo vsi.
Neustrezen odziv politike
Uradna politika nam ne more biti v pomoč, saj so pri okoljski problematiki zatajili tako na desnici kot na levici. Naomi Klein popisuje nestrpne in histerične odzive ameriškega čajankarskega gibanja in neoliberalnih desničarskih možganskih trustov, kot so na primer The Heritage Foundation, Cato Institute in Ayn Rand Institute, ki imajo problematiko podnebnih sprememb za svetovno zaroto in jih razumejo kot napad na njihovo razumevanje sveta. Kar ni presenetljivo, izpostavi avtorica, saj bi moral učinkovit odziv na klimatske spremembe in segrevanje ozračja obsegati prav ukrepe, ki se ne skladajo z ideologijo prostega trga ali z idealom posameznikove osebne svobode, ki ga postavlja na piedestal ameriška desnica. Gre za ideje, kot je na primer aktivna vloga države pri načrtovanju okoljskih in drugih politik, visoke državne subvencije za zelene alternative, vzpostavitev novih javnih programov in institucij, nacionalizacija oziroma »deprivatizacija« že privatiziranih dejavnosti in podobno. Nasprotnikom prizadevanj za ukrotitev klimatskih sprememb gre potemtakem za golo, prozorno obrambo lastnih političnih in ekonomskih interesov.
Žal so tudi na levici v mednarodnem merilu odzivi pogosto pomanjkljivi, politika pa še zmeraj ujeta v preživele vzorce razumevanja sveta prek neustreznih kazalcev, kot je denimo koncept bruto domačega proizvoda. Tudi kult visoke gospodarske rasti za vsako ceno ostaja glavno merilo napredka. Kot piše Naomi Klein, je bila še grška Syriza, glavno upanje evropske levice, v zadnjih letih pri okoljski problematiki v obubožani Grčiji premalo aktivna in naj bi nekaj časa celo podpirala sporne vladne načrte in spodbude tujim rudarskim korporacijam za pridobivanje zlata, srebra in bakra na več ekološko izjemno občutljivih območjih po državi. Pri varovanju okolja je načeloma težko računati tudi na t. i. države globalnega juga; v južni Ameriki tako progresivne levičarske vlade niso vedno zagotovilo za vzpostavitev ustrezne okoljske politike. V Ekvadorju je denimo tamkajšnji predsednik Rafael Correa po več burnih letih protestov in nasprotovanj na koncu dovolil črpanje nafte v znanem nacionalnem parku Yasuni na vzhodu države.
Problematično je tudi delovanje današnjih okoljskih organizacij, ki so bile na Zahodu najbolj uspešne v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je prišlo na primer v ZDA in Kanadi do implementacije številnih pomembnih okoljevarstvenih zakonov. Kasneje so mnogi okoljevarstveniki spremenili pristop in se odpovedali direktni konfrontaciji z oblastmi, protestom in zasedbam. Prestopili so med lobiste, svetovalce in uradnike, se zadovoljili z majhnimi zakonodajnimi spremembami, začeli sklepati kompromise z industrijo in politiko ter se nevarno povezali s kapitalom.
Blockadia
V najpomembnejšem delu knjige Naomi Klein piše o uporu proti spornim okoljskim projektom, pogoltnim korporacijam, političnim elitam in represivnemu aparatu, ki nastopajo v službi kapitala. Tako lucidno zariše nekakšen zemljevid družbenih bojev, gibanj in praks, ki na različne načine postavljajo pod vprašaj obstoječi političnoekonomski sistem. Popelje nas okoli sveta in osvetli številne relevantne zgodbe. Na primer tisto o načrtih kanadske rudarske korporacije Eldorado Gold, ki namerava na polotoku Halkidika na severovzhodu Grčije odpreti ogromen odprti kop zlata in rudnik bakra, zgraditi posebno predelovalnico in poseči v tamkajšnjo vodno oskrbo. Temu so se lokalni prebivalci zoperstavili s protesti in vzpostavitvijo posebnih nadzornih točk, a bili pri tem deležni policijskega nasilja in groženj aktualne desnosredinske vlade premiera Antonisa Samarasa, ki je zagotovila, da bo storila vse za zaščito interesov tujih investitorjev (!). Do demonstracij in nasilne konfrontacije med policijo in protestniki je prišlo tudi lani jeseni v Romuniji, kjer je pri vasi Pungesti na vzhodu države ameriški energetski gigant Chevron želel začeti z okoljsko spornim pridobivanjem plina iz skrilavcev oziroma peščenjakov. Njihovi načrti so naleteli na odpor domačinov, miroljubnih protestnikov, kmetov, upokojencev, dostop do kraja dogodka pa je bil za sedmo silo nekaj časa celo onemogočen.
Boj za čistejše okolje in boljši svet, kot sugerira avtorica, poteka ves čas. V kanadskih zveznih državah New Brunswick in Alberta lokalne skupnosti aktivno nasprotujejo načrtom za zagon hidravličnega drobljenja oziroma t. i. frackinga ter gradnji kar 1.177 kilometrov dolgega plinovoda Northern Gateway. Kot pomemben del odpora Naomi Klein omenja tudi znano ladjo Arctic Sunrise, na kateri so jeseni leta 2013 v Severnem morju aktivisti Greenpeaca protestirali proti črpanju nafte v arktičnem krogu, nato pa so jih priprle ruske oblasti. Okoljske demonstracije potekajo tudi na Kitajskem, v Avstraliji pa so protestniki v regiji New South Wales celo zasedli rudnik premoga. Do širokega nasprotovanja zloglasnemu frackingu prihaja tudi v ZDA, še posebej v tistih zveznih državah – Montana, Idaho, New York itd. –, ki so najbolj izpostavljene.
Avtorica široko mrežo teh mednarodnih, raznolikih in razpršenih okoljskih, družbenih, političnih gibanj, ki jih povezuje več značilnosti, poimenuje z izrazom Blockadia. Na eni strani gre za odpor proti pogoltnim rudarskim in naftnim multinacionalkam, ki se pri iskanju vedno novih območij za črpanje nafte in zemeljskega plina, hidravlično drobljenje, gradnjo gigantskih plinovodov itd. ne menijo za ekologijo, lokalno okolje in prebivalstvo. Po drugi strani omenjeni upor združuje pisano paleto ljudi, poleg okoljskih aktivistov tudi študente, upokojence, akademike itn., ki se združujejo v različne lokalne iniciative, organizirajo protestne shode, se izobražujejo o problematiki, spopadajo z represivnim aparatom ter včasih celo z lastnimi telesi ščitijo določena območja in podobno. Vendar bi bilo napak, pravi avtorica, da bi tovrstna gibanja odpravili zgolj kot okoljska, saj je stvar bolj kompleksna. Pred nami se razprejo nekakšni otoki upora, jeze, svobode in domišljije, znotraj katerih skušajo udeleženci premisliti koncepte neposredne demokracije, vzpostaviti opozicijo težnjam po privatizaciji javnih dobrin, poiskati alternative obstoječemu političnemu, socialnemu in ekonomskemu sistemu. Pri tem pa družbeno vrenje praviloma poteka zunaj, med ljudmi, na ulicah, trgih, poljih.
Za življenje onkraj kapitalizma
V povedanem se skriva glavna poanta nove knjige Naomi Klein. Različna okoljska gibanja, ekološke iniciative, kooperative za lokalno samooskrbo s hrano in podobne organizacije, zadruge, društva se morajo nujno povezati z drugimi progresivnimi aktivističnimi skupinami, z delavci, brezposelnimi, študenti itn. Prizadevanje za čistejše okolje in zrak, nasprotovanje spornim megalomanskim okoljskim projektom, raziskovanje konceptov o trajnostnem razvoju, odkrivanje starih znanj in podobno mora postati del splošnega boja za boljšo in pravičnejšo družbo, za ohranitev javnih prostorov in dobrin, za dostojno plačano delo, socialno državo … Toda pri tovrstnem družbenem angažmaju se vpleteni ne smemo zadovoljiti s polovičnimi rešitvami, premalo ambicioznimi kompromisi, gasilskimi intervencijami, temveč moramo stremeti za novim družbenim in političnoekonomskim sistemom. Poiskati moramo življenje onkraj kapitalizma, je neposredna avtorica, ker je stanje nevzdržno. Kapitalizem je za naravo in okolje smrtonosen. In čeprav bi Naomi Klein lahko očitali, da kljub obsežnemu in temeljitemu pisanju ne ponudi jasnejše vizije, kako naj bi bil videti ta novi, boljši svet, pa je največja odlika njenega najnovejšega dela preprosto v tem, da ponuja veliko iztočnic za nadaljnji družbeni boj.
Naomi Klein: This Changes Everything. Capitalism vs. the Climate. Great Britain: Allen Lane 2014, 566 str.
