Zadene, zaseka, zareže

Roman, ki si je naposled priboril zasluženo čast in slavo ter mnoge med nami povezal v veliko, vse večje pleme občudovalcev in oboževalcev, se prične karseda pusto: »William Stoner se je vpisal na Univerzo v Misuriju leta 1910, pri devetnajstih letih. Čez osem let, na vrhuncu prve svetovne vojne, je na taisti univerzi prejel naziv doktorja znanosti s področja literarnih ved in sprejel mesto asistenta ter na njej poučeval vse do smrti leta 1956. Nikdar ni napredoval v izrednega profesorja in le redkim študentom je ostal v spominu, ko so nehali obiskovati njegova predavanja.«

In vendar nas je roman, ki v prvih vrsticah suhoparno predstavi glavnega »junaka« in do skrajnosti zgosti njegovo prav nič vznemirljivo življenjsko pot, osvojil. Izbrušene pripovedi nismo mogli odložiti do zadnje strani, vse do pričakovane, nepozabno opisane smrti naslovnega Stonerja. On je izdihnil, mi smo komaj komaj preživeli, se spomnili, da moramo spet vdihniti – in si zaželeli še.

In smo dobili še! John Williams (1922–1994) je v zadnjem desetletju postal tudi naš: v letih 2015–2023 smo pri Mladinski knjigi dobili prevode romanov Stoner (1965), Klavčev Prehod (Butcher’s Crossing, 1960) in Avgust (1972), letos pa v zbirki Labirinti pri LUD Literatura še monografijo Charlesa J. Shieldsa Mož, ki je napisal popoln roman: John Williams, Stoner in pisateljsko življenje iz leta 2018.

»Oznaka ‘popoln roman’ je sicer marketinški prijem, a že sam John Williams je ugotavljal, da mu je s Stonerjem uspel zelo dober roman, kar pa bo najbrž pokazal šele čas. In res je bilo tako,« je pred dnevi na predstavitvi Williamsove biografije v knjigarni LUD Literature v Ljubljani dejala Breda Biščak, anglistka in komparativistka iz Lucije, prevajalka tako vseh treh Williamsovih romanov – Avgust ji je pred štirimi leti prinesel Sovretovo nagrado – kakor tudi še čisto sveže pisateljeve biografije.

Začelo se je, ko ji je urednik na Mladinski knjigi Andrej Ilc ponudil Stonerja, pred desetletjem, v času, ko je že skoraj pozabljenega Williamsa postopoma odkrival ves svet: plaz je sprožil ponatis romana pri založbi Vintage leta 2003, nakar so roman pograbili najprej Američani, leta 2011 je sledil francoski prevod … »Najboljši ameriški roman, za katerega še niste slišali!« je odmevalo po svetu.

»Stoner je knjiga, ki te s svojo molovsko tonaliteto, osupljivo natančnostjo opisa posameznikovih občutij in stanj, neizprosno iskrenostjo ‘izpovedovanja’ lahko bodisi začara ali odvrne,« v spremni besedi k slovenskemu Stonerju ugotavlja Urban Vovk, danes glavni urednik na Beletrini. Sam se je seveda nemudoma uvrstil v velik tabor začaranih bralcev. Pred desetletjem se je spoznal z Williamsovim delom in se tako navdušil nad njim, da mu je takoj zatem posvetil še najdaljšo zgodbo lastne kratkoprozne zbirke Garaže (Cankarjeva založba, 2016). Nič nenavadnega, takšno navdušenje – Stoner, leta 2015 izdan v ugledni zbirki Kondor pri Mladinski knjigi, s prepoznavnim Pilonovim Portretom slikarja Ivana Čarga (1924) na naslovnici, je tudi pri nas hitro osvojil mnoge, bil ponatisnjen in izdan tudi kot žepnica, dosegel visoko naklado, odmeval v medijih, dober glas je šel od ust do ust …

Med pogovorom o Williamsu, ki ga je vodila Ana Geršak, je Vovk spomnil na slovenski primerek pozno odkritega bisera, na Bartolov roman Alamut iz leta 1938, ki je mednarodni sloves začel žeti šele pol stoletja po prvem izidu in še zlasti po temnem 11. septembru 2001. »A Stoner ni pripoved, ki bi jo bilo mogoče učinkovito uporabiti v konkretne ideološke, idejnopolitične namene,« opozarja Vovk. »Je vsečasna, univerzalna zgodba o medčloveških odnosih, o vztrajnosti, upornosti … Shieldsova monografija ponuja smiselno razlago, zakaj je Stoner uspešnejši v Evropi – navezuje se na tradicijo eksistencializma, odgovoriti skuša na vprašanje, kako biti svetnik v svetu brez boga, s čimer se je Camus ukvarjal v Kugi.«

Deloma je Stoner tudi avtobiografski, opozarja Shields. Revno družinsko življenje iz pisateljevega otroštva v rodnem Teksasu lahko začutimo denimo v prizoru na prvih straneh romana: »Živeli so osamljeno in bil je edini otrok v družini, združeni v neizbežnem garanju. Ob večerih so posedali v kuhinjici, razsvetljeni samo z eno petrolejko, in bolščali v rumeni plamen; tisto uro med večerjo in spancem se je marsikdaj slišalo le utrujeno presedanje togega telesa po stolu z ravnim naslonjalom in pridušeno škripanje lesa, ki je od starosti že nekoliko popuščal.« Kakor Stoner v romanu se je tudi Williams pozneje povzpel do mesta univerzitetnega profesorja. Doktoriral je z disertacijo iz dela elizabetinskega pesnika in dramatika Fulka Grevilla ter predaval na univerzah v Misuriju in zatem v Denverju. Nekaj najvznemirljivejših prizorov med profesorji in študenti v Stonerju dolgujemo prav pisateljevim univerzitetnim izkušnjam.

Vovka pri Williamsu najbolj fascinira literarna vsestranskost: »Bil je profesor, urednik, mentor, vodil je delavnice ustvarjalnega pisanja, interpretiral je dela drugih, na vrhu, kot glavna naloga in najvišji cilj, pa je seveda njegovo lastno ustvarjanje, pa še to se cepi na poezijo in pripovedništvo. In vsak njegov roman je samosvoj, svet zase. Pred vsakim je opravil temeljito raziskavo in natančno, domišljeno delo. Ko bereš, začutiš, da ti stavki niso bili napisani na mah. Odstavek je najprej oblikoval v glavi in ga šele zatem zapisal, potem za sabo ni veliko popravljal.«

S profesorskim delom si je služil kruh, v nekaterih njegovih izjavah zaradi tega skorajda zaslutiš sram, opaža prevajalka: »Prednost je vsekakor dajal pisanju lastne literature. Pri tem mu je bila v pomembno oporo zadnja žena Nancy, ki je res verjela vanj. Očitno ga je imela izjemno rada. Po njegovi smrti je v intervjuju trdila, da je bil krasen človek.«

Kljub vsem njegovim šibkostim in napakam ga je vsaka naslednja žena imela nekoliko rajši kakor prejšnja, četrta torej najraje, se pošali Urban Vovk. In resneje doda, da seveda poznamo tudi avtorje s precej bolj obremenilnimi biografijami: »In zavedati se moramo, da govorimo o posebnem času, o merjenju moči dveh generacij, predvojne in boomerske. Na delu je bil že revolucionarni duh nove generacije, ki se odraža v eksperimentalnem ustvarjanju, medtem ko so starejši izkusili drugo svetovno vojno in niso čutili potrebe po obnavljanju velikih zgodb, raje so se umikali v, recimo tako, kabinetno literaturo o občečloveških odnosih. Morda tudi zato romani, kakršen je Stoner, niso v svojem času doživeli zasluženega odmeva.«

Pri založnikih je Williams večkrat naletel na zavrnitev, izdana dela pa pogosto na skepso, v newyorški literarni srenji so nanj, ki se je rodil v Teksasu in živel v Koloradu, gledali zviška. Niti med »svojimi« ni dočakal pravšnje utehe. Ob izidu novega romana je šel praviloma skozi tragikomičen obred: sedel je v tajništvu denverske anglistike, kadil, srkal kavo in čakal, da mu kolegi čestitajo. »Čakal je in kramljal s predavatelji, ki so prihajali po pošto ali so imeli odmor med predavanji,« v biografiji piše Shields. »Čas mu je mineval v razmeroma prijetnem ozračju, toda o izidu nove knjige ni nihče niti črhnil. Ko je šibka decembrska svetloba, ki je pronicala skozi okna, začela pojenjavati, je po skoraj praznem hodniku stopil do kabineta in za sabo zaprl vrata.«

Vsekakor je bil vztrajen in potrpežljiv. Pisanje je bilo zanj trdo delo, ženi je rekel, da bi bil lahko tudi mizar ali vodoinštalater. Za mizo je sedel po več ur zdržema … in bil zadovoljen, če mu je do kosila uspelo napisati nekaj dobrih odstavkov. »Zanj je značilen filigranski pristop,« prikima prevajalka. Stoner je slogovno izčiščen, nič ni odveč, vsak odstavek izhaja iz prejšnjega, vse se gladko, naravno preliva … »Med prevajanjem prvega sem uživala, zaželela sem si prevesti še naslednji Williamsov roman Avgust. Je totalno konceptualno premišljen, res odličen, pa čeprav me je pri njem malce motil podtalni cinizem. Potem sem se z urednikom Andrejem Ilcem pogovarjala, ali bi prevedla še Williamsov prvi roman Nothing But the Night (Ničesar ni, le noči), ki je bolj psihoanalitičen, začne se z opisom sanj in jih potem v skladu s psihoanalitično teorijo pozneje tudi uresniči. A ne dosega višin Stonerja in Avgusta. Nazadnje sva se odločila za Klavčev Prehod, ki je vseeno boljši, čeprav niti ta slogovno ni tako izpiljen kakor poznejša romana. Delo je bilo kar naporno, ker je sovpadlo z mojim materinstvom, prišla je še pandemija in za povrh je bilo treba iskati slovenske ustreznice pri opisih odiranja bizonov, delanja smodnika, postavljanja bivaka, iskala sem, kako se po slovensko reče sestavnim delom vozov … Nekaterih besed, na katere sem naletela v Klavčevem Prehodu, ne uporabljamo več, zato jih je bilo treba poiskati v starejših knjigah ali pri strokovnjakih.«

Vseskozi je pisal proti toku, ugotavlja Breda Biščak. V Klavčevem Prehodu, romanu o lovu na bizone, posebnem »antivesternu«, ki mu je najbolj škodila prav komercialna oznaka vestern, je »spodkopaval mit o ustanovitvi Amerike, subtilno prikazal beli rasizem, v osrčje Stonerja ni postavil ameriške zgodbe o uspehu, ampak je glavno vlogo namenil poražencu, v Avgustu pa se je vrnil k evropskim koreninam civilizacije, k staremu Rimu«, pojasnjuje prevajalka. »Ni pisal slavospevov Ameriki. Morda se prav zato v svojem času v domovini ni uveljavil.«

Po svoje se je sicer že za življenja uvrstil v kanon, dodaja prevajalka, saj je leta 1973 vendarle prejel državno nagrado za književnost. Namenili so jo Avgustu, romanu, vešče sestavljenemu iz pisem in fragmentov, le na videz zgodovinskemu portretu rimskega cesarja in njegove burne dobe, a jo je Williams po splošnem prepričanju z večletnim zamikom v resnici dobil za starejšega, krivično prezrtega Stonerja. In za povrh si jo je moral deliti, kar se je zgodilo prvič v štiriindvajsetih letih podeljevanja te nagrade, čemur Shields posveti več strani biografije. Leta 1973 se je strokovna žirija za podelitev nagrade razklala: člani iz postmodernističnega tabora so navijali za Johna Bartha – mimogrede, njegova življenjska pot se je iztekla pred kratkim, v začetku aprila – in njegov roman Himera, člani tradicionalističnega pa za Williamsovega Avgusta. Odločitev, da nagrado dobita oba, se ni obnesla; vsak je dobil petsto dolarjev – kar ni bilo veliko več, kot je prejel vsak član žirije za branje knjig, jedko pripomni Shields –, kopneti je začelo tudi vse drugo, tako finančna podpora, saj so se založniki protestno umaknili, žiranti so ostali brez recenzentskih izvodov, plačanih kosil, hotelov, prevoza … Odbor za podelitev nagrad so razpustili, po vrnitvi pa je začasni predsednik odbora žirante najprej »prosil«, naj nagrade nič več ne delijo med več avtorjev.

Sta se pa Barth in Williams elegantno, spoštljivo in dostojno vedla v ključnih trenutkih, na slovesni podelitvi nagrad. Na vprašanje, kako komentirata neenotnost žirije, sta odgovorila, da očitno potrjuje odlično kondicijo proze … in da je v književnosti dovolj prostora za roman v vsej njegovi oblikovni raznolikosti.

Modernejši tokovi v književnosti Williamsu resda niso bili blizu, na denverski anglistiki je nasprotoval oblikovanju novih študijskih predmetov, ki bi se začenjali s T. S. Eliotom – ta je bil zanj prinašalec bolezni, ki je izpridila poezijo. Williamsove lastne pesmi, ki so vpete v monografijo in ki jih je prevajalki pomagal prepesniti Ludvik Kaluža, zvenijo staromodno, avtor pa vse prej kot vznemirljiv moderni pesnik 20. stoletja.

Potem ko ga predstojnik oddelka ni razbremenil in mu namenil dodatnega časa za pisanje, je Williams sprejel povabilo na Brandeisovo univerzo v Massachusettsu na vzhodni obali, kjer se je nekoliko umiril in pripravil nova predavanja. In se presenetljivo odmaknil od lastnih tradicionalističnih nazorov ter pri predmetu Moderno pripovedništvo: Oblika in teorija med obvezno branje uvrstil Thomasa Pynchona, Alaina Robbe-Grilleta, Jorgeja Luisa Borgesa in druge, tudi sonagrajenca Johna Bartha.

V monografiji Shields mimogrede vzporedno portretira še drugega, za življenja še manj uspešnega pisatelja, danes pa sploh neznanega: Willard Marsh (1922–1970), imenovan Butch, je bil poročen z Williamsovo polsestro George Rae. V denarnih težavah je vendarle prisluhnil svakovemu nasvetu, si našel službo in postal predavatelj na Državni univerzi v severnem Teksasu, a mu je po vrnitvi v Mehiko, nezmernemu pivcu in kadilcu, pri oseminštiridesetih letih odpovedalo srce.

Z alkoholom se je rad in nezmerno bratil tudi John Williams. Znal je biti briljanten in očarljiv, znal je biti težak in neznosen. Bil je karizmatičen predavatelj, skrbno urejen, z ovratno ruto in lesketajočo se pričesko, pa tudi šovinist, blebetač, prepirljivec. Kljub težavam s pijačo pa je praviloma ohranjal dostojanstvo. »Williams je ‘pijandure’ preziral,« piše Shields in navaja spomine pisateljevega kolega Dana Wakefielda: »Sam ni bebljal ali se med hojo opotekal. Ni mu bilo videti, da je pijan.«

Leta 1986 so se že zelo zdelanemu profesorju na Univerzi v Misuriju vendarle poklonili s simpozijem. Medtem ko je tokrat kraval v avditoriju zganjal pijani Richard Yates, avtor slovitega romana Krožna cesta, je bolni Williams pred mikrofon s sabo privlekel kisikovo jeklenko in bral iz še nedokončanega romana The Sleep of Reason (Spanje razuma) – ki je tudi ostal nedokončan.

Avtor je umrl 3. marca 1994 v dvainsedemdesetem letu starosti. Najboljši opis poslednjih trenutkov pa je sam trideset let prej pripel že na rep Stonerja: »Prsti so popustili prijem in knjiga je spolzela iz njihovega objema, se prekopicnila čez negibno telo ter padla v tišino sobe.«

Ostaja njegovo delo. Ki je dobro, v najboljših legah vrhunsko, da, lahko rečemo – popolno. In slovenska usoda Johna Williamsa je tudi »zelo lepa založniška zgodba«, še poudarja Urban Vovk. Vse tri najpomembnejše romane je poslovenila ista, izvrstna prevajalka, kot češnjo na torti pa zdaj še monografijo o pisatelju. Pravzaprav smo tovrstnih nizov vajeni zgolj iz zbirke Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev. Očitno je tudi John Williams naposled – naš.