Alica v deželi plaščev je naslov, za katerega je nemogoče, da ne bi spomnil na slavno Alico Lewisa Carrolla – morda bo plašč kdo povezal z Gogoljem, toda v tem primeru bo ostal v temi. Nova pesniška zbirka Barbare Pogačnik si namreč izposodi dekle, ki je skozi zajčjo luknjo padlo v čudežno deželo, pri tem pa se ne gre klasične priredbe, ampak ustvari lasten in samostojen lirski subjekt, ki ga lahko postavi v katerokoli situacijo. Še bolje pa bi prišla do izraza, če bi bila dosledno uporabljena skozi celo zbirko; tako pa Alica prevladuje le v prvem delu, kjer ji družbo občasno delata Ronja in Sneguljčica, v ostalih treh pa je ne srečamo tako pogosto – lahko, da se je zadržala na čajanki.
Podoba Alice se skozi pesmi počasi sestavlja pred bralcem, včasih samo skozi droben namig ali absurden prizor – recimo takrat, ko se prerivajo ure: »Ure so se zgnetle in hotele vse naenkrat ena preko druge / videti, kaj se dogaja.« Med verzi naletimo na Norega Klobučarja, ki »si odlomi rogelj svetlobe / od zvezdnega kruha«, tam so tudi mačka, ki si je Alica ne upa več pogledati v oči, Srčna Kraljica »z drobnimi cvetovi na obleki, kot priletelimi iz jušnikov« in Beli zajec, ki »za fotoaparatom opozarja na svojo / angleško uro«, ne manjkata pa niti ogledalo in čajnik. Nasveta »popij me« in »pojej me«, ki ju Alica pri Carrollu odkrije na steklenički in piškotu, pesnica malo spremeni, a še vedno prepoznamo navezavo: »Pod snegom so ostali nasveti, ki so vsi pomenili obratno: / “izpij me” je pomenilo, da moraš pogledati vstran, / na zapoved “govori” je bilo treba molčati, / ob listku “ali delaš?” pa se ti v glavi začne / vrteti od zaspanosti.«
Vendar pa niso vsi motivi preneseni neposredno in ravno v tem je čar pesničine Alice; ker je izdelana po dramaturško, si lahko privošči skoke v za Carrolla nepredstavljive situacije. V zbirki jo srečamo na sestanku Društva slovenskih pisateljev, partizani pa nanjo namestijo »eksploziv kot iz filma Valter brani Sarajevo«. Vse to vrtenje okrog ene junakinje spomni na zbirko Katje Gorečan Trpljenje mlade Hane, k čemur pripomore tudi podobnost naslovov; pri Katji Gorečan imamo recimo Hana in smrt, Hana in cigarete, pri Barbari Pogačnik pa Alica in barok, Alica nad vodnjakom starosti, Alica Odisejka. Toda Hana dejansko zavzame celo zbirko, saj gre za premišljeno konceptualno zbirko, Alica pa na žalost, kot že omenjeno, po prvem delu, v katerem je res močno poudarjena, vedno bolj bledi v ozadje, četudi se vsake toliko časa spet pojavi. In kadar se, takoj prevzame pozornost, sploh na koncu, ko pristane v neznani deželi. Veliko bolj skladno bi torej učinkovala zbirka, če bi vse svoje pesmi spletla okrog Alice, čeprav ohlapno, ali pa če bi bilo že od začetka na njej manj poudarka, tako da je bralec ne bi takoj dojel kot ključne.
Zbirka je v grobem zastavljena kot potovanje, pri čemer plašči predstavljajo njen bolj dinamičen del, hiše pa bolj statičnega. To potrjuje tudi verz, v katerem si hoče deklica hišo »nadeti kot plašč, da bi / z njo potovala.« Spet smo seveda pri hišah in njihovi nepremičnosti – saj so, konec koncev, nepremičnine, toda pesnica prežvečenemu motivu vdihne novo svežino, njene hiše lahko pomodrijo, po njih se sprehajajo ljudje s čipkastimi ovratniki, ki iščejo zlati las, v sosednji sobi lahko živi skrivnostnež, ki nenehno odklepa in zaklepa vrata. Presenečenj v deželi plaščev ni nikoli konec, in tu se pesnica izkaže za mojstrico izmišljij, njene pesmi so kot majhni romani, v katerih se vedno pripeti kaj neslutenega.
Cela vrsta pesmi v zbirki ima pod naslovom še motto v obliki citata, izposojenega od katerega izmed Velikih, med njimi tako najdemo recimo Franza Kafko, Emily Dickinson, Tomaža Šalamuna, Czesława Miłosza in Sylvio Plath. Ker pa to ni dovolj, nas nekateri znanci obiščejo še med verzi, pri čemer nasmejita predvsem dve podobi: »intimno je bilo namakati / žlico med korenje, paradižnik in drugo / zelenjavo in se zavedati, da te ob tem opazujejo / pozelenele oči Uroša Zupana« in »za svetlo mizo sedi nekakšen Milan Jesih in očala se mu / nekoliko stresejo od začudenja nad takim vstopom«. Presenetijo tudi nekatere opombe pod črto, ki v kontekst postavljajo različne osebnosti ali dogodke, vendar kot po navadi preveč razbijajo samo poezijo, v povezavi z avtoričino čustveno vpletenostjo vanje pa sploh odtegujejo pozornost. Premetena uporaba barv, ki dodatno slikajo vzdušje, nam po drugi strani nakazuje pesničino ekspresionistično stran, vsi uporabljeni motivi pa še bolj zasijejo zaradi izbrušenega besednega zaklada, ki niza najrazličnejše aliteracije ali asonance ter nasploh zveni zvončkljajoče. Najpomembnejši dejavnik je seveda pesničin čut za dobro (nonsense) zgodbo, zaradi česar je Alica v deželi plaščev zbirka, ki že pred zajtrkom verjame v šest nemogočih stvari.
Barbara Pogačnik: Alica v deželi plaščev. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. 131 strani, 22,95 €.
