Mitološki, pravljični in literarni junaki se že od začetka pripovedovanja zgodb podajajo v gozdove. V njih najdejo zatočišče, spet drugič preizkušnje in nevarnosti; tam srečajo pomočnike ali pa se ujamejo v past antagonistov. Gozd lahko človeka sprejme ali pa izvrže, lahko ga okrepi ali porazi. Je prostor iniciacije, tudi prostor odmika, duševnega iskanja, mistike in prividov. Je živ in skrivnosten, poln nasprotij. Tudi slovenska literatura je polna gozdov, pa ne samo tista, ki govori o partizanih in NOB. Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona. Preteklo leto pa je postreglo s kar dvema romanoma, ki skušata preseči klasično reprezentacijo gozda bodisi kot simbola bodisi kot zgolj dogajalne kulise. Poleg romana Dete iz gozda Sergeja Curanovića, o katerem bo tekla beseda v nadaljevanju, je to še roman Kresničevje Ajde Bračič, ki sta se oba umestila med deseterico nominiranih del za nagrado kresnik. Gozd torej navdihuje na vedno nove načine in morda je razlog za to tudi v tem, da ga začenjamo bolje spoznavati in razumeti z znanstvenega vidika. Gozd ni le vir dobrin za človeka, temveč samostojen organizem, ekosistem s svojevrstno inteligenco, spleteno iz micelijskih mrež. Ne vem, ali bodo znanstveniki kdaj znali pokazati, kako mislijo drevesa in kaj zaposluje njihova drevesna premišljevanja, gotovo pa je, da je literatura izvrsten poligon za tovrstna ugibanja.
Gozdovi in drevesa imajo pomembno vlogo v proznih delih že pri Jurčiču, Kersniku, Tavčarju in Cankarju, če naštejemo le nekaj avtorjev domačega kanona.
Dete iz gozda je prvi roman Sergeja Curanovića, pravnika, prevajalca in pisatelja, ki smo ga lahko spoznali že z zbirko kratkih zgodb Plavalec, za katero je leta 2020 prejel nagrado novo mesto za najboljšo zbirko kratke proze. Zgodba romana je zaradi svoje strukture precej zagonetna. Odvija se na več časovnih ravneh, bralke in bralci pa se ves čas premikamo med različnimi, pogosto nezanesljivimi pripovedmi. Prav zato roman ne deluje kot klasična zgodba o razreševanju skrivnosti, temveč prej kot besedilo, ki nas sili v odločitev, kako bomo prebrali njegove zapise: kot verodostojna pričevanja, kot blodnje ali pa morda kot prispodobe za nekaj globljega. Pred podobno odločitvijo je tudi glavni protagonist in pripovedovalec romana, imenovan le z začetnico T., ki po očetovi smrti pripotuje v osamljeno hišo na robu najstarejšega evropskega pragozda in tam odkrije skrivnostne dnevnike svojega pradeda, policijskega inšpektorja. Hišo želi sprva prodati, a zaradi dnevnikov s tem vse bolj odlaša. Začne jih prevajati, ob tem pa pisati tudi svojega. S tem se roman odpre v več smeri. Pradedovi zapisi T.-ja vodijo k primeru izginulega profesorja, ki ga je njegov prednik nekoč preiskoval, s tem pa tudi k nenavadnemu poročilu o fantastičnem, skoraj mitološkem bitju. To je naslovno dete iz gozda, ki naj bi bilo rojeno po profesorjevem spolnem občevanju s hrastovim drevesom. Ta motiv roman premakne iz območja družinske in zgodovinske skrivnosti v prostor fantastičnega.
Zgodba romana je zaradi svoje strukture precej zagonetna.
Vzporedno s tem se T. zaplete v ljubezensko razmerje z neimenovano žensko, zaposleno v lokalnem muzeju. Prav ona mu pomaga razumeti zgodovino kraja, kmalu pa se izkaže, da je tudi sama povezana z zgodbo, ki jo T. odkriva: je potomka izginulega profesorja, zato se preteklost njunih družin začne neprijetno približevati sedanjosti. Toda glavna napetost romana ne izhaja le iz vprašanja, kaj se je nekoč zgodilo, temveč iz tega, kako T. in njegova partnerka te zapise razumeta. On jih bere skozi potrebo po razlagi, prevodu in rekonstrukciji, ona pa jih dojema drugače, bolj intuitivno, morda tudi bolj nezaupljivo. Med njima se zato ne odpira samo ljubezenski odnos, temveč tudi temeljno razhajanje v pogledu na svet.
V svojem bistvu je roman filozofski, saj v ospredje postavlja prav to nasprotje med racionalističnim stališčem, ki mora vse pojave razumeti, si jih razložiti, in stališčem, ki dopušča možnost, da obstajajo tudi stvari, ki so človeškemu razumevanju nedostopne. Nedavno sem imela priložnost, da sem vodila pogovor s Sergejem Curanovićem o romanu Dete iz gozda, in ni me presenetilo, ko mi je povedal, da ga izredno zanima filozofija. Roman se ukvarja predvsem z ontološkimi vprašanji o tem, kaj oblikuje naše dojemanje resničnosti, ki se, vsaj skozi roman, izkaže kot nekaj ne univerzalnega, ampak fragmentiranega in relativnega. T. je prepričan, da je pripoved o otroku, ki je zrasel iz veje hrastovega drevesa, pravzaprav koda, šifra, za nekaj drugega. Razvija različne teorije o tem, kaj bi lahko bila resnica za to nenavadno, fantastično zgodbo. In vsaka od njih razkriva zločin in perverzijo, ki sta jo skrivala tako profesor kot tudi njegov praded, ki je profesorja iz nekega razloga ščitil. Njegova partnerka se z njim ne strinja in trdi, da sta imela njuna prednika dejansko opraviti z nečim čudežnim in skrivnostnim, kar sta želela tudi zabeležiti. Po njenem mnenju sta se oba zavedala, da bi razkritje skrivnosti škodilo detetu, in tega nista želela, zato sta o tem pisala samo v zasebnih dnevnikih. Razhajata se tudi pri opredelitvah do drugih vprašanj, na primer do obstoja skrivnostnih Nemih, ki prav tako prebivajo v gozdu, v katerem se skrivajo tudi begunci. So Nemi pravzaprav begunci, ki jih je strah domačinov spremenil v pošastna in divja gozdna bitja, ali zares obstajajo? Resničnost in fantazija se tako prepletata v klobčič, ki ga je nemogoče razvozlati.
V svojem bistvu je roman filozofski, saj v ospredje postavlja prav to nasprotje med racionalističnim stališčem, ki mora vse pojave razumeti, si jih razložiti, in stališčem, ki dopušča možnost, da obstajajo tudi stvari, ki so človeškemu razumevanju nedostopne.
V središču tega razhajanja v nazorih je skrivnostno dete, s katerim je povezana še ena velika tema romana: človekov odnos do narave in do drugega nasploh. Zanimivo je, kako je avtor prikazal detetovo drugost, njegovo nečloveško bivanje, nekakšno stanje med drevesom in človekom, ki se je tako profesorju kot inšpektorju zdelo nevzdržno. Jasno je, da se mora dete rešiti drevesnega in zaživeti kot človek. Jasno je, da je to za dete najbolje. Pa je res? Profesor, ki za dete ljubeče skrbi, a ga tudi natančno preučuje, sluti, da ima dete svoje življenje, ki ga sam ne zmore zapopasti, a je kljub temu prepričan, da je človeško življenje boljše od tega. Na ta način roman spregovori o človekovem odnosu do narave kot nečesa, kar je treba ukrotiti, prikrojiti po svoji meri in kot nekaj, kar je človeku dano, da s tem gospodari. To je prignano do skrajnosti po tem, ko dete odkrije T.-jev praded, inšpektor. On se odloči, da bo dete iztrgal iz drevesa, ne glede na vse. Tudi on je prepričan, da si zasluži človeško življenje. V imenu dobrega izvaja nasilje nad nekom, katerega življenje mu je povsem neznano in tuje. Vse to odpira vprašanja o človekovem poseganju v naravo in antropocentričnem pogledu nanjo ter se poveže še z eno perečo problematiko, ko T.-jeva partnerka tudi sama za nekaj časa izgine v gozdu, vrne pa se z neznanim otrokom, ki ga je tam našla. T. sluti, da je otrok sirota beguncev, ki so prebivali v gozdu, ali pa da ga je ona staršem enostavno vzela, da bi lahko imel lepše življenje. Ponovno se zastavlja vprašanje, ali imamo pravico, da se odločamo o tem, kaj je najbolje za nekoga drugega – še posebej ko gre za privilegiranega zahodnega človeka, ki pogosto vzpostavlja paternalističen odnos do ljudi z revnejših predelov sveta in se sprašuje, podobno kot profesor z detetom, kako je sploh mogoče, da bi kdo želel živeti drugače kot on sam.
Ponovno se zastavlja vprašanje, ali imamo pravico, da se odločamo o tem, kaj je najbolje za nekoga drugega
A roman nekako ostane pri tem, da neko temo odpre, potem pa pusti bralki, da jo premisli sama. Po eni strani to deluje, saj se roman izogne moralizmu, vzvišenosti in preskriptivnosti, po drugi strani pa je teh odprtih vprašanj in tem v romanu toliko, da se rdeča nit med branjem začne izgubljati – kot bi bili izgubljeni v gozdu brez neke orientacijske točke. Roman zaradi svoje filozofske naravnanosti ni lahkotno branje in morda bi lahko nekatere ideje bolj izstopale in bile tudi bolj razvite, če bi katero od stranskih vej odžagali. V njem se poleg tistih, ki sem jih že omenila, zarisujejo še teme vojnega in povojnega nasilja, nasilja nad ženskami in mizoginije nasploh, ekologije, vprašanja meja, begunstva, tujosti, pa tudi aktivizma in upora. Skratka, o romanu bi lahko še veliko povedali in ga interpretirali z različnih perspektiv. Vsekakor gre za kompleksno delo, ki zahteva zbrano in poglobljeno branje. S tega vidika pa je nenavadno, da so ga pri založbi označili za ekološko kriminalko. Res je, da se roman začne zelo napeto: naš glavni protagonist v gozdu reši mladeniča pred gotovo smrtjo in pretepe njegova napadalca, nato pa tudi sam komaj pobegne. Vendar pa se ta napetost ne stopnjuje, dnevniki nas za dolgo časa potegnejo stran od tega pretresljivega dogodka z začetka, niti pa se povežejo šele precej kasneje, ko nanj že skoraj pozabimo. Kdor bo torej roman odprl in pričakoval kriminalko, bo gotovo razočaran, saj se skrivnosti v njem ne razrešujejo, temveč razmnožujejo.
Roman Dete iz gozda je delo, v katerem nič ni tako, kot se zdi na prvi pogled. Je delo, ki zahteva aktivnega in pozornega bralca, odprlo pa bo več vprašanj, kot bo podalo odgovorov. Kljub temu pa je jasno, kam gravitira – glavni protagonist in pripovedovalec T. skozi zgodbo doživi razvojni lok, ki ga omehča, obrusi njegove ostre robove in ga odpre za sprejemanje stvari, ki jih ne more razumeti. Če za zaključek parafraziram Slavoja Žižka: zakaj mislimo, da moramo razumeti svet, čeprav ne moremo razumeti niti samih sebe?
