Zakaj ne smemo prodati Kosmačeve hiše

Ne, prva oseba množine v naslovu ni napaka. Hišo na naslovu Stara cesta 28 – nad cesto, ki se po bregu strmo vzpenja iz središča Portoroža, in tik pod tisto, ki po vrhu pelje na Beli Križ – imam še zmeraj za našo. Za last javnosti, bralk in bralcev, obiskovalk in obiskovalcev. Rad se vračam tja. Pogosto v samoto, preredko na prireditev, literarni večer, takšno ali drugačno druženje – jih skorajda ni več. Za povrh je pred dnevi zasekala še novica, da bi Občina Piran utegnila to hišo prodati. Kulturni spomenik. Da, stavba, »grajena v tradiciji istrskih kamnitih hiš rustikalnega tipa, z bujnim vrtom mediteranske in subtropske vegetacije«, je od leta 1981 zaščitena z odlokom »zaradi svoje kulturno-zgodovinske in memorialne vrednosti«, ker je v njej živel in ustvarjal slovenski pisatelj, akademik Ciril Kosmač (1910–1980).

Na redni seji občinskega sveta so jo po hitrem postopku vzeli izpod okrilja dosedanje upravljavke, Mestne knjižnice Piran.

K tej žalosti bi pristavil samo nekaj pomislekov in podatkov. Predstavljam si, da o Cirilu Kosmaču nekaj vem. Tudi o hiši v Portorožu. Leta 2020 sem s pisateljevo hčerjo Nančo Kosmač Kogej izdal obsežen izbor njegove dotlej malo znane ali povsem neznane kratke proze Lovim pomladni veter. Srečanja z bralkami in bralci – tudi na vrtu portoroške hiše! – ter uspeh knjige, ki je bila že po mesecu in pol razprodana in ponatisnjena, dokazujejo, da je Ciril Kosmač še zmeraj cenjen, bran, živ pisatelj. Neprecenljiv mož, na katerega naj bodo ponosni tudi v Portorožu in Piranu, kjer njegovo ime že nosi osnovna šola. Rad bi, da bi k temu pripomoglo tudi bolj premišljeno, modro ravnanje z »njegovo« hišo v Portorožu.

Ogledal sem si posnetek seje piranskega občinskega sveta, priporočam ga tudi drugim, zlasti besedovanje po 25. minuti: 12. Redna seja Občinskega sveta Občine Piran, dne 31. 1. 2024.

Seveda sem se zdrznil na 30. minuti in 30. sekundi, ko župan Andrej Korenika odgovori: »Kaj se bo dogajalo, se bomo odločili. Je pa ta hiša tudi v planu razpolaganja, tako da je ena od možnosti prodaja.« Med ogledom sem najbolj pritrjeval svetniku Davorinu Petarosu, sicer pa sem v glavnem odkimaval, marsikaj me je zelo neprijetno presenetilo. Zlasti so me razočarali tisti, od katerih bi največ pričakoval, pa so pokazali zgolj neznanje ali sprenevedanje.

Ne morem soglašati, da so tisto samo zidovi brez vsebine.

Direktorica piranske knjižnice Patricija Višnjevec je na občinski seji rekla, da je Kosmač v portoroški hiši ustvarjal »zadnja leta«. Naj dopolnim, tam je živel in ustvarjal od leta 1956 do smrti leta 1980, torej skoraj četrt stoletja. Dlje ni živel nikjer drugje, niti na rodnem Slapu ob Idrijci!

Direktorica knjižnice na občinski seji omenja še, da v spominski sobi na Stari cesti 28 ni niti enega predmeta, ki bi bil last Cirila Kosmača. No, spet dodajam, poleg fotografij na zidovih in kopij rokopisov je tam tudi pisateljeva posmrtna maska, ki je – bi rekel – zelo osebni predmet, četudi zaradi objektivnih okoliščin nikoli ne more biti last portretiranca.

Direktorica je na občinski seji omenila tudi Tolminsko, kjer za pisateljevo rojstno hišo skrbi Tolminski muzej, kjer je v Tolminu po Kosmaču poimenovana knjižnica. »Vse stvari so vezali na pisateljevo rojstno hišo in njegov rojstni kraj,« sklene. Spet dopolnjujem, hišo v Bukovci pri Slapu ob Idrijci je Občina Tolmin odkupila in jo upravlja Tolminski muzej. Za povrh je to ključna postaja domačinom in mnogim drugim, tudi meni, na ljubem tradicionalnem majskem pohodu po Kosmačevi učni poti (KUP) od Dolenje Trebuše do Mosta na Soči, pri katerem sodelujejo tako tamkajšnje ustanove kakor radodarni domačini. Pot po domačih postajah pisateljevega življenja in dela so leta 2000 uredili učenci in učitelji Osnovne šole Dušana Muniha Most na Soči pod vodstvom Nevenke Janež. A zanimivo, ključna postaja, »rojstna hiša« v Bukovci, dejansko ni Kosmačeva rojstna, tista je stala v središču vasi, ni je več. V tej, ki jo nadvse radi obiskujemo, je Ciril Kosmač odraščal, bila mu je zelo pomembna in vanjo nas vsakič znova povabi, kadar odpremo njegova dela: Pot v Tolmin, Pomladni dan, Ozimino, Medvejke, Osnutek za daljšo zgodbo … Okrog hiše stojijo table z lepimi citati iz njegovih novel in romanov, vse vzdolž Kosmačeve učne poti so.

V Piranu očitno vedo za ta dobri, najboljši zgled, a mu vendar ne sledijo. Pa bi morali! Tudi hiša na Stari cesti 28 je pomembna. Zelo pomembna! Tega se je že zdavnaj dobro zavedala dolgoletna ravnateljica piranske knjižnice Marjana Lenassi, ki je skrbela, da je Kosmačeva hiša živela še po pisateljevi smrti. Obiskovali so jo šolski razredi, posamezniki, leta 1985 so na pročelju odkrili spominsko ploščo, vrstile so se prireditve in predstavitve knjig, nastopili so Josip Vidmar, Tone Partljič, Ciril Zlobec, Ivanka Hergold, Tone Pavček, Saša Pavček, Miroslav Košuta, Niko Grafenauer, Dane Zajc, Aleš Berger, Anton Petje …

Tja, v spominsko sobo in na vrt, sem se pred štirimi leti vrnil z zanimivim kvartetom, ki se je odzval vabilu k reportaži ob jubileju, ob 40-letnici: tri avtorice zadnjega intervjuja s Cirilom Kosmačem in njihov mentor. Aprila 1979 je učitelj slovenščine, pisatelj Marjan Tomšič, na Staro cesto 28 pripeljal učenke z Osnovne šole Ivana Babiča – Jagra v Marezigah: Nevijo Šavle, Dajano Bržan in Nevenko Šergon; danes se pišejo Dajana Nedoh, Nevenka Šergon Omahen in Nevija Muženič, vse tri so osnovnošolske učiteljice. Kosmač je mladim spraševalkam za revijo Pionir – po njegovi smrti manj kot leto pozneje je bil intervju ponatisnjen še v Primorskih srečanjih – povedal veliko zanimivega o svojem življenju in delu. »Tu živim že 22 let. In mi je zelo dobro. Gorje, če tega ne bi takrat dobil,« je s prsti zadovoljno bobnal po mizi. »Vse sam postorim. Zdaj moram spet posaditi nove breskve. Vmes sem jih že dvakrat zamenjal. Sadim, trto obrežem, vse mogoče znam narediti.«

Potem so vrt na lepem presekali, drugo polovico namenili gradnji nove hiše. Ohranilo se je Kosmačevo protestno pismo piranski občinski upravi. Opisuje, kako ga je prizadelo spoznanje, da mu nameravajo za hrbtom pohabiti velik vrt, na katerem rasejo ciprese, oljke, velika lipa in drugo drevje, vrt, ki ga je »z lastnimi rokami očistil, obdelal in poplemenitil«, na njem gojil sadje in zelenjavo, medtem ko je hišo popravil na lastne stroške. Občinski upravi, ki se ni odzvala niti na protest Slovenske akademije znanosti in umetnosti, je v pismu zatrdil, da se je, če res ne gre drugače, pripravljen umakniti in hišo prepustiti plemenitemu namenu: primerna je za manjšo kulturno ustanovo, z velikim vrtom bi lahko gostila tudi otroški vrtec. V pismu je pravilno predvidel, da bodo po njegovi smrti v pročelje vzidali spominsko ploščo z njegovim imenom, kot jalovo pa se je izkazalo tiho upanje, da bo poslednji protest morda vendarle zalegel. »Umetnik je deležen spoštovanja in časti, sploh pa miru, šele potem ko se dokončno umiri, to se pravi, ko izvoli umreti,« Kosmač ugotavlja v pismu. Na koncu pribije, da mora pismo ostati v občinskem arhivu: »Naj bo dokument našega časa, moje umetniške trmoglavosti, če vam je tako prav, pa tudi spričevalo kulturne ravni današnje občinske uprave.« Pod podpis akademik Ciril Kosmač pripiše še PS in naslovnikom pravi: »Morda bo to pismo za vas samo abstraktna literatura in ne živa stvarnost. Vendar ne pozabite, da je vsaka stvarnost, pa tudi vaša, spremenljiva in minljiva, tako je v naravi stvari, c’est dans la nature des choses, literarno pričevanje pa ostane, in če je dobro, utegne biti celo neminljivo.«

Danes tam ni ne manjše kulturne ustanove ne otroškega vrtca. Je počitniška hiša Holiday House Rustica. Spoznal sem soseda, zakonca Mihalič, ki jo oddajata turistom. Prepričal sem se, da nista kaka brezobzirna zaslužkarja, prav nasprotno, zavedata se pomena pisateljeve zapuščine, z njo seznanjata tudi goste iz tujine, zbirata prevode njegovih knjig v tuje jezike, jih nastavljata po hiši, da bi jih le kdo vzel v roke …

Vsekakor bi bilo najbolje, da bi hišo kulturno osmislili. Andrićevo stanovanje v Beogradu, Brechtovo v Berlinu, Dickensovo v Londonu … Vsa ta in še mnoga druga so urejena kot muzeji, ki uspešno spodbujajo kulturni turizem, ljudje od vsepovsod jih obiskujemo, kupujemo knjige, spominke, razglednice … Pa so vsi našteti v teh stanovanjih živeli precej krajši čas kot Kosmač v Portorožu!

Stara cesta 28 je bila Kosmačev dom, ko je bil med našimi najbolj cenjenimi pisatelji in prevajalci. Preden ga je pot pripeljala tja, v hišo, ki mu jo je v uporabo dala povojna oblast, je prestal veliko, veliko preveč: odraščal je v kulturno široki in narodno zavedni družini na Tolminskem, sodeloval s TIGR-om, prvo protifašistično organizacijo v Evropi, bil aretiran, prestal je fašistične ječe v Gorici, Kopru, Rimu in Trstu. Z devetnajstimi leti je bil najmlajši obtoženec na montiranem prvem tržaškem procesu leta 1930, kjer so ga zaradi mladoletnosti in pomanjkanja dokazov oprostili, a mu naložili strog dveletni policijski nadzor v domači vasi. Nočnemu prebegu čez mejo v Jugoslavijo so sledila potepuška leta političnega begunca, prvim literarnim uspehom pa francoska štipendija in odhod v Pariz, od koder je Kosmač leta 1940 moral bežati pred nacisti. Dve leti je preživel v Marseillu, zatem dve leti v Londonu, kjer je njegovo znanje tujih jezikov prav prišlo radijskim postajam. Leta 1944 se je v Bariju pridružil partizanom, se vrnil v domovino, na osvobojeno ozemlje Bele krajine, v Ljubljano je maja 1945 prikorakal kot glavni urednik časopisa Slovenski poročevalec, a je po šikaniranju z obtožbo, da je angleški vohun, moral odstopiti. Vseeno je ostal ena pomembnejših osebnosti v slovenski in tudi jugoslovanski kulturi. Napisal je scenarij za prvi slovenski celovečerni igrani film Na svoji zemlji, urejal je tednik Tovariš, bil dramaturg pri Triglav filmu, po letu 1955 pa svobodni književnik. Ko je bil njegov domači naslov Stara cesta 28 v Portorožu, je bil redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, predsednik Društva slovenskih pisateljev, predsednik Zveze književnikov Jugoslavije …

Tu, v Portorožu, je popravljal in pilil Balado o trobenti in oblaku, ki jo je pisal v samostanu Pleterje. V Portorož ga je prevajalec Jean Durand-Monti prišel povprašat o nekaj podrobnostih pred francoskim izidom Balade, nakar sta skupaj za mizo na vrtu več dni pilila prevod, dokler vsak stavek ni zvenel prav. In tu, na Stari cesti 28, je Ciril Kosmač napisal Tantadruja. Omenjeni deli sta v več svetovnih jezikov prevedeni vrhunski mojstrovini in tudi mejnika v razvoju slovenske književnosti, ki je z njuno pomočjo – in seveda z nekaj let starejšim Pomladnim dnem – naredila pomemben korak od tradicionalnega k modernemu, od realizma proti modernizmu.

Tja se z njim vračamo, kadar beremo prolog in epilog Tantadruja. Marsikdo že na pamet ve, kako se začne mojstrovina, ki je Piran postavila na zemljevid slovenske in svetovne književnosti: »V pozni, jasni in rahlo vetrovni noči sem se vračal iz Pirana. Počasi sem se vzpenjal navkreber po ozki in strmi ulici, mrmraje ponavljal pripev tuje popevke, ki mi je bila ostala v ušesih, in se pogosto ustavljal ter zavzeto gledal in poslušal, kako se je jesenski veter igral z mesečno nočjo. Igral se je z njo kakor s tančico: svileno je švistelo okrog mene in nad mano, bledo zlata luč pa se je mehko prelivala po položnih strehah in igrivo poplesavala po razvalovanem morju.«

Pot pripovedovalca pripelje do napisa Resurrecturis (Tistim, ki bodo vstali) nad vhodom piranskega pokopališča – tam nas še zmeraj nagovarja – in še više ob poti do vhoda na domačijo, kjer pisatelj salutira in z zdaj že legendarnim vzklikom »Božorno-boserna!« pozdravi odkrušeno soho starega vojščaka – pisateljeva hči mi je pred leti med sprehodom pokazala, kje je kip v resnici stal. In odkod je z očetom večkrat gledala Piran, ki ga zdaj vsi skupaj z njim občudujemo v Tantadruju: »Pod mano je bil gusarski Piran. Kakor kljun velikanske gusarske jadrnice je rezal razvalovano morje, jaz pa sem sedel na vrhu griča kakor na visokem jamboru in sem se peljal z njim. Bil sem ostareli gusar, na pol slep zaradi sončnega blišča, ki sem ga popil na neizmernih ravninah oceanov, na pol gluh zaradi daljnih rjovečih viharjev, ki sem jih pogoltnil v ledenih morskih ožinah, zato pa sem vse videl s poldrugim srcem in vse slišal s poldrugo dušo. Ta podoba se mi je zdela nekako pretirana, zato se je hitro prelila v drugo, ki pa je bila malce neprijetna: bil sem orel, z verigo priklenjen k jamboru, No, ostareli gusar ali ogoljeni orel, peljal sem se, spet sem se peljal v neznano, v nove neumnosti in modrosti, v trpljenja in strasti. Rjuje, ki so se sušile na piranskih strehah in so vihrale v vetru, so bile zastavice na ladijskih vrveh moje gusarske ladje, zastavice mojih tovorov, mojih neozdravljivih bolezni, mojih nedosegljivih ciljev. Punta je bila kljun ladje, izrezljan  v doprsni podobi bohotne sirene, in svetilnik je bil njeno rdeče, stekleno oko. Z enakomernim pozibavanjem smo rezali valove. Pred nami se je razlival proti obzorju pas bledo zlate mesečine. Na njej je bila tam daleč drobna črna pika, ki se je pozibavala, kakor bi droban človeček odhajal po široki beli cesti.«

Hočem reči, iz vsega tega je mogoče narediti zgodbo, ki zmore obnoviti še tako načeto hišo, ohraniti kulturno dediščino in okrepiti zanimanje za pisateljevo zapuščino. Če le hočemo.

In tako po tej poti spet prikorakamo vse do hiše na Stari cesti 28. Prav tam pisatelja najdemo v noveli Ringaraja, uvrščeni v izbor V gaju življenja (Mladinska knjiga, 1972). Tako nas nagovori Kosmač:

»Spet je prišla pomlad in na mojem vrtu je zacvetela češnja. Vsa je v belem kot mlada nevesta in skoraj prav tako glasno diha v svoji cvetoči sreči. V radostnem drhtenju stoji sredi zelene trate in se z odprtim cvetjem skrivnostno smehlja mlademu soncu, ki ji neugnano pošilja zlate in vroče pozdrave z modrega neba. Pod češnjo se igrajo otroci: moja dva in trije sosedovi. Tako razposajeno se sučejo, da so vsi zadihani; njihova lica so rdeča in napeta kot češnje hrustavke. V krogu vrtijo razigrani ringaraja, se ozirajo v cvetoče veje in mi veselo vzklikajo: ‘Joj, kako bomo zobali češnje! Kako jih bomo zobali, zobali, zobali!’ ‘Bomo,’ pravim. ‘Seveda jih bomo, če jih ne bodo prej pozobali kosi.’«

Otroci gredo tuhtat, kako bi pregnali kose, pisatelj ostane sam: »Pomladni dnevi hitijo mimo mojega okna; srebrno pojo in lahkotno plešejo skozi brsteče veje kakor vitka, svetlolasa dekleta. Sam pa s težkimi koraki merim sobo od stene do stene, mrko molčim in premetavam svoje papirje, zakaj v meni je zima, takšna zima, kakršne še pozimi ni bilo. Z nestrpnostjo, z žalostjo, včasih celo z obupom čakam svoje pomladi, tiste pomladi, ki bi razgnala mrzlo meglo duha ter razgrnila red mano toplo poljano jasnih misli, posejano s pisanimi, zdravimi besedami.«

Njegova otroka prihrumita nazaj z nerodno sestavljenim klopotcem, ki naj bi odganjal kose. Pisatelj se ob tem dražljaju spomni otroštva ob umirajoči materi v Bukovci in lastnega klopotca na tepki pred domačo hišo, ki se mu je z zloveščim klop-klop-klopotanjem v spomin zasekal kot simbol smrti … Novela se na koncu vrne v sedanjost pred portoroško hišo, kjer pisatelju otroci predstavijo klopotec, ki vendarle imenitno klopota vrh cvetoče češnje. Otroci rajajo pod njim, plešejo, prekucujejo kozolce, se kotalijo in premetavajo po mladi travi, vriskajo in vreščijo, čeprav že vsi hodijo v šolo in so nekateri celo preveliki za tako brezglavo norenje. »Toda kaj hočemo, prišla je njihova pomlad,« sklene pisatelj. »Počasi zapuščam vrt. Neslišno grem proti hiši. Na pragu pa mi noga nekako nehote zastane. Ozrem se okrog sebe. Morje je gladko in modro, in prav tako gladko in modro je tudi nebo. Sonce je mlado in zlato. Zrak je tudi mlad in sočen, sočno je drevje, in čebele s pesmijo srkajo sladki sok iz prvega cvetja. Zdaj začutim, da tudi moje srce postaja spet sočno. Toda sok je grenak. A to me ne boli preveč. Še bi rad obstal na pragu in gledal v pomlad, pa se bojim nepotrebnih in jalovih misli. Zato se odločno obrnem in grem v hišo. Počasi se vzpenjam po stopnicah. Stopim v svojo sobo, obstanem in čakam. ‘Klop – klop – klop!’ se oglasi klopotec. Prikimam mu in se celo vdano nasmehnem. Potem stopim k oknu, ga trdo zaprem in spet sedem k svoji mizi …«

Tako se novela konča. Pisatelj nikoli ne zapusti svoje hiše. Tam je še danes. Samo najti ga moramo.