»V založništvu je kriza naravno stanje,« je slovenski knjižni trg opisala Valentina Smej Novak, predsednica Društva slovenskih založnikov ter založnica in glavna urednica založbe Vida. Pa vendar, kakšno je stanje v slovenskem založništvu, smo se spraševali po Frankfurtu in pred tradicionalnim novembrskim slovenskim knjižnim sejmom. Zaradi Frankfurta je bila letos knjiga v medijih postavljena na bolj vidno mesto – se to kaj odraža v slovenskih založbah, kakšne so napovedi za prihodnost in ali je res vse tako, kot je bilo pred pandemijo? O vsem tem in še marsičem drugem smo se pogovarjali s slovenskimi uredniki in založniki. Pa tudi o tem, kaj si želijo. Odgovor lahko povzamemo z besedami Milene Pivec, direktorice Založbe Pivec: »Želimo si publike na naših dogodkih, medijske pozornosti za naše avtorje in njihova dela. Želimo si spodbujanja branja in kupovanja knjig.«
Na prvi pogled se morda zdi, da se je po koronskih letih situacija umirila in da je založništvo tam, kjer je ostalo leta 2019. »Morda je ostal nek know-how, kaj storiti, ko določeni načini niso mogoči, in kaj še ponuditi kot dodatno vsebino (npr. spletni knjižni sejmi), niso pa ti pristopi, na primer spletne trgovine in spletni dogodki, (p)ostali glavno vodilo,« pojasni Helena Zemljič, urednica pri založbi Goga. Vsekakor so primerjave možne, vendar kot poudari Samo Rugelj, glavni urednik založbe UMco: »Da, v nekem smislu gre za nadaljevanje leta 2019, vendar so se v tem času določene založbe zelo preobrazile, se povezale s svojimi kupci, jih vezale nase, tako da lahko lažje delujejo kot poprej. Tisti, ki tega premika niso storili, bodo imeli v prihodnosti pač večje težave.« Da spremembe so in ostajajo, poudari tudi Urban Vovk, glavni urednik Beletrine: »Pandemično obdobje gre tako razumeti tudi kot nekakšno priliko o nadomestljivosti. Kar ima, kot vse, dobre in slabe plati – v prihodnje se bomo najbrž precej lažje odpovedali odhodu v knjigarno, knjižnico ali na literarni večer, saj se veliko bolj kot leta 2019 zavedamo udobja razpoložljivih nadomestnih rešitev. Elektronske izdaje so po kazalcu knjižnične izposoje pri določenih naslovih že prehitele fizične, kar je zelo zgovoren podatek.«
Vseeno pa je prekmalu, da bi lahko govorili o dejanskih, dolgoročnih, obstojnih postkoronskih posledicah, vsi vprašani pa so izpostavili, da so v letošnjem letu izdali podobno število knjig kot v prejšnjih letih, da pa še vedno prihaja do kakšnih zamud zaradi (po)koronskih izzivov. Knjige so tudi sicer izdali, kot so planirali na začetku leta. V primerjavi z lanskim letom je prodaja malenkostno upadla, vendar v večini primerov to pripisujejo večji lanskoletni potrošnji zaradi državnih bonov, pa tudi morda letošnjim izzivom zaradi inflacije in poplav. Spletna prodaja je upadla, pa morda to sploh ni slabo, pove Aljoša Harlamov, glavni urednik pri Cankarjevi založbi, »saj se spontani nakup vendarle še vedno bolj dogaja v knjigarnah kot na spletu.« Vsi so zadovoljni s predstavitvijo Slovenije v Frankfurtu, predvsem pa izpostavljajo, da bi knjižne novitete morale postati stalnica v slovenskih medijih – tako kot sta šport in politika.
Izdamo preveč knjig?
Slovenskih knjig se vsako leto izda več, kupovalcev knjig pa ni vsako leto več. Založbe, s katerimi smo se pogovarjali, izdajo od 15 (Založba Malinc) pa do dobrih 50–60 knjig na leto (Cankarjeva založba, Založba Miš, Beletrina), izstopa pa Mladinska knjiga, ki izda do 300 novih naslovov (vključene so tudi žepnice). Namesto da začnemo pri vprašanju, zakaj ni več bralcev in kupcev slovenskih knjig (doma in v tujini), se lahko vprašamo: je knjig preveč? Vprašani se strinjajo, da regulacija ni mogoča in da je kakovost knjig večinoma dobra, založbe pa se trudijo po svojih najboljših močeh. Rugelj doda: »Imamo veliko založnikov, ki se trudijo pri svojih izdajah in te so narejene izjemno kakovostno. Bolj je težava to, da pri določenih založnikih slabša kakovost ostaja stalnica in da je nimajo namena izboljšati.« Harlamov pa nadaljuje: »Bolj skrb vzbujajoče je, da take slabe knjige vse manj motijo bralce. Na ta način smo tudi druge založbe vedno bolj pod pritiskom, da bi opustile kak korak v procesu kakovostnega nadzora. Morda pa je res več napak tudi zaradi vse večje hiperprodukcije.«
Na pomembno vlogo urednika pri kakovosti knjige opozori Helena Zemljič: »Javna agencija za knjigo kakovost do določene mere že regulira, podporo namreč dobi založba na podlagi kvalitetno prijavljenih knjig, določa honorarje za lekture in korekture, kar bi moralo biti standard, nemogoče pa je policijsko nadzorovati še vse samozaložbe ali manjše založbe. Kjer imamo dobrega urednika in nato dobrega bralca, lahko potem pride dobro narejena knjiga v ospredje.« Rugelj pa k temu doda: »Svoboda tiska je temelj, ki preprečuje, da bi lahko zajezili izdajanje manj kakovostnih knjig. Drugo pa je to, kje in komu se lahko knjige prodajajo. Že pred leti sem predlagal precej preprost ukrep: uredniško licenco, pri kateri bi moral biti v knjigi naveden urednik, ki izpolnjuje pogoje za to. Knjiga bi sicer lahko izšla tudi brez tega, vendar pa se je ne bi moglo dati v javni obtok po knjižnicah in podobno.«
Za zaključek tematike o vprašanju regulacije in prostega trga pa Smej Novak: »Obstaja pomembna razlika: ‘knjiga z nekaj napakami’ namreč ni enako ‘slaba knjiga’. Zveni paradoksno? Poglejmo tako: knjiga, ki jo sestavi avtomatski urejevalnik besedil ali UI, bo morda brez tiskarskih škratov, zatipkov ali človeških napak, ki bi jih opazil površni bralec. Toda lahko bodo vsi podatki napačni, napisana bo v zelo osnovnem jeziku, brez ustvarjalnega presežka. Žalosti me, ko vidim, po kako nizkih, robotskih standardih je pripravljena določena knjižna produkcija. Še bolj me pa žalosti, ko opažam, kako nekateri prav uživajo in se naslajajo nad drobnimi, človeškimi napakami, ki so bile od nekdaj v knjigah. Prva naklada Harry Potterja je imela zatipk na platnicah. Marsikdo od teh t. i. ‘kritičnih’ in ‘zahtevnih bralcev’ potem ne vidi pravih pomanjkljivosti pri sicer tehnično brezhibnih, robotsko sproduciranih knjigah: borne vsebine, ubogega jezika … Več človeškega je v knjigi, več možnosti za zdrs je. Vsak človeški lektor in urednik kdaj prezre kakšno napako. To pomeni, da je knjiga plod človeške ustvarjalnosti in zmotljivosti.«
Andrej Ilc, vodja uredništva leposlovja pri Mladinski knjigi, k vsemu temu še dodaja, da »se založbe sicer res rade hvalijo s priseganjem na visoke uredniške standarde, kadar jim to pač ustreza, v resnici pa se raven uredniške avtonomije ves čas znižuje oziroma je uredniško delo že od nekdaj na prepihu, s tem, da so bile nekoč grožnje bolj ideološke, danes pa morajo tudi najresnejši uredniki velik del časa posvetiti ukvarjanju z raznimi številkami (nekoč je bil morda res problem, da uredniki niso imeli pojma o prodajni plati, danes pa je problematično to, da se na govorico številk spoznamo že skoraj preveč!), saj je tudi založništvo del tako imenovane kulturne industrije, kjer je glavno merilo slejkoprej številčnost publike oziroma, v primeru založništva, količina kupcev in prodanih knjig. Morali bi se vprašati, kaj danes sploh razumemo pod besedo urednik in kako pravzaprav izgleda urednikovanje, koliko časa dejansko porabimo za delo z avtorji in njihovimi besedili, koliko pa za razne druge ‘obrobne’ dejavnosti.«
So knjige res predrage?
Na vprašanje o ceni brez dlake na jeziku odgovori Irena Miš Svoljšak, soustanoviteljica Založbe Miš: »Le primerjajmo ceno knjige z desetimi kepicami sladoleda ali pa dvema pločevinkama ta čas popularne pijače, s telefonskimi naročninami, raznimi aplikacijami … Kdo lahko reče, da je knjiga, ki jo pisatelj piše leto dni ali več, jo pregledujejo in oblikujejo lektor, urednik, prevajalec, oblikovalec, tiskajo v tiskarni in nenazadnje, knjigo mora dati tudi nekdo na prodajno polico, drage? Le nekdo, ki ga branje ne zanima.«
»Seveda je na ceno slovenske knjige v zadnjih letih zelo vplivala podražitev papirja, a najbolj nanjo še vedno vplivajo majhne naklade. Da se v državi z dvema milijonoma prebivalcev zahtevnejša knjiga ne more prodati niti v nakladi 500 izvodov, je problem, ki ni samo založniški, temveč je problem družbe, v kateri živimo,« izpostavi Aljoša Harlamov in nadaljuje: »Toda pri nas je težava v tem, da knjig ne kupuje t. i. elita – ljudje, ki bi si lahko privoščili nakup knjige, ki branju načeloma tudi pripisujejo visoko vrednost, ampak v praksi denar raje zapravljajo za druge reči.«
Pravo vprašanje ni, ali je branje vrednota, temveč če je kupovanje knjig prioriteta. Kot izpostavi Smej Novak: »Ne smemo pozabiti, da si moraš tudi knjigo in branje ‘privoščiti’, zato morajo biti izpolnjeni določeni materialni in duhovni pogoji. Navada kupovanja knjig zahteva predvzgojo srca in duha, upam pa, da bodo tudi socialno-ekonomske razmere take, da bodo čim več ljudem omogočile, da se bodo imeli možnost branja in nakupa knjige. Na bralcih je, ali bodo raje plačali naročnino za spletno aplikacijo, za fitnes, ali si bodo raje kupili konfekcijski kos, ki je v isti obliki in barvi prodajan po vsem svetu, ali pa bodo kupil slovensko knjigo, vstopnico za koncert.«
In ali je kupovanje knjig prioriteta mladih? »Generacija, ki ji pripadam, torej starost okoli petdeset let, je bila pred leti knjižno nakupovalno še vedno aktivna, zdaj pa, ko so njihovi otroci odrasli, v tem smislu počasi izprega. Nekje na drugi strani se poraja nova, mlada generacija, ki kupuje knjige – knjigi Davida Zupančiča in Martina Goloba, ki sta se lani in tudi letos prodajali hitro in v velikem obsegu. Bodo ti kupci posegali tudi po drugih knjigah ali zgolj po fenomenih? To je vprašanje, ki se bo razkrilo v prihodnjem obdobju,« razmišlja Rugelj.
Na koncu nas čaka še vprašanje stanovanjske problematike – glede na cene nepremičnin v Sloveniji si v teh vse manjših stanovanjih za vse dražje cene sploh lahko umislimo več kot le dober par knjižnih polic? Harlamov zopet jasno zaključi, da ni problem, ker ne kupujejo tisti, ki nimajo, temveč da ne kupujejo tisti, ki imajo: »Ampak mislim, da tu velikost polic ni ključna. Nekdo, ki ima rad knjige, bo zanje vedno našel prostor – tiste, za katere mu bo prostora zmanjkalo, bo podaril naprej, dal v Knjigobežnice, prodal v antikvariatu; kakšno bo dal stran in bo kupil novo, ki mu bo pomenila več in jo bo večkrat prebral. Večji problem je ta, ponavljam, da si veliko ljudi pri nas lahko privošči velika stanovanja, pa raje uživa v minimalizmu, kot da bi prostor namenil knjižni polici. Bogastvo danes ni povezano z znanjem in ti ljudje ne cenijo ne izobrazbe, ne znanja, ne knjig.«
In naj razmislek o ceni knjigi zaključim z besedami Helene Zemljič: »Še vedno pa na koncu velika večina ljudi raje kupuje knjige s trdimi platnicami, čeprav so dražje, ker ti platnice dajo občutek, da v rokah držiš nekaj vrednega – vrednost (ne samo materialno, ampak tudi kulturno) pa ji daje ta svečani občutek hranjenja dobro izdelanega artefakta.«
Kje pa so rešitve?
In kaj je tisto, kar bi se lahko uredilo – pa se ne? Rugelj na prvo mesto izpostavi slovenske medije: »Največji izziv je ostati v založništvu z izdajanjem visokokakovostnih izdaj s področij, kjer delujemo. Največ potenciala vidim v nacionalnih medijih, torej televizija in radio: res bi bilo potrebno, da pridemo do tega, da začnejo redno, torej dnevno obveščati o novih izdajah. Koristila bi tudi uvedba knjižnih bonov za polnoletne, kar so zdaj v Nemčiji začeli prakticirati pri polnoletnikih.« Barbara Pregelj, glavna urednica pri založbi Malinc in letošnja dobitnica nagrade za naj založnico leta, doda: »Ko smo bili v Frankfurtu, je imela knjiga zagotovljeno promocijo in želela bi si, da se to nadaljuje tudi v prihodnosti. Pa se že sedaj žal zdi, da recimo na Bologno, ko bo Slovenija tudi častna gostja, kar pozabljamo. Sploh mediji.«
Pri Društvu založnikov se zavzemajo, da bi ustvarili enoten slovenski portal, platformo izidov vseh slovenskih knjig, ki bi ga soustvarjali založniki in bi bil na voljo za zajem podatkov. Služil bi kot pregled izidov za javnost, bralce, tudi inštitucije, knjigarne, trgovci bi od tod črpali posodobljene podatke, pove Valentina Smej Novak. »Dejstvo je, da slovenski knjižni trg ni enakomeren, prisotnost knjig na knjigarniških policah za marsikaterega manjšega, neodvisnega založnika ni samoumevna. Po drugi strani je založništvo v dobri meri regulirana dejavnost, založniki se soočamo s številnimi administrativnimi koraki, preden knjiga sploh pride v distribucijo, zato je tu gotovo prostor za izboljšanje,« še dodaja.
Izziv slovenskih založnikov so tudi knjige v angleščini – mladi vse več berejo v angleščini. Odprt trg je omogočil, da je mogoče iz tujine po zelo nizkih cenah kupiti nove, pa tudi rabljene knjige: »Ni težava v tem, da smo Slovenci večjezični, to je bila vedno naša velika prednost, toda če bo naša družba brala predvsem v angleščini, to ni več dvojezičnost, ampak bomo postali le še kulturna kolonija. To bi se dalo urediti in trenutno smo na prelomni točki – ampak to se da urediti samo z nacionalno kampanjo o pomembnosti knjig in branja (v slovenščini), v katero bi bili udeleženi vsi deležniki s področja knjige in branja. Za to pa je treba najprej prepoznati problem, biti nam mora mar zanj in potem v reševanje vložiti primerno količino javnih sredstev. Nam zaenkrat zmanjka že v prvi točki,« opozori Harlamov.
Kako osvajati tuje trge?
Miha Kovač, kurator predstavitve Slovenije na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu leta 2023, je jasno izpostavil: »Kazalnik uspeha slovenske predstavitve v Frankfurtu bo število prevodov v prihodnosti.« In to bo pokazala prihodnost. Letošnje aktivnosti v Nemčiji pa so že pokazale izzive prihodnosti: primanjkljaj odličnih prevajalcev in zopet se pojavi problematika dolgoročnega razmišljanja. Potrebna sta čas in denar, ki ju je treba načrtno vlagati v prevajalce doma in v tujini, da bo Slovenija resnično zaživela na mednarodnih trgih. Zagotovo pa ni vse v številkah, tudi pri prevodih ne: pomembni so prevodi pri večjih založbah, prevodi, ki odmevajo in so aktualni, ne pa knjige, ki se hitro izgubijo med drugimi knjigami. In kako to doseči?
»Mislim, da je to najprej povezano z imidžem kulture in države,« poudari Harlamov. »Če se bo drugim zdelo, da so naše zgodbe relevantne tudi zanje, jih bodo sprejeli in brali. Če smo zanje nepomembna kolonija, ki samo sledi drugim in ne ustvarja ničesar novega, naših knjig niti ne bodo vzeli v roke,« nadaljuje. In podobno je izpostavila tudi Irena Pivec, direktorica založbe Pivec: »Največji izziv je odpraviti skepso velikih do jezika in literature majhnih. Proces vzpostavljanja stika, prepričevanja in končno sklenitve dogovora/pogodbe je kar dolgotrajen. Ko je ta prepreka premagana, stvari lažje stečejo.«
»Gotovo je največji izziv ostati aktualen. Kot založba, kot agent in predvsem s seznamom avtorjem ter njihovih del,« nadaljuje Zemljičeva: »Najboljši del prodaje pravic (da tukaj ne izpostavljamo vseh težav z razlaganjem tujim založnikom, kdo sploh smo in zakaj bi želeli biti še kje drugje) je ta, da te zunanji trg prisili v razmislek, kaj izdajamo pri nas. Ne pravim, da bi se morali ravnati zgolj po piših vetra, ki jih prinaša tuji trg, bi jih pa morali vsaj zaznati in o njih razmisliti. To, da ima založnik v mislih, na kakšen način bo to delo poslal tudi na tuji trg, preden ga sploh izda, je odličen filter, ki ponudi drugo perspektivo na delo.«
Na pomanjkljivosti pri prevajanju neleposlovja pa opozori Smej Novak: »Tudi založniki neleposlovnih del bi želeli, da se določene aktivnosti usmerijo v ta žanr. Npr. italijanski kulturni inštitut pri tovrstnih spodbudah povsem enakovredno obravnava knjige tako s kulinaričnega kot leposlovnega področja. Tudi s priročniško literaturo se širita kultura in obzorje.«
Letos se je pokazalo, da zanimanje za prevajanje slovenske literature obstaja in raste. Vendar pa to zahteva veliko angažiranosti, pa tudi poznavanja mednarodnega trga – in ljudi, ki delujejo na njem. Mnogim založnikom in urednikom ob rednem delu zmanjka časa za dodatne aktivnosti, saj je v tujini treba biti stalno prisoten. Vendar se ta vlaganja na dolgi rok splačajo, saj so honorarji v tujini veliko večji (večinoma zaradi večjih naklad), kar olajša delo slovenskim ustvarjalcem. In zato uredniki pozivajo državne institucije, da se v prihodnosti nameni več finančnih sredstev za prevode, saj založbe ne zmorejo imeti vsega na svojih plečih. Andrej Ilc v zvezi s tem poudarja, da »ima, kot je pokazalo tudi gostovanje v Frankfurtu in kot se bo izkazalo tudi ob gostovanju Slovenije na sejmu otroških knjig v Bologni, slovensko založništvo nedvomno kaj pokazati. Tistih nekaj milijonov javnega denarja je, za razliko od marsikatere druge panoge, dobro naloženih in daje zelo otipljive, v povprečju dokaj solidne in včasih že kar čudežne rezultate. Seveda pa presežki, za katere so v največji meri odgovorni zelo predani posamezniki tako na avtorski kot založniški strani, ne smejo zamegliti zavedanja o problemih, ki jih že zdaj ni malo, bližnja prihodnost pa prinaša številne nove izzive. Ne bi bilo odveč, če bi se tudi današnji in bodoči odločevalci kdaj zamislili nad besedami Kristine Brenkove, ene od nedvomnih pionirk in inovatork slovenskega založništva, ki je zaupala v moč prave, dobre besede in verjela, da knjige ne bodo nikoli umrle, dokler bodo živeli ljudje. Ljudje, ki delamo v založništvu, smo že od nekdaj nagnjeni k jamranju in črnogledosti, a sam nekako nočem verjeti, da nam je usojena zgolj ena pot v smeri najnižjega skupnega imenovalca. Na obrobju dogajanja že obstajajo primeri dobrih praks, ki bodo, upam, sčasoma postali del mainstreama. Spoznavam mlade ljudi z veliko znanja, energije in strasti, ki se bodo, če bodo le dobili priložnost, novih izzivov polotili v dobro tako avtorjev kot bralcev. Slovensko založništvo ima dovolj drznih znanilcev sprememb in raznih inkasantskih interesnih združenj tipa Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev.«
Za zaključek: kaj izmed letošnjih novosti vam uredniki priporočajo v branje?
Rugelj predlaga svojo letošnjo uspešnico Samo močni preživijo in pa njihovo najnovejšo knjigo Skrivnost sodelovanja. Pri Založbi Miš omenjajo novo knjižno zbirko .pika, v katero uvrščajo sodobne romane in prvi med njimi je bil Odštevanje Vinka Möderndorferja. Helena Zemljič iz Goge izpostavi odlično mlado pisateljico Julijo Lukovnjak, ki je to leto pri njih izdala drugi del fantazijske serije o Edgarju Kaosu. Milena Pivec nam zaupa, koga bomo srečali na knjižnem sejmu: »Zapisi iz močvirja, ki jih Marko Radmilovič že več kot dvajset let tedensko objavlja na Valu 202, z vizualnimi komentarji Tomata Koširja izidejo prav v času knjižnega sejma, kjer bodo tudi predstavljeni. Skupaj z veznim besedilom urednika Boštjana Narata nam ponujajo svojevrsten pogled naprej v preteklost (ne, ni pomota).« Andrej Ilc pa komaj čaka na izid letošnjega letnika zbirke Kondor, v katerem bo poleg knjig Janija Virka, W. H. Audna in Natalije Ginzburg objavljen tudi izbor lanskoletne nobelovke Annie Ernaux z naslovom Dogodek in druga besedila.
Harlamov in Vovk sta zelo dolgo razmišljala, kaj izpostaviti. Vovk je nato odgovoril takole: »Ni ravno vprašanje za milijon dolarjev, kot se reče, a za glavnega urednika založbe vseeno tako rekoč neodgovorljivo. Če že moram biti na kaj posebej ponosen, naj bodo to prvi naslovi naše nove zbirke Žametna Beletrina, ki prav ta teden prihajajo iz tiska. Ponosen sem na projekt, ki smo ga dobro leto tako skrbno snovali, na ekipno delo in timski duh, ki mi ogromno pomenita, saj sem velik ljubitelj kolektivnih športov, na sodelavko Branko Fišer, ki se nam je pridružila v začetku leta in pri tem opravila ključno delo.« Harlamov pa zaključil: »Ne morem izbrati samo ene knjige. Naš program je izbran premišljeno in skrbno.«
In zato vas vabimo na knjižni sejem, da pregledamo vse letošnje novosti – v nastanku pa je že nov prispevek, ki bo objavljen januarja (knjige, ki se jih veselimo v letu 2024!).