Pred dnevi sem se po naključju peljala z avtomobilom vodovodarja, ki nam renovira kopalnico. Razen tega, da zdaj tudi po njegovi zaslugi vem, kam sodi podometni kotliček in kaj pomeni kanaleta (ter seveda, koliko stanejo te reči), me je podučil še o nečem. »Če hočeš uspešno voditi svoje podjetje, si najprej priskrbi dobrega računovodjo. Jaz sem imel zelo slabega, zato sem moral svoj s. p. zapreti in se zaposliti pri nekom drugem,« je dejal, gledajoč na cesto. Ko se je pogovor nekoliko poglobil, ko je bil izdan kraj rojstva, opisano trpljenje v vojni v Bosni, izmerjen čas, preživet v Sloveniji, primerjane letnice rojstva, imen otrok in podobno, se mi je odkrilo, da računovodja pravzaprav ni ključni problem. Ključni problem je požrešna država. »Delaš od jutra do večera, pa komaj preživiš. Če hočeš izpolniti vse obveznosti do davkarije, na koncu odkriješ, da ves čas samo premetavaš račune in da v resnici delaš za lastno veselje. Nič čudnega, da ko pride do težav, ljudje zamrznejo podjetje, se za nekaj časa prihulijo in nato odprejo nov s. p.«
Gledajoč skozi avtomobilsko okno sem razmišljala tudi o lastni situaciji. Kot samostojna kultura delavka, z uradnim nazivom pisateljica in recenzentka (zadnji naziv se mi, mimogrede, zdi redukcionističen predvsem do literarne kritike), nimam nikakršne možnosti »zamrznitve« svojega tako imenovanega podjetja. Pod vsak članek, pod vsako prošnjo, poročilo ali izjavo, usmerjeno na matične institucije, bodisi je to Javna agencija za knjigo, Ministrstvo za kulturo ali Društvo slovenskih pisateljev, se podpisujem z imenom in priimkom. Za vse, kar postrgam iz trebuha, odgovarjam z lastno glavo. Nova davčna zakonodaja za samozaposlene me paradoksalno sicer zavezuje, da plačujem prispevke na identičen način kot »moj« vodovodar, ki medtem ko pišem ta članek, razbija v spodnjem nadstropju in računa na uro vsaj petnajst evrov; hkrati pa me Ministrstvo pod pretvezo, da sem nekakšen kulturni subjekt, najmanj ogrožena vrsta, neposredno pripeta na njegovo dojko, zavezuje k nadstandardnim pravilom in obveznostim.
Dejanski prihodki in odhodki torej. Računovodski servisi torej. Jezik, ki mi ga do predlani ni bilo treba govoriti. In ko sem z njim spregovorila, mi je preko svoje spletne strani pomagal Artservis. Toda sredi decembra lani so v levem okencu na svoji spletni platformi objavili oglas: »Že dvanajst let vas brezplačno informiramo in obveščamo za učinkovitejše delovanje v kulturi in umetnosti. Žal vas moramo obvestiti, da zaradi težav s financiranjem začasno zaustavljamo naše delo.« Ko je na moj elektronski naslov prispelo pismo, v katerem je brez uvoda ali poslovilnega pozdrava navedeno, da Ministrstvo uvaja nov dohodkovni cenzus, namreč, da samozaposleni v kulturi lahko uveljavljajo pravico do plačila prispevkov v letu 2014, če njihov povprečni dohodek v zadnjih treh letih ne presega zneska 19.928,52 € bruto, se z vsemi vprašanji, ki so se mi nagnetla, nisem imela kam obrniti.
Pred ekranom sem sprva kakšno uro sedela kakor mrtva riba in v mislih preštevala v zadnjih treh letih prisluženi denar. In šele ko sem se spravila nazaj k pameti, se mi je zdelo najbolje vrniti žogo tja, od koder je prišla. Kako se bodo pridobili podatki o prihodkih za pretekla leta? Je to domena kulturnih delavcev ali bo obvestilo upravičenosti oziroma neupravičenosti prišlo z njihove strani? Poleg tega mi ni čisto jasno, kaj se šteje kot dohodek (ali porodniška šteje?). In – ali v primeru, če prihodek presega omenjeni znesek, to pomeni prekinitev že podpisane pogodbe o pravici do plačevanja prispevkov? Kako je zakonsko to sploh mogoče? Odgovora seveda nisem dobila, v nočnih urah, ko bi si morala puščati kri, torej zaradi notranje potrebe, ali kot bi dejal vodovodar, lastnega veselja, pisati, sem raje spala in sanjala, da je zakone mogoče zvijati kakor svinčene cevi v steni stanovanja, iz katerih potem neusmiljeno brizga voda in teče sosedi v spodnje stanovanje.
Toda recimo, da je moja soseda tolerantna, in recimo, da bom misel o tem, kako bom za lani prejete nagrade po vsej verjetnosti kaznovana z odvzemom pravice do plačila prispevkov, do začetka pomladi, ko je treba oddati dohodnino, odrinila nekam v zaodrje. Ker drugače lahko zbiranje in pisanje računov, študiranje novih in novih birokratskih zank za samozaposlene, pisanje poročil za prejeti denar, ki tako ali tako prihaja v kosih in nikoli takrat, ko ga zares potrebuješ, postane moja osrednja dejavnost. Tisti, ki nas od zgoraj nadzoruje, si bo moral poleg vseh drugih restrikcij in pravil izmisliti še dodatne ure v delavniku ali pa vsaj iznajti način, kako odebeliti nedelje. Že do uvedbe nove zakonodaje za samozaposlene sem postajala podobna svojemu očetu, ki se je po nedeljskem kosilu zapiral v svoj mali prostor, imenovan pisarna, med zavese, segajoče do vedno mrzlega radiatorja, oguljen kavč v kotu, in mizo, za katero je sedel; zdaj, se mi zdi, mi stvari – ravno zaradi pričakovanja, da se bom glede lastne dejavnosti z vsem samooskrbela, pri čemer se od mene zahteva še ustvarjalnost – pričenjajo uhajati iz rok.
Podobe ljudi v kopalkah, ki ob reki pečejo klobase in se skrivajo v visoki travi, ter podobe moških, ki ovohavajo ženske s klobuki in jih ob nedeljskih popoldnevih vozijo na sladoled, so torej romantična podoba, ki jo lahko gledam le še na filmskem platnu. O filmu (Ljudje v nedeljo, režija Robert Siodmak, 1930) je bilo skoraj v svarilnem tonu pisano, da gre za »avantgardno impresijo berlinskega življenja v poznih dvajsetih«. Ljudje na platnu; ženska, ki prespi popoldne, moški, ki bere časopis, in zaljubljeno dekle; zaradi tako imenovane cinéma vérité tehnike delujejo kot mi, vendar niso kot mi. Drugačne od nas jih dela pretegovanje po postelji, počasno porivanje pedalov, sramežljivo držanje za roko, ali drugače: neseganje po telefonu, neodpiranje računalniškega ekrana na nedeljsko jutro. Ko je bil film leta 1929 prikazan, ga je bilo zaradi njegovega liričnega dokumentarizma in zazrtosti v prihodnost menda težko zaobseči, danes je nanj, zaradi drugačnega odtiskovanja v čas in drugačnega tehničnega orodja, mogoče gledati z nostalgijo.
Zame kot pisateljico in literarno kritičarko naj bi bilo pomembno samo vihranje s stavki. Namesto tiste svinčene cevi, ki se kačasto zvija v steni stanovanja, bi ponoči morala misliti na to, kako speti svoje literarne like. »Šteje samo čas, ko pišem,« je v nekem pogovoru izjavil Jani Virk. Ustavljeni, zamrznjeni čas torej, zaradi katerega smo tu, zaradi katerega se pogovarjamo o tem, kako regulirati pravila, vzpostaviti vodovodne cevi, preko katerih se bo stekal denar na prave naslove in si bo vsakodnevno mogoče umiti obraz s čisto vodo. In bodo nedelje namenjene odpiranju oken in pospravljanju stanovanja. In sobote posedanju po gostilnah. In bodo misli o tem, kako je onstran bolje, ugasnile. Preden sem zaprla vrata vodovodarjevega avtomobila, mi je še enkrat položil na srce tisto v zvezi z računovodjo. Pomahala sem mu v slovo, roke globoko potisnila v žepe, pri čemer se nisem mogla upreti, da dobremu nasvetu, čeprav ga bom verjetno vseeno vzela v obzir, vsaj za hip ne bi pokazala fige. Gesta, ki me menda samo še za las ločuje od birokratinje.
