Ko boste naslednjič za darilo sebi ali drugim iskali knjigo, ki bi jo lahko na dušek prebrali, pa bo nekaj časa vseeno ostala z vami, ki zna združevati banalnost življenja z vzvišenostjo duha, ki zna biti trpka in duhovita hkrati, za povrh pa bo vedno laskala bralčevemu intelektu, lahko brez slabe vesti sežete po Maxu Frischu. Švicarski arhitekt, ki je postal pisatelj in je svoje politično stališče imenoval socialistični humanizem, je s spretnostjo, ki jo premorejo le redki, pisal romane za intelektualno meščanstvo druge polovice dvajsetega stoletja.
Kot je o njem zapisal eden največjih, Marcel Reich Ranicki: Kot nihče drug je Frisch spregledal in prepoznal našo nrav: kako lačni smo življenja in kako smo zmožni ljubiti, naše slabosti in našo nemoč. Kar smo dolga leta čutili, slutili in premišljevali, upali in česar smo se bali, ne da bi to znali izraziti – on je to ubesedil in prikazal. Svoj in naš svet je upesnil, ne da bi ga poetiziral, zdržema je uzaveščal svojo in našo /…/ identiteto – nam in vsem drugim. V njegovem delu, v delu evropskega pisatelja Maxa Frischa, smo zato lahko prepoznali in še zmeraj prepoznamo to, kar v literaturi iščemo: svoje tegobe. Ali tudi: nas same.*
* Citat je povzet iz avtobiografije Moje življenje Marcela Reicha Ranickega, ki je v prevodu Ane Jasmine Oseban leta 2013 izšla pri Modrijanu.