Letni čas, ki se razpira pred nami, nas nagovarja, da za hip postanemo – spustimo iz rok delo in upočasnimo korak. Vedno bi morali imeti dovolj časa za globok vdih spomladanskega zraka, za preštevanje sekund, ki nam daljšajo dan, za opazovanje, kako se spreminjajo odtenki zelene ter odpirajo in zapirajo pisani cvetovi.
Zdi se nam, da živimo v dobi, ki jo moramo na vsak način prehiteti, naš čas teče hitreje kot kdajkoli prej in izgubljene sekunde še nikoli niso tako skelele. Pa vendar: nič ne more prehiteti misli ali bliska. V tem smo enaki vsem predhodnikom. In naše misli ne bodo nič hitrejše, če si ne bomo vzeli časa za opazovanje pomladi. Kar mirno, hitrost je konservativna, razumela bo, kako pomembno se je včasih obotavljati.