V enem od intervjujev je pisateljica Marie N’Diaye pojasnila, da ima z abstrakcijami precejšnje težave in da zato abstraktnosti vedno skuša utelesiti. In ko je novinar nato komentiral, da je njen literarni svet poln duhov, čarovnic in drugih nadnaravnih bitij, mu je ta z nežnim, skoraj dekliško milim glasom pojasnila, da se ne fokusira na Velike teme, pač pa jo zanimajo banalne, vsakdanje zgodbe.
Malodane vsak zapis, ki se dotika tekstov Marie NDiaye, in še posebej njenega zadnjega romana Ladivine, ki velja za njeno najkompleksnejše delo doslej in za katerega je bila letos nominirana za prestižno Bookerjevo nagrado (prevod v angleščino: Jordan Stump, izvirnik pri Gallimardu 2013), operira s termini kot so magični realizem, fantastično, surrealno, nezavedno, celo kafkovsko metamorfozo (in Gregorja Samso) se je omenjalo, čeprav je očitno, da tovrstni termini z zadihanostjo skušajo ukalupiti pripovedi, ki jih ustvarja ta nedvomno ena najvidnejših ustvarjalk današnjega časa. Metamorfoze, ki jih doživljajo njeni junaki in predvsem junakinje, iz žensk v ptice, kot v zbirki novel Tri močne ženske (zanjo je leta 2009 prejela Goncourtovo nagrado), ali pa iz moških v kače (kot v zgodnejšem romanu La Sorcière) ne problematizirajo zahodne kulturne tradicije in ne skušajo podati alternativnega odnosa do realnosti, pač pa so posledica avtoričine jezikovne bravuroznosti, ki je zakoreninjena v evropski literarni tradiciji.
Izraz magični realizem, če izpostavim samo tega, se s pisateljičinim imenom povezuje vsaj iz dveh razlogov; pri tem ne gre za dolge, meandrske stavke niti za detajlirano psihologizacijo likov ali sanjski svet ter fantastične prvine, s katerimi so preplavljene njene pripovedi, pač pa, da pogosto piše o afriških, karibskih, torej mitologiziranih tropskih prostranstvih. Drugi razlog je, da se Marie NDiaye, ne glede na to, da je odraščala na obrobju Pariza, opisuje kot temnopolto pisateljico. Njeni rasni determiniranosti se posledično pripisuje tudi občutek odtujenosti od francoske družbe. Pisateljica sama je sicer večkrat poudarila, da so njene vezi s senegalskim očetom ter s tem z afriškim kontinentom zgolj aluzivne. “Skupaj z bratom naju je vzgajala francoska mati. Afrike nisem obiskala do svojega dvaindvajsetega leta. Vzgojena sem bila v povsem francoskem okolju. V mojem življenju Afrika ne igra vloge – povezave se išče zgolj zaradi mojega imena in barve moje kože,” je pojasnila v enem izmed intervjujev.
V romanu Ladivine, ki je postavljen v Francijo in Berlin, kamor se je pisateljica preselila po letu 2009, ko je Sarkozy postal predsednik, se junakinja Ladivine s svojo družino poda na počitnice v neimenovano afriško državo. Pisateljica je s tem prizorom problematizirala temelje evrocentričnega diskurza, in sicer v podobi naivnih Zahodnjakov, ki se za vsako ceno podajajo na predrage počitniške destinacije, pri čemer doživljajo razočaranje, včasih tudi tesnobo in celo grozo, toda v središču njenega zanimanja je predvsem vprašanje tujosti, izkoreninjenosti, recimo tudi razsrediščenosti. V uvodu k romanu En famille iz leta 1991 se je Marie NDiaye vprašala, iz katere dežele prihaja: “Ali niso zame vse dežele tuje?” Njeni romani, in tako je tudi v romanu Ladivine, ne ponujajo katarze v smislu vrnitve v obljubljeno deželo, kar je mimogrede tema mnogih sodobnih pisateljev in pisateljic z afriškimi koreninami (med drugimi tudi Taiye Selasi in Chimamande Ngozi Adichie), temveč Afriko prezentirajo kot neznano deželo ali, kot nekje pomisli Ladivine: v tem (neznanem) afriškem mestu so se čutili osamljene in ranljive; zato zaupajo mlademu fantu, ki jih nasmejan čaka pred muzejem, kar vodi v nadaljnjo katastrofo.
Tudi igro identitete, ko domačini Ladivine zamenjajo za nekoga drugega, žensko v rumeni obleki, ki se je udeležila razkošne poroke, ni mogoče brati kot nekaj, kar ima realno osnovo ali celo spomin. Ladivine sprejme dodeljeno vlogo ne zato, ker bi si obetala nekakšno odkritje ali ker bi jo recimo izvorna dežela fascinirala, temveč iz veselja do pripovedovanja. Toda njena pripoved ima lahko le negativne posledice – sledi odtujitev od moža in otrok. Ko Ladivinin mož Marko ponoči med ruvanjem mladeniča, ki jih je malo prej čakal pred muzejem in za katerega zdaj misli, da jih je prišel oropati, potisne skozi balkon v globino, se nenadoma zave, da svojega moža nikoli več ne bo mogla ljubiti kot nekoč (in morda ga sploh nikoli več ne bo ljubila, saj se je nenadoma v njenih očeh prelevil v morilca). Afrika, kjer naj bi se Ladivinina družina regenerirala, se izkaže za slabo izbiro, celo za nočno moro – in to ne toliko zaradi kraja samega, pač pa tega, v kaj se junaki tam preobrazijo. In tovrstna preobrazba doživi vrhunec v Ladivininem izginotju v gozdu, ko končno prisluhne glasu svoje matere Clarisse Riviere ter tako preko lastnega izginotja doživi pomiritev.
Roman Marie N’Diaye Ladivine je zgrajen okoli zanikanja; Clarisse Riviere, ena izmed junakinj, pred svetom zanika svojo temnopolto mater in si tudi za moža Richarda Riviero izmisli zgodbo, da je sirota, medtem ko se vsak torek popoldne na skrivaj vrača v materino tesno stanovanje. Večperspektivna zavest štirih junakinj, ki pripadajo štirim generacijam, gre torej za mater Clarisse Riviere, imenovano Ladivine Sylla, za Clarisse Riviere, ki noče več slišati na ime Malinka, za Ladivine ter končno za njeno osemletno hčer Anniko, razkriva glasove utišanih žensk, ki so ujete v ponavljajoče se vzorce nasilja in izgube. Ker prihajajo iz drugih krajev, je njihovo življenje vnaprej določeno. Te realnosti se ne zavedajo, vendar jim – predvsem v novem svetu – vseeno prihaja nasproti. Hkrati so do te mere izrinjene s tirnic vsakdanjosti, da je zlahka mogoče sklepati, da sploh niso obstajale. In ker so njihove zgodbe nepomembne, predvsem v odnosu do Velike (zahodnjaške) pripovedi, nam Marie NDiaye kaže njihova življenja v permanentni fluidnosti in recimo zdrsljivosti.
Razlog Malinkinega zanikanja lastne matere je na prvi pogled očiten: mati je temnopolta, verjetno afriška imigrantka, čeprav to nikoli ni nikjer jasno izrečeno, ki si je v Franciji našla delo čistilke. Čeprav Malinka ve, da bo nekega dne kaznovana, ker je zapustila služkinjo, se izgubi v belem francoskem svetu, poroči Francoza in rodi hčer, ki jo poimenuje Ladivine. Junakinja živi dvojno življenje in si dovoli biti Malinka le enkrat na mesec, ko materi prinese denar zaradi sramu, ki ga občuti ob pogledu na materino polt, čeprav ta nase veže še druge negativne konotacije: pomeni, da sta Malinka in služkinja praktično brez preteklosti, da nista nikomur nič pomenili, da z nikomer nista bili povezani, da Malinkina mati ni imela staršev, bratov, sester, predvsem pa Malinka ni imela očeta. Barva koža postane lakmusov papir, na katerega se vežeta ne samo pomanjkanje ljubezni in pozornosti, temveč predvsem manjvreden odnos do sveta. Malinka se boji, da bi tudi ona postala služkinja; ki bo čakala na svojega moškega, da jo bo odrešil (dobesedno nudil dom, za katerega bo skrbela).
Pisateljici uspe skrivnost Clarisse Riviere zadržati vse do konca romana. Ko se Richard Riviere sprašuje, kaj mu je njegova zdaj že umrla žena prikrivala, pri čemer jo okarakterizira za precej čudaško, sramežljivo, negotovo, že vemo, da je Clarisse Riviere postala natanko tisto, od česar je bežala. Mož jo je zapustil, ker ni prenesel njenega vlažnega pogleda, v katerem je videl le običajno abstraktnost, hči Ladivine nanjo gleda kot na servilno in tragično prezenco, ki si je na stara leta našla alkoholiziranega ljubimca (s katerim si sicer končno dovoli biti to, kar v resnici je, vendar svoje razkritje tudi drago plača). Noben od njiju pa ne sluti Malinkine nasedlosti med svetovoma. Da je Marie NDiaye malodane nepresegljiva v opisovanju tragikomičnih družinskih razmerij, je pokazala tudi s tem, ko je na presunljiv način opisala Malinkin dvojni zločin; Malinkina odvrnitev od služkinje se prezrcali v odvrnitev Ladivine od Clarisse Riviere, kar seveda aludira na določeno travmo, ki jo je podoživela ženska iz tropskih krajev, in konec koncev travmo, ki je sledila več generacijam žensk.
Ob koncu romana, ko se Richard Riviere in Ladivine Sylla skoraj dotikata s koleni ter čakata, da si povesta bistveno, v prostor vstopi velik rjav pes. Vse ženske junakinje v romanu se ves čas čutijo opazovane s pasjimi očmi. In pri tem ne gre toliko za to, kaj ti pasji pogledi pomenijo, bodisi da se Ladivine preobrazi v psico, ki odslej pazi na svojo družino, bodisi da gre preprosto za naključnega psa, ki ga Clarisse Riviere opazi na drugi strani ceste ravno v trenutku, ko njen mož odhaja, ali pa za psa, ki reši bruhajočega dojenčka, kot bolj za to, da je pisateljica z motivom psa demonstrirala tisto, kar pozoren preučevalec pisanja Marie NDiaye Andrew Asibong imenuje neopredeljiva praznina. Fantazmagorična atmosfera, ki jo pisateljici uspe poustvariti, nekoliko spominja na film Antikrist Larsa von Trierja, le da pisateljičina inspiracija, ki se očitno napaja ne toliko iz realnosti kot iz nočnih mor, brutalne prizore omili z razpršeno realnostjo, negotovimi identitetami, repeticijami, regresijami v času (in prostoru), predvsem pa z izbrušenim, stiliziranim jezikom, ki se zatakne za malodane vsako še tako minorno situacijo.
Andrew Asibong načeloma celo trdi, da bralec zaradi neopredeljive praznine, ki jo vsebujejo dela Marie NDiaye, nima oprijemališča, s pomočjo katerega bi bilo mogoče dekodirati pripoved s stališča psihoanalize ali analize dogajanj. Teksti Marie N’Diaye po njegovem raziskujejo družbeno stigmo ali družinske disharmonične odnose, pri čemer avtorico opredeli kot hibridno figuro, ki v francoski jezikovni prostor vstopa kot fascinantna in malodane fanatična kreatorka postmodernizma, ter s tem tudi še nepopisane postkolonialne umetnosti.
