AirBeletrina - Zasledovalec samega sebe (O Vitomilu Zupanu kot junaku svojih romanov)
Refleksija 11. 4. 2014

Zasledovalec samega sebe (O Vitomilu Zupanu kot junaku svojih romanov)

Na poti v mit

Ne bi smelo biti kaj dosti lažjih stvari, kot pisati uvod v tekst, ki se ukvarja z Vitomilom Zupanom. Anekdotičnega drobirja je, kolikor hočete. Problem je le, da se tega dobro zaveda vsak, ki želi z Vitomilom privlačno začeti. Namesto uvoda, ki naj bi še enkrat ilustriral, da je bil Zupan resnično težek car, ki je kresnil veliko gobcev in veliko žensk, bi lahko enkrat za spremembo spregovorili o katerem od njegovih junakov. A Zupan ni ustvaril junaka, ki bi se konkretno približal fami svojega kreatorja. Zupan ostaja večji od vseh svojih junakov, ker je jasno, da je gradivo zanje vedno njegova biografija; ni Levitan preživel zapora in švercal svojih rokopisov, ni se Berk plazil po gozdovih in šeškal kmetic s kuhalnicami, ni se Džeki uničeval v stalnih borbah s svojo ženo in dobival lekcij od mazohistov, ni neimenovani protagonist Komedije človeškega tkiva, ki bo služil kot osnova tokratnega razmišljanja o Zupanu, na ladji v boksarskem dvoboju premagal močnejšega nasprotnika s strašljivim imenom Killer John. Vse to je bil Vitomil Zupan.

Zaradi tega se poskusom govorjenja o Zupanovi literaturi hitro zgodi, da postanejo govorjenje o Zupanu. Letošnja stoletnica rojstva ni bila nobena izjema. Kot je ob takih dogodkih običajno, smo dobili veliko grajenja kulta njegove osebnosti. Tudi album Važno je priti na grič se temu niti malo ne poskuša izogniti. Kar je na nek način sicer prav. Vsaka skupnost namreč potrebuje svoje mite, ikone in vzornike, svoje posebneže, in Zupan je s svojo tipično drugačnostjo (ne bom rekel – »neslovenskostjo«) primer tega. Sam sem sicer pogrešal tudi kakšen tekst, ki bi si upal v duel z Zupanovo osebnostjo ali literaturo. Tega je zmogla le druga ikonična osebnost povojnega obdobja, Taras Kermauner, medtem ko ostali prispevki bolj ali manj ostajajo v žabji perspektivi do lika slovenskega Casanove, Hemingwaya, Millerja in kar je še podobnih pisateljskih vzporednic.

Vitomil Zupan v svojem pisanju temeljito preoblikuje nekaj, čemur bi lahko rekli paradigmatični slovenski literarni lik. Saj veste, nad čem se tako rad priduša Miha Mazzini: da je slovenski lik pasiven, da ima premalo notranje ambicije, ki je pomemben generator konflikta in gonilo zgodbe, da še takrat, ko ima nekakšno nadnaravno moč kot Martin Krpan ali Peter Klepec, tega ne izkoristi, ampak se vrne v začetni položaj. Torej, še takrat, ko slovenski junak spominja na ferrarija, se ga vozi kot fička. Njegova potencialna moč ostaja neizkoriščena.

Komedija človeškega tkiva
Vitomil Zupan
Leto izdaje:
2014

Prevajalec:

35,00 €

Človek na obeh straneh stene*

Ena od stvari, ki gre Zupanu pošteno na živce, je skrivanje najbolj naravnih človeških vzgibov, pa naj gre za krinko v obliki pesniškega opevanja polbožanskih muz, medtem ko realno poetovo življenje prinaša nepreštevno maso nezakonskih otrok, ali pa za meščansko hlinjenje morale:

»Moralno usrane ohrani čiste roke, da bi lahko dvigalo nos nad drugimi moralnimi usraneti.«

Tudi ko prepozna samega sebe kot nekoga, ki ga drugi dojemajo kot zamišljenega mladega filozofa, se hoče od tega čim bolj oddaljiti, upre se temu imidžu, ker se mu zdi, podobno kot vzvišeno opevanje ljubezni, le površinski videz, ki se hoče delati lepega, pod njim pa brbota nekaj bolj demoničnega. In to ga zanima. To hoče odkrivati, prepoznavati, sprostiti, celo razvijati. Hoče se prepuščati tkivu in obenem hoče vedeti, kako to tkivo deluje. Tudi če nagon, prvinskost, preseže misel, se misel stalno vrača, ker jo zanima, kakšno je bilo to stanje trenutne samopozabe, zakaj se je pojavilo. Hoče reflektirati prvinska stanja, se naučiti, kaj k njim pripomore. 

»Načelno se izjavljamo za čistost, zasebno se temu posmehujemo. Človek je prepleskan z lakom civilizacije, ki kar naprej poka na njem. Spodaj se prikaže nekaj mesenega, kosmatega. Sam sem pravi poizkusni zajček naše omike.«

Pri tem pa se morda manj zaveda, da je vsako spoznavanje v določeni meri tudi konstruiranje. Da nikdar ne gre le za odstranjevanje laka, ampak na zdrgnjeno površino od nekod že curlja drug lak. Zupan svojo demoničnost včasih spušča iz steklenice, včasih pa jo tudi pomaga vzgajati. Hoče iti na tista mesta, ki jih ljudje ponavadi skrivajo. Na tvegano pot potapljanja v srce teme se poda kot raziskovalec amazonskega pragozda. Če vidi, da ga nekaj vzburja, da ima torej vpliv nanj, bo to začel raziskovati. Hlinjenje mu gre na živce ravno zato, ker mu preprečuje ugotovitev lastne identitete, kar pa mu predstavlja enega poglavitnih ciljev oz. eno največjih obsesij. Zupanov načrt je megalomanski: ugotoviti, kdo pravzaprav sploh je.

A brskanje po lastni identiteti poleg vseh temnih sil nujno pripelje tudi do temeljnih človekovih dvomov in negotovosti. Kot se sprašuje v Igri s hudičevim repom:

»Ali se res želim osvoboditi – ali uživam v tarnanju zaradi nesvobode? /…/ Ali sem nasilnik, ki hoče držati spolnega partnerja v pasti, ali trepetaje čakam, da me kdo razkrinka kot samomučilca in zvrne v nasladno suženjstvo?«

Čas refleksije je čas dvoma. Ko podvomi, mu gre to na živce, ker to pomeni slabokrvnost, »otožna jajca«, pomeni prekinitev boja, treninga, pomeni popuščanje. A obenem je refleksija nujen del v procesu samospoznavanja, odkrivanja lastne identitete, premišljevanja o samem sebi. Je ustavitev hitrega toka življenja:

»Ali živim zato, da živim, ali zato, da premišljujem, kako živim. Ne plavam, ne pustim se nositi toku, opazujem samega sebe, kako se premikam po vodi.«

Misel je ravno zaradi svoje netrdnosti najbolj trdno polje identitete. Kdor ne more najti trdne identitete, se mora nujno stalno vračati k misli, k premišljevanju, v izhodiščni položaj možnih opcij in ravno tu najde največjo gotovost. Ja, seveda ste pomislili na Descartesa.

Če bi šlo Zupanu na živce le hlinjenje, bi kaj lahko ostal še eden v vrsti bolj razmišljujočih kot dejavnih likov. A Zupan ima hude probleme s kakršnokoli podrejenostjo in nemočjo in bi se raje zgrizel, kakor pa priznal premoč. Koncept perverzne svobode mu niti malo ni tuj, torej delati proti nečemu, kar naj bi bilo lastno dobro, a z višjim ciljem v ozadju, ki potrjuje lastno neodvisnost, samovoljo. Človeški odnosi so zanj v temelju igre moči, kjer obstajata dve osnovni možnosti: vladaj ali pa ti bo vladano. V Komediji ga kot mladostnika prevzame pogled na sosedo Bujno, ki jo zasači golo, ona pa se ne prestraši, temveč se mu še bolj razkrije in ga draži. Ne more si pomagati, da ženska ne bi vplivala nanj, a obenem ga to jezi, frustrira, saj hoče biti on v poziciji moči, noče biti le inštrument, na katerega bodo pritiskali . Ob drugi priložnosti ga prijatelja dražita, da je priden fantek, ker naj bi imel zadržke do najstarejše obrti. Ob teh primerih se v njem vzbudi togota, upor, saj nikakor noče biti v kakršnemkoli podrejenem ali manjvrednem položaju. Zato začne svoj trening moči in zato začne vzgajati imidž gangsterja, babjeka in nasploh uživa v tem, da mu ljudje verjamejo, ko igra nevarnega moža.

Hoče se naučiti, kako se obvladati in kako čim bolj pospraviti dvomečega sebe. Rad gleda vojne filme zaradi ljudi, ki so v najhujših trenutkih ohranili hladne živce in se obvladali. Tu pride na dan mentaliteta športnika in kvartopirca. Prav ta ga je najbolje naučila suspendirati dvom in trenirati vzdržljivost. Poker mu je življenje v malem. Treba je prevarati tako druge kot samega sebe. Če nimaš pravih kart, se prepričaj, da jih imaš. Igra frajerja, dokler sam sebe ne prepriča, da je frajer. Dokler sam sebe na nalaže. In kot pri športu. Treba se je prepričati, da je poraz izključen. Le tako je možno zmagati.

To je Zupanova dvojnost. Po eni strani se globinsko spoznava in vidi svoje dvome, a po drugi strani ga želja po moči sili v suspendiranje lastnih dvomov, v njihovo preseganje. Zupan ne povzdigne dvoma v vrednoto (hiper)mislečega človeka, noče ga priznati, ampak se stalno z njim bori, ga presega, mu podlega in ga zopet presega:

»Močan sem, samozavesten, čist nedotakljiv, samosvoj, ker v tej sredini ne smem biti slaboten, zmeden, umazan, ranljiv, polaščen. Čeprav imam nekje globoko v sebi domotožje po svetu slabotnosti, miru, miline …«

Prav zaradi teh dveh tendenc, samospoznavanja in samopreseganja, se dogajanje stalno dinamično seli iz notranjosti v zunanjost, iz refleksije v akcijo. In prav v Komediji človeškega tkiva je ta Zupanova dvojnost prignana do skrajnosti.

 Zagata spoznavanja

Zupanovo samopreseganje, stalen trening samega sebe, je posledica njegovega svetovnega nazora: življenje dojema kot test, kot preizkušnjo. Vse preoblikuje v izziv, ki naj bi ga naredil le še boljšega. Zato ni čudno, da v Levitanu stalno govori o zaporu kot o arestantski univerzi. In ko govori o življenju kot o šoli, včasih deluje, kot da to misli precej dobesedno. Svoja dejanja in svoja mišljenja podrobno preučuje in si izpisuje ugotovitve, kot da bi si v slogu vestnega študenta delal zapiske. Računa namreč, da se mu bo tako le sestavila celostna podoba o samem sebi.

Zupan ima starošolsko iluzijo o stalni rasti. Tako kot bo s časom vedno več vedel, tako bo tudi nasploh postajal boljši. In čeprav se zaveda, da človekovo življenje ni eshatološko napredovanje do končnega cilja, vsako njegovo spoznanje nosi s sabo tragičen zven:

»Nikoli se ne boš umiril, nikoli ne boš zadovoljen z doseženim; do neke točke se boš dvigal, potem boš začel padati, vsi nekdanji uspehi ti bodo samo v bolečino. In v zadnji bolečini se bodo združile vse bolečine tvojega življenja.«

Življenje se mu vedno bolj razkriva kot proces, ki nima namena, ne izteče se v sintezo vseh izkušenj, ampak pusti človeka na pol poti. Spoznava, da njegov razvoj nima cilja, da se ne razvija v nič določnega. Spoznava, da so bili njegovi upi preveliki; da bi bilo morda bolje, če bi sledil Camusovemu Sizifu – biti absurden boj, bojevati se brez upa zmage. Vedeti, da si ni mogoče pobegniti, a kljub vsemu čim bolj preizkušati lasten karakter, se spopadati, se trenirati. Zupan se včasih bere skoraj kot priročnik za življenje. Ker se je hotel učiti, preizkušati in presegati, imajo njegova spoznanja včasih skoraj didaktično formo, o čemer v kontekstu Levitana v zborniku Interpretacije razmišlja Vladimir Biti. Zupan zato odzvanja Balzacovo misel: življenje je obrt, ki se jo je treba pridno učiti.

Zupan je obseden z absolutnim, dokončnim. Išče sintezo, išče trdno točko, išče knjigo, ki bi povzela vse knjige, išče žensko, ki bi povzela in obenem presegla vse ženske:

»Iz več knjig sestavljam eno. To je tako kot pri ženskah: vsaka ima nekaj, nobena vsega.«

Več žensk kot preizkusi, težje osupne. Tako lahko šele v retrospektivi uvidi, da je žensko, ki je bila še najbliže popolni, spoznal nekega deževnega dne v Londonu. Vrh življenja ni dosežen na koncu življenja, vrh življenja je mogoče določiti oz. skonstruirati le v retrospektivi.

Če vrnem Zupana iz metonimije v empirijo, kamor v resnici stalno sili: Zupan, pa naj se sliši še tako noro, idealistično išče nekaj, čemur bi lahko rekli zadnja resnica. Sam sebe je podredil lastnemu eksperimentu, da bi ugotovil, kako živeti. Čeprav si v pisanje želi zajeti življenje (»Pišem življenje, ne literature,« citira Henryja Millerja) in tako naprej predati vedenje, vsa njegova raziskovanja ne morejo zares služiti nikomur drugemu kot njemu samemu. Tragedija življenja je, da v nasprotju z znanostjo, pri njem ne sedimo na ramenih velikanov. Življenja in izkušenj se ne moremo učiti od drugih in ne moremo jih poučevati. Kljub izkušnjam prednikov ne moremo sami stopati bolj izkušeno, ampak moramo nujno ponavljati iste napake, da bi se morda znova naučili istih stvari. Zupanova spoznanja lahko bralcu služijo le tako, da ga prepodijo stran od knjige, v širni svet, kjer bo odpravljal svojo naivnost in svoj idealizem. Vsak, ki želi resnico življenja spoznati v knjigah, ali pa jo v knjigo pretopiti, mora namreč prej ali slej faustovsko spoznati lastno zablodo. Morda še bolj radikalno: vsak, ki želi spoznati kakršnokoli bolj kompleksno resnico, mora prej ali slej ugotoviti isto. Kar pa v dobi, ki je preživela postmodernizem, niti ne bi smelo biti več tako presenetljivo.

Album Vitomila Zupana: Važno je priti na grič, življenje in delo Vitomila Zupana (1914 – 1987)
Ifigenija Simonović et. al.
Izdaja:
Mladinska knjiga

Prevajalec:

 

 

* Od tu naprej bom ime Zupan uporabljal v prenesenem pomenu; ne bo več označeval človeka, ampak njegove literarne junake, ki so vsi močno povezani s svojim empiričnim avtorjem.