Matjaž ima poln kufer Slovencev, in to tako zelo, da se odloči preseliti na Tajsko. Kaj ga pri Slovencih tako grozno moti? Njihove vlažne duše, ta težka zatohlost, ki veje od povsod in ki se je ni mogoče otresti: »Vlago si lahko videl na cesti, na oblačilih in v tipu oblačil, ki so izdajala poreklo Slovenca. […] Kamorkoli je Slovenec šel, si ga prepoznal.« Čudno se sliši, da gre protagonist, naveličan vlage, oddih od nje iskati na Tajsko, kjer je lahko vlage v zraku tudi čez 70 %, toda razliko med obema »vrstama« vlage lepo razloži takole: »To ni bila tista vlaga, ki so jo poznali tukaj, na Lanti. Zdrava vlaga, ki jo obrišeš z enim samim zamahom brisače, kot očiščujoč ali prijetno lepljiv znoj, vlaga, ki jo v podalpskem okolju najdeš le v finski savni.« Hitro postane jasno, da je vlaga, lajtmotiv romana Mohorja Hudeja, pravzaprav bolj simbol neke zahojenosti, zadrtosti in nasploh zadušljivega ozračja, ki ga protagonist čuti v slovenskem okolju.
To najbolje ponazori z beznico, v katero se zateče po konfliktu v službi. V njej dela natakarica Dragica, »poosebljena prasica slovenske narodnosti,« ki vrti izključno narodno-zabavno glasbo. Protagonistov prezir do te glasbe, tega gruljenja, kot ga sam imenuje, je jasno razviden tudi iz nepoznavanja velikih klasikov; ko umre Slak in je Dragica čisto iz sebe, jo vpraša, če Avsenik še sploh živi. Nasploh je Matjaž izpisan čudovito cinično, pristno godrnjajoče, a vseeno toplo, saj ga hudo prizadenejo krivice, ki jih prepoznava povsod okrog sebe. Neposrednost ga mnogokrat tepe po glavi, ne boji se postaviti zase in za druge, njegova poštenost in čut za sočloveka sta hvalevredni, v nekaterih pogledih pa je tudi nepremakljivo trmast, odrezav in izključujoč – celosten človek, skratka.
Zgodba romana se odvija vzporedno v preteklosti (Slovenija) in sedanjosti (Tajska), pri čemer slovenski del razkriva vzroke za Matjaževo selitev, v tajskem delu pa že dela redno kot turistični vodič in njegov spokoj zmotijo nihče drug kot zatohli Slovenčki. Povezave med obema zgodbenima tokovoma so jasne, snov se ponekod dopolnjuje, tako da nekateri dogodki ali premisleki iz preteklosti delujejo skoraj kot slutnje. Samo dogajanje ni bogato; v ospredju je ostro, kritično razmišljanje nekoga, ki noče spadati med ovce. Razsuje vse stebre povprečnega zagovednega Slovenčka, od narodno-zabavne glasbe do Triglava, obenem pa prepoznava tudi globlje družbene probleme, recimo odnos do manjšinskih skupin: »Najprej sem ostal brez sape, ko so sploh izvedli referendum o pravicah istospolnih, […] še huje je bilo, ko so se pričele v Evropo valiti trume beguncev.« Slovence med drugim označi tudi za »narod kelnerjev«, od koder mladi bežijo v tujino, saj doma ne vidijo nobene prihodnosti; Matjažev sin se na primer pritožuje, »da ima tega dovolj, da se mu zdi, kar se že vsem zdi, da so mladi doma rojeni za to, da so kelnerji ali kelnerice.« Morda najbolj zaboli ravno ta uvid v narod brez perspektive, ki uničuje svoje potomce: »Vsi ti mladi imajo prav. Postali so ujetniki starejših generacij, sebičnih nadutežev, ljudi, ki so ljudje le zato, ker je tako zapisano, in ki so zaščiteni z zakonodajo, še neumnejšo od njih samih, zakonodajo, ki so si jo spisali sami. Če si bil rojen pravi čas, si imel kaj od nje, zdaj pa ni nič drugega kot legalen genocid nad mladostjo.«
Hudej tako ustvari brezkompromisnega in pronicljivega protagonista, zato ne preseneča, da njegovemu značaju odgovarja tudi jezik. Ta je poln kletvic, nesramnosti in pikrosti, nasploh je roman jezikovno sočen, brez samocenzure, olepševanja, ne pa vulgaren. Preseneča tudi, da zgodba kljub kritičnosti ne zapade v obup in nihilizem, seveda zato, ker se je protagonist zadušljivega okolja rešil in uspeva nekje drugje, kjer se mu zdi mentalna klima ugodnejša. Ker je Slovenija njegov kriptonit, mora biti Tajska njegova Lois Lane, nanjo gleda precej nekritično, blago, idealizirano (mogoče pa to iz mene govori le moja vlažna duša?). Ker se Matjaž v drugem okolju tako dobro počuti, mu je pripravljen kaj tudi odpustiti, spregledati ali pa pri čem popustiti.
Po drugi strani pa gre za človeka, ki ga je lasten narod dokončno razočaral, napiše si celo kratek seznam, s kom sploh želi ohraniti stike. Njegov končno zaslužen mir prekinejo zateženi slovenski turisti, ki vdrejo v njegov nov svet, zato ni nič čudnega, da se ne more sprijazniti s tem, da bi ga moral deliti z njimi: »Pomislil sem na Gamona, na zlatega Gamona, s katerim sva delala ves čas brez najmanjše težave. Na Gamona, ki so si ga na koncu vsakega ribarjenja enostavno želeli vzeti s seboj. Za zmeraj, tako je bil zlat. Pomislil sem nanj, ali mu naj pripeljem te ljudi ali ne, te podalpske, hladne, vlažne, nadute kurce.« Ko Gamona po krivici napadejo, se njegova bojazen uresniči in Slovenci mu pznova dokažejo, da je bila njegova odločitev pravilna. V nekaterih situacijah je beg vseeno uspešnejši od boja, sploh od boja s samim sabo, ko bi se moral na vsak način stlačiti v zatohel okvir, v to podalpsko vlago, ki ne pusti dihati.
Mohor Hudej: Vlažne duše. Ljubljana: Beletrina, 2017. 193 str., 24,00 €.
