Že lani smo se poslovili v slogu. Želeli smo, da nas bolje spoznate. Nas, ki se ukvarjamo s kulturo. Kaj sicer počnemo v življenju? Ali smo sploh intelektualci? Kaj nas je zaznamovalo v letu 2014? Ne boste verjeli, odgovori se ponavljajo. Ne boste verjeli, nekateri med nami ne hodijo v gledališče in skoraj nihče ne gleda filmov. Ne boste verjeli, mnogi niso razvili glasbenega okusa. Kot je naš urednik Matjaž Juren Zaza, sicer kralj berlinske scene in vprašalnikov, zapisal v svojem lanskem opisu leta 2013: Dovolite, da si za opis usranega leta 2013 sposodim tujerodne, a večne verze gospoda športnega direktorja Zdravka Mamića: »Ne znaš se ni oprat! Zmazan si! Prljav! Smrdiš! Neškolovan! I lažeš!«
Je bilo letos kaj bolje?
Ime in priimek: Gabriela Babnik Ouattara
Poklic: Pisateljica
Knjiga leta: Mahmud Darviš, Opisovanje oblakov (v prevodu Barbare Skubic, Zbirka Nova lirika). Pesniška zbirka, ki me je presunila. Predvsem v tisti točki, ko se Darviš odloči izstopiti iz politike in odide iz Palestine, da bi še lahko pisal. In potem piše pesmi o cvetovih mandljevca, o vonju limonovcev … Dokler nisem prebrala Darviša, sem mislila, da je Jehuda Amihaj največji car.
Film leta: Ne morem mimo Timbuktuja. Že dolgo se mi ni zgodilo, da bi se lepo oblekla, si oprala lase in odšla v kino. Abderrhamane Sissoko premore neko posebno milino. Če bi bila samska, bi bil to zagotovo moški, s katerim bi si želela preživeti noč na hotelskem balkonu …
Predstava leta: Nekaj iz Mladih levov, ne spomnim se in morda zato niti ni pomembno … Mogoče bolj tista rožnata črta zvečer na nebu, ko se s kolesom vračam domov …
Koncert/Glasba leta: Naj bo kar moja mlajša deklica Ajda, ko se zatopi v igro in začne prepevati. Prelep glasek.
Razstava leta: Že od pomladi gledam tisto modro sliko Andraža Šalamuna na Štefanovi … Hvalabogu, da je skrita za rožo. Tako obstaja upanje, da bo nekoč moja …
Spoznanje leta: Po prebiranju Simone de Beauvoir začenjam razumeti, da je to to, da se še nahajam v času mladosti, čeprav se svetloba počasi zgošča. Začenjam sprejemati odraslo sebe.
Opis leta: Trpko, na trenutke stiskajoče pri srcu zaradi strašne lakomnosti, ki jo videvam naokoli, ampak na srečo, ko se vrnem domov, me tam čaka Dramane in deklici. Ko jih objamem, je vse dobro.
Ime in priimek: Manca G. Renko
Poklic: Še vedno bi bila rada zgodovinarka.
Knjiga leta: Najbolj intenzivno sem čas preživljala s Pariškim bohémi (1889-1895). Ravno sem prebrala Nesporazum v Moskvi Simone de Beauvoir (prevod Maja Kraigher, Modrijan 2014). Krasna knjiga o staranju, odnosih, ostarelih profesorjih in socializmu. Z nekaj večnimi resnicami (”Jaz se prav rada pustim voditi,” je rekla Maša. ”Odpočiješ si.” – ”Pod pogojem, da te vodijo, kamor hočeš iti,” je rekla Nicole z nasmehom.” / ”Mislim, da je socializem narejen za ljudi, ne pa obratno.” / ”Res je, da preveč kadiš,” je rekla Maša. – ”Potem mi pa daj vodko.”)
Film leta: Simetrični včerajšnji svet Andersonovega Grand Budapest Hotela. 20.000 dni na Zemlji, ki prikaže, zakaj je Nick Cave edini moški na svetu, ki ga je mogoče ljubiti, čeprav nosi zlate srajce. Ni je več (Gone Girl), ker je popoln film o tem, kaj vse mora popolna ženska storiti, da lahko ostane popolna.
Nič od naštetega v resničnosti ne obstaja.
Predstava leta: Češnjev vrt A. P. Čehova (r. Vito Taufer, HNK).
Koncert/Glasba leta: Ultraviolence Lane del Rey. 1989 Taylor Swift (video Blank Space je bil verjetno največkrat predvajani video na mojem računalniku). Občasni predah z letošnjimi top singli umetnice Severine (sploh Alcatraz in Uno Momento, pa tudi zadnji top hit Generale). Ponavadi po polnoči. Pa brez zamere.
Razstava leta: V Hamburgu sem videla Wandererja Casperja Davida Friedricha. To je bilo zelo lepo. Pa pogled na sveže zasneženo Moskvo ob sončnem vzhodu. Vsi pogledi na poznopoletno Sicilijo.
Spoznanje leta: Življenje se giblje med rip in lol. Včasih ju je težko razlikovati. Ampak: we do it for teh lulz. (Oprosti, jezik slovenščina).
Opis leta: Grande finale.
Ime in priimek: Aljoša Harlamov
Poklic: kritik/urednik
Knjiga leta: Letos preprosto nisem uspel prebrati dosti več od tistega, kar sem vzel v roke kot kritik, tako da bo na seznamu zgolj leposlovje; po abecednem vrstnem redu: David Bedrač: Tvoj nakupovalni voziček (Beletrina), Katarina Marinčič: Po njihovih besedah (Modrijan), Katja Perat: Davek na dodano vrednost (Literatura) in Tinka Volarič: Krožnice večglasnih tišin (JSKD). Od tujega pa Timur Vermes: Spet je tukaj (Modrijan) ter – seveda – ponovna izdaja Štoparskega vodnika Douglasa Adamsa (Pivec).
Film leta: Pri filmih sem še bolj zadaj. Od letošnjih sem pogledal menda edino The Grand Budapest Hotel. Soliden Andersonov film, vendar pa daleč od njegovih najboljših. Ta vikend grem gledat zadnjega Hobita, potem pa upam, da ostalo nadoknadim po oddaji disertacije. Sem pa gledal precej serij. Od letošnjih najboljši True Detective in The Knick.
Predstava leta: Pri predstavah sem še slabši kot pri filmu. Videl sem menda edinole Zlata čeveljčka v MGL. Še to po »službeni dolžnosti«. Ampak mi je bil všeč. Vizualno prekrasen. Zdaj čakam na Iliado.
Koncert/Glasba leta: Koncert leta gotovo QOTSA v Križankah junija. Letošnje plate, ki sem si jih največkrat zavrtel – pa niso nujno najboljše –, so: Antemasque: Antemasque, Death from Above 1979: The Physical World, Royal Blood: Royal Blood, Slipknot: .5: The Gray Chapter, Swans: To Be Kind, Twilight Sad: Nobody Wants To Be Here and Nobody Wants To Leave. Trenutno se pa navdušujem nad Clipping: Clppng in Run The Jewles: RTJ2.
Razstava leta: Uf, tudi po razstavah nisem hodil dosti. Vedno grem seveda na razstave Mita Gegiča in Tine Dobrajc, tudi letos sem bil. Kar pa ne pomeni, da grem samo zaradi sentimentalnih razlogov in da niso to jebeno dobre stvari.
Spoznanje leta: Eh.
Opis leta: Mmmmkey.
Ime in priimek: Matjaž Juren – Zaza.
Poklic: Pub Crawl Guide. V Berlinu.
Knjiga leta: Knjiga priznanj od Marcela. Ka pa delaaa.
Film leta: Serije. Plus (spet, oziroma vedno bolj) Martinovanje Maribor 2010.
Predstava leta: Na tukajšnji U8 metro liniji večkrat srečam simpatičnega starca z berglo, ki med vožnjami nevsiljivo fehtari po vagonih. Običajno nemočno sloneč na svoj medicinski štapič, prav po polžje lazi po razdelkih, drobčkene, lomljive korake na gosto sipajoč z dolgimi pavzami, med katerimi si zopet malo opomore in se pripravi za naslednjo etapo teh tridesetih centijev. Gospod je za razliko od večine kloškotov in džanksov zelo snažno napravljen, kar je moj binarni um takoj napeljalo k sklepu, da mora biti človek res hudo bolan in da je bržkone obupal v boju z resnično zoprno birokratsko armado. Usmiljenega (predvsem pa črednega) srca kot sem, sem, čeprav tudi sam često nimam kje vzeti, vedno spustil kak manjši kovanček v starčevo papirnato »Starbucks« kupico, in nato med opazovanjem zgrbljene, sopihajoče, prestopajoče, od eksotičnih bolezni uničene postave obupoval nad kruto loterijo usode, ki zaznamovane nesrečnike izroča v nemilostne šape podzemnih vagonov.
Pred kakšnimi tremi dnevi pa sem taistega metuzalemčka povsem slučajno zagledal v trenutku sestopa z vlaka na platformo. V treh magičnih sekundah so se krampaste Forrest Gump nogure umaknile poskočnim, prožnim gumijevkam, hrbtišče se je mladostno stegnilo in vzravnalo, bergla je veseljaško zaplesala po zraku, iz kamnite facike pa so odtekle vse tiste fatalistične gube… Hudičevo kvalitetna predstava.
Skratka, mislim, da bom od zdaj naprej še raje in bolj radodarno zacingljal v »Starbucks« kupico.
Koncert/Glasba leta: Umetnica Nicki Minaj, album Pinkprint – še zlasti skladbica Only iz Drake-am.
Razstava leta: Obiskal samo eno, od kolegice v Kreuzbergu. Sodobna inštalacija o »odnosih.« Poljubni predmeti navešeni po stenah, ta scena…Med otvoritvijo (nič zastonj alkiča, basla) je v prostor planila neka starejša divja ženska in zavpila: »KJE PA JE KAK ART?«
Folku je zamoral.
Spoznanje leta: Bolje biti pijan nego star.
Opis leta: Mene nič več ne boli.
Ime in priimek: Nataša Kramberger
Poklic: Pisateljica, kar je včasih tako kaskadersko, da za prihodnost načrtujem dodatne kvalifikacije za poklic kmetice. Čisto resno, čeprav se sliši podobno neverjetno kot vic s pisateljevanjem, reakcija moje ome je recimo bila: Nataška, ampak kmetice morajo delat.
Knjiga leta: Ena nova in nekaj klasik. Gregor Božič, Sadje sonca. Koliko poezije v eni stari marelici. Franz Hessel, Spazieren in Berlin. Sprehajanja po mestu, v katerem živim, pred stotimi leti, kar je res neki drugi čas, a tudi ni – s predgovorom avtorjevega sina, Stéphana Hessla. Vitomil Zupan, Menuet za kitaro. Ker imamo radi obletnice in njih praznovanja. Alda Merini, zbrano delo (edina pesnica, ki jo lahko berem v italijanščini), in Kajetan Kovič, Vse poti so. Sicer pa odkritje leta radijske oddaje Maruše Krese v nemškem jeziku, še najbolj Mrs. Oscar Wild, kar je literarno novinarstvo najboljšega kova, nikoli objavljeno v jeziku, v katerem je bilo napisano.
Film leta: Dva dokumentarca. Wim Wenders, Sol Zemlje. Tu nimam kaj, Wim je moja šibka točka. Matjaž Ivanišin, Karpopotnik. Videla z enoletno zamudo, a je bilo zato toliko lepše.
Predstava leta: Letos občutno premalo v gledališču, zato izberem vodenje po teatru Berliner Ensemble z gospodom Wernerjem Riemannom, nekdanjim Brechtovim igralcem. Na neki način je tudi to predstava.
Glasba leta: Kadar moram končati knjigo, si izberem približno dvajset pesmi in jih vrtim na repeat, kot mantro. Vedno se noro trudim, da bi bil izbor svež, nov in drugačen, potem pa obsedim pred ekranom in se zalotim, da si vrtim, še vedno in že spet, Odpotovanja.
Razstava leta: Ogled vodnega žerjava URSUS v Trstu z Ginotom.
Spoznanje leta: Zdrav otrok v družini potrebuje figuro nekonformne tete.
Opis leta: Niti minute počitka, a kljub temu nikoli dovolj hitro. Poln kufer mam tega, naslednje leto sadim jablane.
Ime in priimek: Davorin Lenko
Poklic: Verjetno po novem pisatelj, še raje pisec; sicer pa delam v muzeju, kjer apolinična narava dela daje zdravo protiutež moji interni dionizičnosti.
Knjiga leta: Ker niti pod razno ne berem toliko, kot bi se najbrž pričakovalo in bi si sam želel, je bera knjig z letnico 2014, ki sem jih prebral precej borna. Izpostaviti pa seveda gre Sveto knjigo volkodlaka, ki me je hkrati očarala in mi pilila živce.
Film leta: Mislim, da nisem videl niti enega filma z letnico 2014. Od starejših pa sem še najbolj užival v norveškem Trolljegern. Bi pa namesto izstopajočega filma omenil tv serijo True Detective. Ljubezen in navdih na prvi pogled.
Predstava leta: Žal nobene.
Koncert/Glasba leta: Album: Lana del Rey: Ultraviolence. Nastop v živo: Brata Erič na Starem trgu v Ljubljani. Sicer pa po koncertu The Devil’s Blood v Gorici leta 2011 ne čutim več potrebe po obiskovanju koncertov (ko glasba zadiši po rožmarinu na okenski polici majhne hiške na obali južne Italije … no, takrat je to to).
Razstava leta: Magija amuletov v SEM.
Spoznanje leta: Preveč za to obliko (glej spodaj).
Opis leta: Najbolj nenavadno, dogajajoče se in polno leto mojega življenja. Ničkoliko izkustev pomešanih s spoznavanjem zanimivih ljudi. Pravzaprav sploh nimam kje pričeti. Pa tudi ne končati. Zato bom končal, ker nekako pač moram, s …
.jpg)
Ime in priimek: Katja Perat
Poklic: Brezposelna oseba. Ima kdo kakšen šiht viška?
Knjiga leta: Davorin Lenko, Telesa v temi. Po dolgem času sem prebrala kakovostni slovenski roman. Po dolgem času je nekdo lepo in iskreno pisal o seksu, ljubezni, samopodobi, žalosti in književnosti. Po dolgem času se nekdo ni delal norca iz postmodernizma.
Film leta: V upanju, da imam pred seboj še eno vrhunsko filmsko predelavo Le Carreja sem šla na Liffe gledat A Most Wanted Man in bila bridko razočarana, tako da sem si morala še isti teden ponovno ogledati Tinker, Taylor, Soldier, Spy. Film tega leta, film lanskega leta, film desetletja. Dokler ne posnamejo česa boljšega, se odgovora na to vprašanje vzdržim.
Predstava leta: Monodrama Janeza Škofa o razmnoževanju in ljubezni pri polžih, ki se je nekako pritepla v državno proslavo ob dnevu samostojnosti in enotnosti. A) ker je bilo neskončno ganljivo in B) ker je na državni proslavi nekdo pet minut razlagal o razmnoževanju in ljubezni pri polžih.
Koncert/Glasba leta: Einstürzende Neubauten s predstavitvijo plate Lament v Šiški. Prva svetovna vojna je končno doživela človeku podobno komemoracijo. Sicer vztrajam, da bi se morala odviti na kakšnem od avtentičnih prizorišč soške fronte, ampak, če prav razumem, ne moreš imeti vsega. Posebna zahvala: Manci G. Renko se iz srca zahvaljujem, da mi je predstavila komad Bižuterija umetnice Jelene Rozge. Življenje nikdar več ni bilo enako.
Razstava leta: All that is solid melts into air Jeremy-a Dellerja, na katero sem po nesreči naletela v Nottinghamu. Industrijska revolucija, Happy Mondays, Friedrich Engels, rudarji, ki so postali rokoborci in pop zvezde, huligani, vse, kar obožujemo in česar nas je groza na angleškem proletariatu + bonus: za domov sem dobila sijajen plakat »Marxist disco: cancelled«.
Spoznanje leta: Kar se mora, je težko.
Opis leta: Leto velikih src in še večjih jeter.
Ime in priimek: Ana Schnabl
Poklic: Novinarka kulturne redakcije Dnevnika; za denar pišem tudi literarne in plesne kritike, različne kolumne in eseje. Na službo, od katere bi lahko polnokrvno živela, še računam.
Knjiga leta: Prvi polovici leta je zavladal Lenkov roman Telesa v temi. Ne toliko z govorico, ki se mi še vedno zdi dokaj monotona (a.k.a nevznemirljiva), temveč z obravnavano temo. Kolikor je Kranjcem fuk v kratek čas, toliko bi lahko pričakovali, da bo nekdo zdaj zdaj izpljunil roman o seksu, ki se ne boji asimetrije spolnosti. Do tega zdaj zdaj je moralo preteči kar nekaj časa in posebej vesela sem, da je slovensko romanopisje poseksal človek, mlajši od trideset, in tako zares močno zarezal v iluzijo obstoja neke literarne generacije. Sem pa v tihoti noči pomislila, kaj bi se zgodilo, če bi temo in snov romana Telesa v temi križali z govorico romana Na/pol ali celo z mojo literarno govorico: sumim, da bi nastalo delo desetletja. Pardon.
Ker sem kompulzivna bralka, mora biti pričujoči zapis daljši in poseči še v drugo polovico leta, ki je bila nadvse vesela. Izpostaviti moram zbirko kratkih zgodb Hilary Mantel The Assassination of Margaret Thatcher: posebej unheimlich je zgodba z naslovom The Heart fails without warning, ki obravnava anoreksijo in neizkopane družinske svinjarije. Zelo ljuba mi je zbirka Tenth of December gospoda Georgea Saundersa, ki ga bomo aprila lahko brali tudi v slovenščini. Saunders je izvrsten pisec. Smešen. Pa topel. Pa neposreden. Pa pronicljiv. Pa smešen. Slišim, da je prijazen tudi kot oseba. Win!
Letos sem izšla tudi iz svoje drobne obsesije z ameriško literaturo, saj sem prebrala kar dva neameriška, celo neevropska romana! Posebej daleč vseeno nisem prišla, saj sta oba romana izvorno napisana v angleščini: The Lives of Others indijskega avtorja Nikhila Mukherjeeja in roman Amerikanka Chimamande Ngozi Adichie.
Film leta: Pogledam izjemno malo filmov, zato se ne morem pobahati z dragulji severnoafganistanske produkcije. Vso mojo ljubezen (vse do šeste epizode) si zasluži serija True Detective, ker je povrgla Rusta Cohla, ki je moja duša dvojčica, s to razliko, da je večji narkofil od mene in, da rad uporablja predimenzionirane beležnice. S posebno naklonjenostjo se spominjam tudi filma Dva dneva, ena noč bratov Dardenne (dajte reč, da je to že blizu nekakšnemu art okusu?!), zlasti, ker je Marion Cotillard osupljivo lepa tudi, kadar je zagamane volje.
Predstava leta: Ojej. Bojim se, da sem vse, kar je bilo relevantnega v gledališču, izpustila, saj sem si po službeni dolžnosti morala ogledati veliko plesnih predstav, te pa me letos niso posebej navdušile. Naslednje poletje grem morda na Impulstanz, pa bom povedala kaj več.
Koncert/Glasba leta: The Necks v Cankarjevem domu. The Necks so veličastni po difoltu in priznati moram, da jih nobena druga glasbena izkušnja ne more preseči – tudi, kadar igra boljša glasba. The Necks so sinergija, so bend, ki zna poslušati samega sebe, so bend, katerega člani imajo zrel odnos do samih sebe in drugih in so se zato pripravljeni tudi krotiti. So bend, ki en face sprejema prave odločitve in so trio, specializiran za metafizično rudarjenje. Od vsakega njihovega koncerta sem odšla z zavedanjem, da lepota še ima moč, da spreminja.
Kot rejvarka pa bi izpostavila še odličen set kolega Kangding Raya v K4. Škoda, da se mi tisto noč resnično ni dalo biti med ljudmi.
Razstava leta: Kolega Joan Miró v dunajski Albertini. Iz barcelonske fundacije so v Albertino privlekli najbolj odmevne slikarije iz različnih Miróevih ustvarjalnih obdobij; ravno prav, da smo oboževalci lahko okrepili svojo naklonjenost in, da so tisti, ki se z Mirójem še niso srečali, dobili pravi okus za njegove slikarske rešitve, kot so srček-penis in penis-ptica in vulva-ženska. Na Joana sem navezana, ker imam občutek, da svojih zasanjanih slikarij nikoli ni jemal smrtno resno in je ravno zato lahko razvil popolnoma samosvoj vizualni jezik.
Spoznanje leta: The heart fails without warning.
Opis leta: The heart failed without warning.
Ime in priimek: Anja Strajnar
Poklic: (m)učiteljica slovenščine za tujce in lektorica
Knjiga leta: Guy Delisle – Pyongyang (strip): prebran v enem šusu, med kontrolo prtljage in vkrcavanjem na letalo, tako dobra, da človek pozabi iti še na WC.
Film leta: Če lahko, bi namesto za film raje glasovala za nadaljevanko, prosim? Hvala! True Detective. Matthewa McConaugheyja do tedaj nisem prebavljala, zdaj pa ga spoštujem.
Koncert/Glasba leta: Silence v Cankarju januarja 2014. Posledično tudi album Musical Accompaniment for the End of the World. To so trenutki, ko daš življenje na pavzo in obstaja samo dobra glasba.
Razstava leta: Dan na dan v Galeriji Škuc (B. Atal, A. Černigoj, Beli sladoled, N. Jurman, M. Perne, L. Zuodar). Risbe, risbe, risbe! Fantastične risbe! Hitro gledat, do 4. januarja imate še čas! / Po svoje je razstavo svojih stavb postavil tudi Santiago Calatrava s Ciudad de las Artes y las Ciencias v Valencii. Dih jemajoče.
Spoznanje leta: Čas je največje bogastvo. Čas, da se lahko svobodno nadihaš, da se posvetiš svojim prijateljem in družini na štiri oči, da ne delaš nič, da se polulaš od smeha zaradi totalno bedne fore, da desetkrat daš budilko na sleep, da ugasneš mobitel in samo si, da v morju delaš stoje in prevale, dokler nimaš modrih ust in nagubane kože.
Opis leta: Prišlo, bilo in šlo.
Ime in priimek: Marko Zajc
Poklic: zgodovinar
Knjiga leta: če jo bereš v letalu, balonu, helikopterju…
Film leta: in nizko pade
Predstava leta: če gostuje v daljnih krajih
Koncert/Glasba leta: takisto
Razstava leta: »Always keep your seat belt fastened«
Spoznanje leta: malo potrebo opravi pred vkrcanjem
Opis leta: prijetno z občasnimi turbulencami
