Kaj ostane
Kaj odteka skozi prste časa,
ko mineva vse?
Kaj ostane v drobni, krhki dlani,
ki je izpustila čas in svoje bivanje?
Kristal spomina. In sled Ljubezni,
ki potuje iz roda v rod in je edina Pot.
Manca Košir
(5. 3. 1948–2. 5. 2024)
Poezija je dialog z mrtvimi. Naj nadaljujem tam, kjer se je najino pisanje ustavilo. Sporočilo, da si tistega dne, drugega maja, ko so bile ulice še praznično tihe, skorajda prazne in je bil dan še svež in dovolj svetel, kot si ga vedno znova poskušam priklicati v spomin, saj bilo je, kot bi se vsi, ki smo v zadnjih tednih mislili nate, pomaknili bliže k sebi, v zavetje pod cvetoči plašč pomladi, v mehko senco mogočnih dreves, vedno bolj nagnjenih nad reko, ki počasi teče pod mostovi skozi tvoje mesto; da bi zastrli pogled pred brezdanjo bleščavo, v katero se je pogumno potapljal tvoj pogled, torej tako počasi, umetelno in zadržano, kot tečejo samo dolgi stavki v razvejani pripovedi z odloženim koncem, je prišlo tudi k meni sporočilo, izpisano z modro tipografijo, podobno sinjemu morju pred otokom, kjer zdaj berem črke, besede v nebesnem odtenku, ki si ga oboževala, in bil je že popoldan tistega dne, ko sem prebral, da si, ljuba Manca, kar mi sporoča draga Joni, umrla.
Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca.
Ko bi bil vešč in bi imel vso tišino sveta v sebi, ne bi mogel v tem hipu, ko tavam po obali in iščem gladek, ploščat kamen, napisati stavka, krhke pesmi, ki bi poletela čez gladino k Tebi, kot kamen, ne da bi ranil jezik ali zlomil glas, to zdaj zmoreš samo Ti; v pesmi Sapa mrtvih, objavljeni v tvojih Srčnicah, jasnovidno pišeš o mrtvih:
Oglasijo se z nežno sapo, ki gore premika.
Česar ne bi zmogli sami, gre z njihovo pomočjo.
Zavest povezave deluje noč in dan,
to je v njeni in naši naravi.
Odprem tvojo knjigo Nagovori tišine, v kateri si nagovorila Joni, Vesno, Roberta, Ira, Tomija in mene, da smo si dopisovali s tabo o tišini, skrivnosti, poeziji, smrti, svetlobi, spominih, otroštvu, bolečini in ljubezni. Šele zdaj zares doumem, kakšno silovito moč za ustvarjanje skupnosti in animiranje duš si imela, draga Manca. V letu pisanja, kot bi sanjali, si nas povezala v nevidno družinico, zaupno in trajno druščino beročih in pišočih. Preletim pismo, ki sem ti ga poslal zdaj že pred tremi leti, 2. 4. 2021, a potuje še danes, ko ga znova berem: »Ponoči me je razveselilo tvoje prijazno sporočilo, tako odločno je v telefončku pritrkavala tvoja iskrena Aleluja, da je preglasila tudi grmenje in škrebljanje dežnih kapelj na okenski polici. Bil sem sredi pisanja teh vrstic, saj, kakor si mi ti tako lepo napisala v tvojem prelepem pismu, ki si ga uvedla z zavezujočim, pesniško globokim vzdihom: komu drugemu naj napišem pismo, kakor Tebi, draga duša?«
V požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano.
Dovoli mi, draga Manca, da samo še enkrat ponovim za tabo, komu drugemu naj napišem pismo, kakor tebi? Tvoj nagovor je najgloblje pesniški, saj je povsem iskren in izraža brezpogojnost, nujnost, ki je poezija sama. Pesem se vedno rodi, vstane iz tišine, da nas nagovori. Čutim, da je v središču vsakega misterija skrita pesem. Še več, občutek imam, da je pesem zares največji misterij. Aleluja je pesem in molitev hkrati. Pesnik in verujoči se več ne sprašujeta, komu naj nocoj napišem pismo? Zdaj že vesta, ko sta nagovorjena, morata samo peti, šepetaje ali na glas, zlagoma ponavljati: Tebi!
Zadnji kratki sporočili sva si izmenjala 16. aprila. Zapisala si odkrito, neposredno in preprosto, … še malo, pa odletim v nebo … Čas se je povsem zgostil, kot bi vse preteklo in prihodnje, spomini, sanje in hrepenenje, zasijalo na šivankini konici. Vsak vbod, ko drobna nit ponikne skozi najmehkejšo tkanino, kot pramen svetlobe skozi oblak – kot prav zdaj na mojo pisalno mizo – in ponikne na drugo stran, kamor naši prsti ne sežejo; samo tipamo drugo stran, zastrto s prejo, božamo z notranjimi očmi, se čudimo lepoti skrivnostnega in veličastnega vzorca, mogočnejšega od neba in globljega od dna, ki odmeva edino v nas; beremo v tvoji pesmi Radost:
Razsipavam čas, kot bi pihala regratove lučke.
Čas, svoje edino bogastvo, sipam v dan in ga poklanjam Niču.
Kakšno razkošje! Luksuz najvišje kategorije.
Čas gre v nič, jaz pa vase.
Globoko.
Do radosti, ki me čaka zvesto, tiho.
Zares pomislim šele zdaj, kako redka in kratka so bila najina srečanja, a intenzivnost in razkošje tišine, ki sva si jo delila, je pustila v meni nevidno in neminljivo znamenje; v požaru, ki se je razlegel po širnem prostoru, kot svetlo, razžarjeno oznanilo, da si odletela v nebo, je zlahka moč razbrati, da je bila tvoja prisotnost tukaj in zdaj, ljuba Manca, za mnoge, premnoge, ki so se greli v tvoji bližini z besedo, tišino in ljubeznijo, tolažba, kot obliž na metafizično rano. Bila si mama, profesorica, žena, bralka, novinarka, spremljevalka umirajočih, babica, občudovalka knjižnic, vrtov in samote, medijska zvezda, zvesta prijateljica, zaupnica, politična aktivistka, bolnica, raziskovalka duhovnosti, avtorica epistolarnih, znanstvenih in publicističnih knjig, slavna igralka in znanka s ceste, gledališča ali kina, a naposled si postala, ljuba Manca, velika pesnica.
Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko.
Hvaležen sem za privilegij, da sem bil v zaupljivi bližini rojstva tvojih pesniških knjig, srčnic, kot si jih imenovala. Spominjam se izida in svečane predstavitve imenitne dvojezične knjige Srčnice/Herzbläter v polni dvorani Društva slovenskih pisateljev. Sedel sem na odru ob tebi, Ivani Kampuš in igralki Saši Pavček. Bilo je na tvoj rojstni dan, 5. 3. 2020. Smeh, veselje in srčnost tistega večera odmevajo v meni še danes.
Tvoje Srčnice so izpisane iz tihega dialoga s spominom, preplavljene z navdihom in z občutkom za presežno, pod obnebjem onkrajne svetlobe in bolečine, ki legata med temine notranje pokrajine; to je visok in svetel jezik, opran v topli jutranji nevihti, misel je ostra, jasna, popolnoma prosta, razprta in svobodna, kot pasovi svetlobe, ki hitijo čez doline. Srčnice so veličastne, milo lepe in pretresljive pesmi, izživete in doživete, kot je lepa, navdahnjena in celovita, ljuba Manca, tvoja duša. Ti veš, da vsak človek potrebuje pesem vsaj dvakrat v življenju, sprva kot uspavanko in drugič kot žalostinko. Tvoje ime bo za večno vpisano na vozovih potujočih knjižnic, na bralna znamenja in na vrata zavetišč za umirajoče. Beremo, Počitek:
Počivam v sebi.
Tu se pne nebo neskončno, tu modrina nudi mir.
Nisem to, kar je telo.
Nisem jaz v telesu, telo je v meni.
Brezgrajna je resnična Bit, zavest presega vsa imena.
Ko mene ni, šele zares Sem.
Lahko si oddahnem, se stegnem na vse strani svobodna.
Na nič privezana, na nič navezana. Blaženost brezmejna, vse žari, ko mene ni.
Milost.
Zbogom, Manca, ljuba moja Pesnica.
Dušan Šarotar
Otok, mesto, 6. 5. 2024
