Veliko težkega je deležen duh, močan, zdržljiv duh, v katerem je spoštovanje: njegova moč hlepi po težkem in najtežjem … Kaj je najtežje, junaki? Tako sprašuje zdržljiv duh. Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra
Seveda, potopis katerega koli uspelega thru-hikerja bereš, s katerim koli izkušenim pohodnikom govoriš, vsi najprej poudarijo najbolj samoumevno: začni počasi! Da se telo privadi. Po nekaj tednih bo seveda vse drugače, ampak začni pa počasi, kajti če se boš na pot zagnal, sploh ni dvoma, kaj se bo zgodilo: vse skupaj bo šlo zelo narobe.
Seveda nisem mogel drugega, kot da se ne bi zagnal. Po kakšnem tednu, ravno ko sem mislil, da jo bom s tem odnesel, pa se je začelo: tisto značilno, neprijetno ščemenje na petah. Ustavil sem se … in seveda: rdeče so žarele, ko semafor, še malo in začeli se bodo delati žulji. In potem najmanj kakšen teden ne bom mogel nikamor, sicer bo samo še slabše. In slabše. In nazadnje bom moral domov.
Bivak je predaleč, ustaviti se bom moral prej. Kar ni problem – pri prvem izviru si dotočim vode, potem si najdem prostor za šotor. OK. Vodo imam kmalu, prostora za šotor pa ni in ni pravega. Najprej najdem krasnega, a je tam naokrog polno smeti, ki jih za sabo radi puščajo manj prijetni pohodniki in take konce seveda najraje obiskujejo medvedi. Naslednji prostor za taborjenje je vse prej ko raven. Pete me zdaj že grdo skelijo. In potem končno: ravno pravi kraj!
Hm. Tam blizu so že neki mladci, ki so za pohodnike neznačilno glasni.
»Imate kaj proti, če spim tukaj?« vprašam kolovodjo.
»Ne, seveda ne, tukaj je še ogromno prostora.«
OK, recimo, da to pomeni, da bo vse v redu. Razpakiram, privlečem na plano vsa mogoča mazila in povoje in se lotim nog. A očitno tudi med pohodniki na Apalaški poti izjeme potrjujejo pravilo. Fantje namreč na plano privlečejo vino in se začnejo nacejati. Celo pridejo se pohvalit, da so ga njegovi precejšnji teži navkljub prinesli vse do sem. Da bi ga kakšen požirek ponudili, jim ne pade na pamet. OK.
Potem do mene pripuhti nekaj oblačkov trave. Toliko bolje, kmalu bodo samo še gledali predse. Ampak izkaže se, da tisto verjetno ni bila samo trava, ali pa so po njej povlekli iz nahrbtnikov še kaj precej bolj poskočnega: postali so namreč zelo, zelo glasni. Kaj naj zdaj: skoraj je že tema, jaz pa naj pospravim šotor in s temi povitimi nogami iščem nov prostor?
Nazadnje začne rositi; konec dilem, super: zdaj se bodi končno spokali v šotore. Ampak ne: odločijo se, da bodo raje zakurili taborni ogenj. Mhm. Seveda se jim vse skupaj samo smodi in kurišče so postavili natanko tako, da se dim vali naravnost proti mojemu šotoru. V njem je kmalu ko v vlažnem dimniku. In kajpada se potem domislijo, da bi mogoče bolje gorelo, če dajo zraven še kakšno plastično vrečko in embalažo. Zdaj je v mojem šotoru kot v Kemisu.
Čas za akcijo: grem iz šotora, pogasim tiste njihove bedne plamenčke. Ker se kolovodja začne nekaj usajati, znorim in vse naženem spat. Z repi med nogami ubogajo, a sam ne spim: taki bi se prav lahko sredi noči odločili, da mi poskusijo zakuriti šotor ali kaj podobno maščevalnega.
Do jutra je sicer mir, pete pa niso prav nič bolje in seveda sem zdaj še ves neprespan. Pospravim vse stvari, tudi neprijetno mokri šotor, do zajtrka mi ni in se grem poslovit. Pokasiram nekaj zaspanih »Jebi se!«, »Crkni, pezde!« in podobnih želja.
Ne da sem lačen, a čez kakšne pol ure se prisilim, da pozajtrkujem; na prazen želodec je težko hoditi. Nazadnje pospravim nahrbtnik, si še enkrat ogledam pete, zavzdihnem in bruhnem: zajtrk obleži na tleh pred mano.
Za take težave nimam pri sebi prav ničesar. Poleg tega pa tudi nikjer ni nikogar, da bi ga prosil za pomoč, čeprav je bilo še včeraj kot na karnevalu. Z razbolelimi petami, neprespan in s čudnim občutkom v želodcu se odločim, da bo treba na postanek v najbližje mesto. Preračunam razdaljo. 25 kilometrov. To bo še hec.
Pot se vleče, nahrbtnik je vedno težji, pete pečejo, spahuje se mi. Enkrat vmes spet čisto nepričakovano bruhnem. Potem se mi čez čas zazdi, da je z želodcem bolje in prav previdno naredim nekaj grižljajev. Še dobro ne pogoltnem zadnjega, že vse dobim nazaj. Eh, samo še 23 kilometrov.
Počasi sem celo hvaležen, da me mučijo pete – tako lažje ostanem buden in se težje onesvestim od žeje in lakote. V bistvu, se bodrim, gre za idealno kombinacijo sranja, kajti blagodejni učinek deluje tudi v obratni smeri: ker se mi pred očmi megli od pomanjkanja spanca, hrane in vode, vsaj občasno pozabim na pete. 21 kilometrov.
Trmasto stopam dalje, potegnem izza stranske elastične mrežice na nahrbtniku plastenko z vodo in napravim nekaj požirkov. Brizg-špljac. Mhm. Bo mogoče bolje, če si poskusim sprati želodec? Par požirkov, brizg-špljac. Brrr. Korakam dalje. In čez čas poskusim spet. Požirek ali dva, brizg-špljac. In tako naprej, dokler se ne zavem, da sem ob vsem tem povsem pozabil na druge tegobe. 18 kilometrov. Pa kje so vsi?!
Za hip skoraj izgubim zavest, čutim, kako noge klecnejo, z držalom leve palice se v zadnjem trenutku udarim v rebra, da se srce sunkovito splaši in me zdrami, z desno roko se ujamem. Glava se ustavi tik pred kamnom, ob katerega bi sicer udarila.
Postavim se na noge, zavzdihnem. Življenje je včasih lahko tako nadležno. Malo pomislim. Skomignem, stopim naprej. Želodcu dlje časa prigovarjam, da tako res ne gre in sčasoma mi v sebi celo uspe obdržati nekaj vode (15 kilometrov). Kmalu zatem pred sabo zaslišim glasove, stopim hitreje; ob izviru nekoliko naprej sta gospoda, stara nekje med petdeset in šestdeset let, ki sta si očitno ravno napolnila plastenke in se odpravljata dalje.
Ko skoraj pritečem k izviru, se pozdravimo – njun »Kako gre?« ima privzdignjene obrvi – in rade volje potarnam, da ne morem ničesar obdržati v sebi.
Eden od dvojice se prijazno nasmeje: »To ni nič takega. Samo malo kokakole moraš spiti.«
Prepričan sem, seveda, da me ima za norca; kokakola pač ne bo pomagala, sploh pa jo bo sredi gozda težko dobiti, ne? A dobrovoljni možak že seže v zvito podložko, pripeto na vrhu nahrbtnika in iz zvitka, ko zajca iz klobuka, potegne pollitrsko plastenko sodavice.
Debelo gledam za njima, ko se gospoda nasmejana poslovita – očitno sem zelo zabaven – potem se posvetim plastenki. Požirek. Dva. Spraznim jo. Bo res ostala v meni? Vsekakor in ko napravim komaj nekaj sto metrov, se celo izkaže, da zadeve v prebavnem traktu zdaj potekajo v pravi smeri, in to zelo pospešeno; hitro odvržem nahrbtnik, sunkovito sežem vanj po toaletni papir in zdrvim v grmovje.
Jedel tisti dan nisem nič, od mimoidočih sem nekaj kasneje izprosil še neko drugo sodavico in bolj ali manj tešč sem občasnim napadom omedlevice navkljub prehodil vso pot do cilja. V mehki postelji nekega rahlo čudaško opremljenega motela sem se tiste noči naspal ko polh. Stanje na petah se je z mazili in oblogami, pa z nekaj krajšimi razdaljam v prihodnjih dneh normaliziralo. Le velika potreba je bila še dolge tedne, večkratnem obisku lekarn navkljub, kakor koncert preveč navdušene pihalne godbe. Da se je daleč naokrog vedelo, kaj je prestal močan, zdržljiv duh, in da je daleč naokrog vel njegov močan duh.
In mimogrede: nad posteljo tiste motelske sobe je bila slika čudne mlekonosne živali. Bila je, kot bi imela namesto dlake brezovo lubje, stala pa je ob znaku za začetek mesta z nenavadnim imenom: Brezasta krava.
Jakob J. Kenda se s svojimi zapisi redno javlja z Apalaške poti. Spremljate ga lahko s klikom na značko “Apalaška pot” na desni.
