V preteklem letu je izšlo kar pet knjig izpod peres slovenskih zdravnikov, ena izmed njih, V sivi coni mladega zdravnika Davida Zupančiča, pa je postala celo knjiga leta na Slovenskem knjižnem sejmu. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar zdravnike žene k pisanju in ali se zaradi zdravniškega poklica v svojem pisateljevanju razlikujejo od drugih piscev. V prvem delu smo se ozrli v preteklost, saj se je med znanimi svetovnimi pisatelji zvrstilo kar nekaj medicincev. V tokratnem članku bomo najprej predstavili dva slovenska pisatelja, ki sta delovala v 20. stoletju in imela medicinsko izobrazbo. Temu bo sledil kratek pregled del, ki so jih pisatelji-zdravniki napisali v letu 2022, nazadnje pa se bomo o tem, kaj žene zdravnike k pisanju, pogovarjali z Eldarjem Gadžijevim, specialistom za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, avtorjem avtobiografske knjige Škarje, prosim (Beletrina, 2022), ter Franjem Najijem, predstojnikom oddelka za kardiologijo in angiologijo v UKC Maribor, ki je napisal že več leposlovnih del, nazadnje roman Noč na obisku (Litera, 2022).
Slovenska pisatelja, ki sta bila zdravnika
Manj znano ime je gotovo Fran Govekar (1871–1949). Čeprav se je študiju medicine na Dunaju posvečal osem semestrov, ga je nazadnje opustil in se posvetil literaturi. Postal je eden glavnih urednikov revije Slovenski narod in k pisanju spodbujal mlajše avtorje, med njimi tudi Ivana Cankarja. Na začetku 20. stoletja je bil pomembna figura v slovenskih literarnih krogih in je tudi sam ustvarjal, večinoma povesti, napisal pa je tudi zgodovinski roman Svitanje (1920), roman Nad prepadom (1905), ki je ostal nedokončan, in najpomembneje, prvi slovenski naturalistični roman V krvi (1896). Nanj je močno vplival oče naturalizma Emile Zola. Naturalistična literatura prikazuje junake, ki so determinirani z dednostjo, okoljem in časom. Roman V krvi je nastajal v Govekarjevih študijskih letih. Kot študenta medicine, ki se je posebej navduševal nad anatomijo, so ga zanimali zlasti dedni dejavniki. Glavna junakinja romana je Tončka, hči ženske slabega slovesa. Tončka se zaradi svoje lepote uspe bogato poročiti, vendar pa se njena svetla prihodnost razblini, ko se pusti zapeljati lažnivcu. Na koncu je primorana v prostitucijo in pristane na samem dnu dunajske družbe. Za razliko od Zolaja in klasičnega naturalizma, ki osebe, zaznamovane z dednostjo, obravnava s sočutjem, jih Govekar v svojem romanu obsoja. Ta odnos je povezan tudi z močno kritiko meščanske družbe, ki se izraža v romanu. Govekar študija medicine ni končal in ni nikoli delal kot zdravnik, a je študij medicine morda nudil povod za njegovo navdušenje nad naturalizmom, iz katerega je nastal prvi roman literarne smeri, ki pa se na naših tleh ni nikoli zares uveljavila.
Vsem pa bo znan Slavko Grum (1901–1949), avtor drame Dogodek v mestu Gogi (1930). Njegovo literarno ustvarjanje je bilo tesno povezano z njegovim poklicem. Nad medicino se je namreč navduševal. Že med študijem na Dunaju se je spoznal s psihoanalizo, ki je takrat predstavljala novo področje v raziskovanju človeške psihe. Kasneje se je zaposlil v bolnici za ženske bolezni in na psihiatrični kliniki, od koder je črpal največ navdiha za svoja dela. Žal pa je tudi sam trpel za duševnimi boleznimi. Leta 1920 je imel prvo veliko eksistencialno krizo, trpel je za psihosomatskimi motnjami in postal odvisen od kokaina. Ko je to obdobje prebrodil, je šele začel zares ustvarjati in takrat so nastala njegova najpomembnejša dela. To je morda spodbudilo tudi novo prijateljstvo z igralko Jožo Debelak. Njuno razmerje je bilo tesno, a zapleteno. Bila je njegova velika zaupnica, tudi pri literarnem ustvarjanju. Njegovo življenje se je sesulo, ko je Narodno gledališče v Ljubljani leta 1929 zavrnilo uprizoritev drame Dogodek v mestu Gogi, ki je v Beogradu prejela drugo nagrado, prav tako pa se je razšel z Jožo Debelak in njegova odvisnost od drog, predvsem morfija, je začela naraščati, njegova ustvarjalnost pa upadati. Po letu 1930, ko je v samozaložbi objavil Dogodek v mestu Gogi, ki je nastal že nekaj let prej, ni ustvaril ničesar novega več.
Zdravniki-pisatelji v letu 2022
Najbolj odmevna knjiga, ki jo je napisal zdravnik in lahko rečemo tudi najbolj odmevna knjiga v letu 2022, je V sivi coni Davida Župančiča, mladega infektologa. V knjigi na zabaven in svojevrsten način, začinjenim s kančkom sarkazma in ščepcem črnega humorja, opisuje svoje pripravništvo na infekcijski kliniki v času najhujše koronske krize. Tako nam da vpogled v življenje mladega zdravnika, ki je vse prej kot glamurozno, kot si marsikdaj lahko predstavljamo življenje zdravnikov.
Tudi Marko Okorn, priznani pediater in uveljavljeni pisec, je v knjigi Smešno, ma non troppo, zbral svoja razmišljanja, ki jih je ustvarjal skozi leta pisanja kolumn za časnik Delo. V njih se dotika različnih tematik, ponudi pa izjemno raznovrstnost, od pronicljivih uvidov do fantastičnih izpeljav, ki nas nasmejijo do solz.
Eldar Gadžijev, svetovno priznani specialist za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke, pa je v poklicni avtobiografiji Škarje, prosim opisal svojo karierno pot in pokazal na odgovornost, ki jo zahteva zdravniški poklic. Bralce povabi, da postanemo njegovi asistenti pri kirurških posegih in nas popelje v svet kirurgije. Čeprav svoj poklic razume kot poslanstvo, pa ne ostane nekritičen do lastne stroke.
Od stvarne literature se sedaj pomikamo k fikciji. Alojz Ihan, mikrobiolog in imunolog, sicer že poznan po svojih leposlovnih delih, je svoj roman Karantena sicer zasnoval na dejanskih dogodkih, ki so se odvijali v letu 2020, kot posledica epidemije COVID-19, a ti predstavljajo le ozadje za intimno pripoved o zdravniku pulmologu, ki se sooča s splošno in lastno zdravstveno krizo.
Tudi Franjo Naji, kardiolog in dobro znani pisatelj, je v letu 2022 izdal roman, ki se tematsko prav tako naslanja na medicino, a hkrati predstavlja splošno družbeno in etično vprašanje. To je evtanazija, ki še vedno predstavlja tabu temo. Roman odstira preteklost in odpira pomembne eksistencialne razmisleke, ki se usidrajo v bralcu.
Kot vidimo, se knjige, ki jih pišejo zdravniki, tako tematsko kot žanrsko zelo razlikujejo. Poglejmo si, kako na pisanje gledata zdravnika, ki sta napisala povsem drugačni knjigi – eden avtobiografijo, drugi roman. Na naša vprašanja sta odgovarjala Eldar Gadžijev in Franjo Naji.
Kaj je tisto, kar vas žene k pisanju?
Naji: Gre predvsem za veselje do pisanja in ustvarjanja. Pišem v enaki meri zase kot za bralce, seveda pa upam, da bo tema, ki si jo izberem, ljudem zanimiva in jih bo pritegnila k branju. Ob tem se ob vsaki knjigi veselim predvsem poti in tistega, kar bom v zgodbi odkril. Nikoli namreč ne vem na začetku, kako se bo pripoved končala, in to je verjetno tisto najbolj vznemirljivo, kar me žene naprej.
Gadžijev: Nikakor se ne prištevam med pisatelje in sem pač pisec iz kakšnega trenutnega navdiha ali celo zaradi zunanje spodbude. Na starost mi je bilo pisanje aktivnost, ki mi je malo vzdrževala neko kognitivno sposobnost.
Kolikšen del vašega življenja predstavlja pisanje in kaj vam pomeni?
Naji: Če gledam časovno in v primerjavi z ostalimi aktivnostmi, je samega pisanja relativno malo. A po drugi strani med pisanjem določenega dela pogosto tudi tekom drugih opravil razmišljam o zgodbi, strukturi, detajlih, tako da na neki način vseeno veliko časa namenim ustvarjanju.
Gadžijev: Pisanje ni pomemben del mojega življenja. Je nekaj občasnega, vzporednega, mi pa le pomeni možnost prenosa razmišljanj v neko nekoliko trajnejšo zabeležbo misli ali opazovanj.
Katere so tiste teme, ki vas najbolj pritegnejo oziroma navdihnejo za pisanje?
Naji: Gotovo so to teme, ki so v družbi nekako potisnjene na rob, stigmatizirane ali stereotipizirane in imam glede njih občutek, da potrebujejo novo obravnavo. To je seveda samo začetek, nato pa pride v ospredje neka osebna, intimna zgodba junakov, ki se v teh okoliščinah pojavijo oziroma znajdejo.
Gadžijev: Ne čutim, da bi me neka tematika bolj pritegnila k pisanju, pač pa me kakšne aktualne stvari izzovejo, da nanje s pisanjem odreagiram.
Ali se vam zdi, da vaš poklic vpliva na to, o čem pišete? Če da, kako?
Naji: Mislim, da vpliva, in to na več nivojih. Ker zdravniki delamo z ljudmi, smo vsakodnevno priča novim zgodbam, ki znajo biti precej bolj presunljive kot tiste, ki se recimo porajajo izključno v domišljiji. Obenem je naš način dela dokaj analitičen, to pa prav tako verjetno odzvanja v mojem pisanju. Nenazadnje pa je tudi naš stan dokaj privlačen, da se ga literarno obdeluje, pri čemer se trudim biti do zdravništva satirično kritičen, saj imam dovolj vpogleda v vse plati zdravniškega dela, pluse in minuse, prednosti in slabosti.
Gadžijev: Poklic vpliva na moje pisanje, ker se v njem dogaja nekaj, kar je morda lahko zanimivo tudi za druge. Moje poklicno delo je bilo namreč pestro, delal sem v treh ustanovah in doživljal njihova različna okolja in značilnosti.
Ali se vam zdi, da zdravniki pišete drugače? Če da, v čem vidite razlike?
Naji: Težko bi rekel, da pišemo drugače. To je verjetno odvisno od teme, a na koncu se moramo kot pisatelji tudi mi držati nekih obrtniških pravil, ki so za vse enaka.
Gadžijev: Nimam občutka, da bi pisal drugače, za ostale kolege pač ne morem reči. Nekaterim je pisateljstvo res tudi poklic, meni pač ne.
Ali imate oba poklica, zdravniškega in pisateljskega, za poslanstvo?
Naji: Svojega poklica ne jemljem kot poslanstvo, seveda pa ga želim dobro opravljati. Enako je s pisanjem.
Gadžijev: Jaz imam za poslanstvo samo zdravniški poklic.
V preteklem letu je izšlo kar pet knjig, ki ste jih napisali zdravniki. Kaj se vam zdi, da bi lahko bili razlogi za to?
Naji: Sam bi rekel, da gre predvsem za naključje. Sem pa vesel, da je veselje do pisanja prisotno v zdravniških vrstah in tudi upam, da se nam bo v prihodnje še kdo pridružil. Nenazadnje na ta način pritegnemo več bralcev, mnogi med njimi so tudi naši kolegi in pa naši bolniki.
Gadžijev: Razlogi so v določeni meri bili obdobje, ki smo ga živeli, spremembe, ki smo jih doživljali, in morda tudi splošno dogajanje v ponorelem svetu.
V kolikšni meri vas je k pisanju spodbudila epidemija COVID-19?
Naji: Pomembnega vpliva na moje pisanje ni imela, razen dejstva, da sem morda imel na voljo več časa. Sedaj, ko je življenje v starih tirnicah, je dan pogosto prenaporen, da bi ostalo kaj energije za literarno ustvarjanje.
Gadžijev: Epidemija in predvsem, kar se je dogajalo zaradi nje, me je pač spodbudilo k pisanju nekaj prispevkov za našo strokovno revijo.
Kaj je tisto glavno sporočilo, ki ga želite predati svojim bralcem? Oziroma kaj si želite, da jim vaše delo doprinese?
Naji: Pravzaprav si želim, da bi se ob branju zabavali, da bi o določenih temah tudi razmislili in da bi si ustvarili svojo sliko, o čem moje zgodbe pripovedujejo.
Gadžijev: Moje sporočilo je, da ja za prave zdravnike najpomembnejše bolnikovo dobro. Želel bi, da bi bralci lahko ponovno začutili zaupanje do zdravnikov.
Nameravate nadaljevati s pisanjem?
Naji: Vsekakor. Letos pri založbi Litera izide slikanica pravljic za otroke. Načrtujem tudi knjigo o srčnih boleznih, napisano v laičnem jeziku, ki bo temeljila na zgodbah bolnikov, ki te bolezni tudi prestajajo. Prav tako snujem nov roman, a je njegov izid zaenkrat planiran nekje v nejasni prihodnosti.
Gadžijev: Mislim, da ne bom več pisal, ker sem star in bolan. Zbiram sicer nekaj starih tekstov in jih urejam, vendar ne vem, če jih bom sploh poskušal objaviti.