V času, ko slovenska literatura poskuša biti družbeno-odzivna, roman Mojce Kumerdej Kronosova žetev sestopa v preteklost. Avtorico odlikuje izjemen občutek za detajlno pripoved, hkrati pa roman ponuja širši, pahljačasti razgled na tedanjo družbo ter tako podaja edinstveno sliko slovenskega renesančnega časa.
Kako si našla jezik Kronosove žetve? Si se spravila v posebno stanje? Je jezik prišel kot posledica raziskave, ki si jo naredila za sam roman?
Ne oziraje se na to, ali imam na začetku razdelano idejo, zgolj motiv ali nepovezane podobe, v pisanje lahko vstopim šele, ko najdem ustrezen jezik s posebnim ritmom, melodijo, gostoto, barvnim spektrom itd. Dobesedno zaslišim ga, pri čemer doživim telesni odziv, ali je glede na temo točen. Če ustreznega jezika ni od nikoder, pa uporabim psihonavtično tehniko ritma in zvoka. Nedavno mi je na spletni strani zavoda Aksioma izšla kratka zgodba Ženska z volkom, ki sem jo postavila v visoki paleolitik okoli 35.000 let pred sedanjostjo na območje Potočke zijavke. Leta so se mi pred očmi prikazovale podobe in motivi, ki jih nikakor nisem mogla konsistentno strukturirati v zgodbo. Ko mi je Janez Janša, direktor Aksiome, predlagal, naj napišem zgodbo, ki se bo kakor koli navezovala na delo intermedijske umetnice Maje Smrekar, sem se mesece kasneje za nekaj dni izolirala, v postelji prebirala arheološko gradivo, vključno s študijo Potočka zijavka dr. Boštjana Odarja, in medtem poslušala monotono instrumentalno kompilacijo severnoameriških Indijancev, katere enakomeren ritem bobnov je prekinjal surov zvok piščali. Natanko to zvočnost sem namreč potrebovala za zgodbo in med brskanjem po spletu odkrila, da obstajajo kamni, ki ob udarcu z drugim kamnom kovinsko zazvenijo, kar me je fasciniralo, saj so bile kovine odkrite šele nekaj deset tisočletij kasneje. Postopoma sem vse manj brala, vse več spala, in ko sem začela intenzivno sanjati, se mi je razprl jezik in se je zgodba začela pisati sama od sebe. Njeno strukturiranje in jezikovno piljenje pa sta nato potekala na spodvitem robu, kjer se stikajo nezavedni in zelo intenzivni razumski procesi.
In Kronosova žetev?
Tudi ideja za ta roman me je imela leta v primežu. Zavedala sem se, da gre za zelo zahteven podvig, ki bo od mene terjal ogromno študija in časa, zato sem dokončala zbirko Temna snov, kako leto po oddaji rokopisa pa se je v meni že začel generirati jezik romana. Ker v preteklost nočem vstopati površno, torej skozi določenemu zgodovinskemu obdobju prirejene sodobne vzorce, sem se zakopala v raziskave novega veka, na osnovi katerih sem sproti odpirala domišljijsko in fantazijsko nabite registre. Šele postopoma sem se odločila za 16. stoletje, ki je izjemno dinamično obdobje mnogih paradigmatskih prelomov. Dogajanje sem postavila v notranjeavstrijske dežele, ki so obsegale Štajersko, Koroško, Kranjsko in Goriško s Trstom, torej na območje današnjega slovenskega prostora v čas spopadov med katoliško habsburško oblastjo in protestantskimi deželnimi stanovi. Želela sem, da bi bil roman časovna kapsula, v kateri bi bil ohranjen stik s sedanjostjo. Poznala sem novoveško filozofijo, tudi renesančno umetnost, predvsem staro glasbo do baroka, medtem ko o zapleteni politični strukturi tedanjega časa, z izjemo povprečnega znanja o boju med luterani in katoliki ter nekaj malega o turških vpadih, nisem imela pojma. In ugotovila, da to obdobje tudi sicer ni del širše zavesti tega prostora.
V romanu se na več ravneh poraja mnogoglasje …
Jezik je sočna polifonija mnogoterih glasov, ki se razlikujejo glede na raznolike protagoniste in njihovo pripadnost družbenim slojem. Od začetka sem vedela, da mora biti jezik do potankosti izbrušen, zato sem roman v mesecih pred oddajo ničkolikokrat prebrala v celoti in ga izpilila. Želela sem, da pomensko nabit, slikovit in rahlo patiniran, a vendarle sodoben jezik zveni kot glasba – vendar ne kot renesančna glasba, ampak kot polifona zmes od madrigalov, motetov in ljudskih napevov, prek simfoničnih pasaž do death metala in atonalnosti, ki jo je konec srednjega veka s kromatiko že nakazovala ars nova, v renesansi pa zlasti vizionarski skladatelj Carlos Gesualdo da Venosa, ki je omenjen v romanu.
Nisem želela napisati žanrsko historičnega romana, ampak sodoben roman s ciklično strukturo, podobno solarnemu sistemu, v katerem bodo krožila večja in manjša nebesna telesa, od koder bo mogoče videti svetlobo drugih, zelo oddaljenih osončij, kjer pa bo tudi veliko praznine in nevidnih snovi ter energij. Določene vsebine sem med pisanjem lahkotno črpala sproti, s Staro in Novo zavezo sem se že pred tem veliko ukvarjala, prav tako z antično in novoveško filozofijo. Največji izziv je bila tako raziskava historičnega ozadja, tedanje politične strukture in materialne kulture.
Pisanje v skorajšnji osami je bilo izjemno naporno, a po nekajtedenski rezidenci v Gradcu konec leta 2014 sem postala del mašine, ki se je premikala kakor da sama od sebe, in to svojo objektno pozicijo sem proti koncu procesa doživljala kot vse bolj vznemirljivo in odrešujočo. Imaš prav, kar si dejala na začetku najinega srečanja – ta roman je večji od mene.
Tvoj roman naredi globok korak v preteklost, toda kljub temu imaš aluzije na sedanjost. Si skok v preteklost naredila tudi z mislijo na trenutno literarno sceno, ki poskuša komentirati družbeno dogajanje?
Nisem razmišljala ne o slovenski ne o širši literarni sceni, kot tudi ne recepciji romana, ampak o neštetih vsebinskih in slogovnih podrobnostih ter o strukturi. Kronosova žetev ni metafora sedanjosti, saj nenehno ohranjam razliko med preteklostjo in sedanjostjo, v kateri je roman napisan, ter na določenih mestih tudi prihodnostjo. So pa v romanu izpostavljeni občečloveški mehanizmi, kot so načini delovanja oblasti ter odnos med posameznikom, ljudstvom in oblastjo. Poleg tega sem izpostavila posameznike in posameznice, ki ne sprejemajo sveta, v katerem živijo in imajo ideje in vizije, ki so za oblast in večinsko populacijo nesprejemljive, ker načenjajo uveljavljene doktrine, lahko pa so moteči in moteče zgolj kot posebneži.
Ti je sestop nazaj pomagal razviti preživetvene strategije? Tu mislim tudi na vlogo intelektualca, spraševanje o tem, kje je zdaj mesto intelekta v brezizhodni situaciji …
Absolutno. Od konca 90. let sem kot stalna zunanja sodelavka ogromno pisala za kulturno redakcijo Dela, kjer pa se je začel pred leti prostor za objave krčiti in sem z nekdaj ducata mesečno objavljenih tekstov pristala na enem oziroma dveh. K sreči mi je ostalo sodelovanje s Sobotno prilogo Dela, za katero enkratmesečno napišem daljši tekst s področja znanosti in intermedijske umetnosti, kar zelo rada počnem, saj gre za družbeno pomembne vsebine. Moja etična in hkrati eksistencialno-preživetvena odločitev je bila, da se za nekaj let zaprem v roman. In v njem živim. A ko se danes ozrem nazaj, vem, da bi tako kompleksen roman težko napisala vzporedno z intenzivnim kritiškim in publicističnim pisanjem. Kronosova žetev je zahtevala celosten čas. Med pisanjem nisem imela testnih bralcev, roman sem dala v branje šele, ko je bil končan. Najprej uredniku Mitji Čandru, ki je zelo pozoren bralec, zatem pa še strokovnima bralcema: dr. Klemenu Jelinčiču, izvrstnemu poznavalcu judovstva, čigar knjige dobro poznam, in dr. Sašu Jeršetu, ki sem ga odkrila kot avtorja spremne besede k študiji Svoboda politike in moč vere avstrijskega zgodovinarja dr. Arna Strohmeyerja, poleg tega je dr. Jerše urednik in soavtor knjige Vera in hotenja, v kateri so zbrane študije o Primožu Trubarju in njegovem času.
Svoje čase je bilo človeka sram povedati, koliko je plačan za publicistične članke. Zdaj pa se zdi, da smo izgubili občutek sramu. Očitno je na delu brezkompromisnost, kot si dejala. Po svoje nam je, vsaj literatom, s tem narejena tudi usluga. Delamo točno to, kar bi morali. Pišemo romane. Misliš, da je roman najbolj optimalna forma za ta moment?
Drži, pišemo literaturo, a da jo lahko pišemo, počnemo še marsikaj drugega, kar ni nujno slabo in je lahko literarno navduhujoče. Kmalu po oddaji romana lani jeseni sem se kot dramaturginja pognala v gledališko predstavo Projektator režiserja Dragana Živadinova in si tako vzpostavila nujno distanco za končen pregled romana, po premieri pa mi je spet dobro dela samost, v kateri sem napisala kratko zgodbo Ženska z volkom. V določenih fazah pisanja mi vse naokoli postane izjemno moteče, takrat se, če je le mogoče, zaprem in zunanje informacije prepuščam zelo selektivno.
Na vprašanje, katera literarna forma najbolj ustreza današnjemu času, pa nimam odgovora. Mislim, da je bolj kot dolžina pomembna struktura in s tem koreografija časa.
Ko sva že pri kompoziciji tvojega romana … Skozi celoten roman sem čakala, kaj se bo zgodilo z mlado trebuharico, ki se pojavi na začetku romana …
Skozi lik mlade trebuharice bralec vstopi v roman. Gre za zelo mlado, bistro, noseče dekle iz kmečkega okolja, ki se odloči, da posledic zlorabe ne bo sprejela kot usode in se ne bo sprijaznila s pozicijo žrtve. Vendar ji njeno inteligentno in surovo maščevanje, s katerim si uredi svoj družbeni položaj, ne bi uspelo, če njenega načrta oblast ne bi prepoznala kot sredstva za discipliniranje ljudstva.
Kako si našla naslov?
Vsekozi mi je bilo jasno, da obstaja en sam pravi naslov, ki pa se mi je utrnil tik pred zdajci, šele na spomladansko enakonočje. V Heziodovi Teogoniji je Kronos bog časa, v starogrški mitologiji bog žetve. Kronos je s srpom skopil svojega očeta Urana, nato je Kronosa skopil njegov sin Zeus. Kar zraste in dozori, je treba požeti, da se ustvari prostor za novo. A življenje se ne odvija po tej logiki in mnoge Kronos požanje še v kali, predvsem pa je vsak njegov zamah s srpom krut in boleč. O Kronosovi žetvi na začetku romana govori tudi knezoškof Wolfgang, renesansa je bila očarana z antiko.
Zanimivo je, da glas ljudstva v romanu ni diferenciran, le tu in tam se izpostavi posameznega pastirja ali bistroumno dekle, medtem ko so predstavniki višjih slojev poimensko poimenovani. Glasove torej diferenciraš šele med aristokrati …
… v manjši meri tudi med nižjimi sloji …
Bogaboječnost pa vendarle pojenja, čim više gremo po hierarhični lestvici navzgor …
Tako ljudstvo kot višji družbeni sloji se bolj kot Boga v resnici bojijo smrti. Ljudstvo ni homogen subjekt. V romanu je najbolj izpostavljeno kmečko ljudstvo, ki je večinoma katoliško, poleg njega nastopata mestno in plemenito ljudstvo. Ljudstvo je kolektiven subjekt, ki ima neprestano notranje dialoge, v katerih so utopljene posamične subjektne pozicije – in ker so glasovi anonimni, posamezniki za svoja dejanja, storjena v množici, ne odgovarjajo. Ljudstvo predstavo o lastni homogenosti generira z dvojno strategijo. Najprej s prepoznavanjem tujcev, ki so v tistem času potovali skozi notranjeavstrijske dežele in se nekateri tu začasno nastanili. Tedanji prostor sem prikazala kot zelo dinamičen in informacijsko prevetren. Četudi Ljubljana ni bila primerljiva z velikimi mesti, kot so Dunaj, Bologna in Pariz, pa Gradec, kjer je bil sedež deželnega kneza Friderika II., ni bil tako daleč. Materinščina polovice gojencev graškega jezuitskega kolegija je bila slovenščina in nekateri najbistrejši fantje so študij nadaljevali v velikih mestih, zlasti na Dunaju, kar spodbija predstavo, da je bilo tedanje slovensko govoreče prebivalstvo zgolj množica neukih kmetov. Druga strategija ljudstva pa je bilo prepoznavanje tujcev znotraj sebe in na žrtveniku, postavljenem sredi ljudstva, se je – podobno kot danes – lahko znašel kdorkoli.
Velika verjetnost je bila, da se bo na tem žrtveniku znašla oseba ženskega spola …
Res je. Konec srednjega veka je kuga pobila skoraj polovico evropskega prebivalstva, s čimer se je zelo zmanjšala tlačanska masa. Ta trend je oblast konec 15. stoletja zajezila tudi z objavo knjige Malleus maleficarum (Kladivo čarovnic) dominikancev Heinricha Kramerja in Jacoba Sprengerja, ki je pomenila teološko pravno podlago za sodno preganjanje čarovnic; to je večinoma potekalo na posvetnih sodiščih. Dejstvo je, da je krščansko ljudstvo skrivoma izvajalo poganska obredja in so se višji sloji bavili z alkimijo. V romanu tako oglejski patriarh kot luteranski predikant ljudstvu očitata, da ob krščanskih obredjih na skrivaj daruje tudi svojim starim boginjam in bogovom. V čarovniških procesih so bile na udaru predvsem zdravilke in babice, ki so znale regulirati rojstva, na žrtveniku pa so se – in to največkrat na pobudo ljudstva –, znašle tudi druge, ki so štrlele iz patriarhalnega modela: neporočene, vdove, seksualno živahne itd., skratka, ženske, ki so bile za večinsko prebivalstvo že kako moteče. V Kronosovi žetvi sem poudarila, da pri njihovem preganjanju ženski del ljudstva ni bil nič manj brutalen od moških.
V srednjem veku torej čarovništvo ni imelo obredne funkcije?
Večina čarovniških procesov ni bila izpeljanih v srednjem, ampak v novem veku, v obdobju od 15. do 17. stoletja, in to na območjih, kjer so potekali boji med luterani in katoliki. V slovenskem prostoru jih je bilo največ v drugi polovici 17. stoletja, to “popularno kulturo” je v naslednjem stoletju zajezila šele cesarica Marija Terezija, ki je zahtevala, da se mora vsaka obtožba čarovništva znajti na njeni mizi, da jo prouči osebno.
V srednjem veku so obtoženi čarovništva veljali za obsedence s hudičem in demoni, prepoznani so bili kot žrtve mračnih sil, po objavi Malleus maleficarum pa so bile čarovnice in čarovniki obtoženi pakta s hudičem, skratka zavestne tovarišije z zlodejem.
Ali ni to tudi razlog, zakaj se luteranstvo, ki je zagovarjalo svojevrstno čistunstvo, med ljudstvom ni prijelo?
Protestantizem, ki je vzniknil kot reformiranje katoliške cerkve, je izhajal iz Svetega pisma – sola scripture in je nasprotoval čaščenju device Marije, svetnikov in romanjem, ker je v tem videl malikovanje, ki ga tretja Mojzesova knjiga prepoveduje. Luteranstvo je bilo na naših tleh razširjeno med plemstvom, tudi duhovščino in meščanstvom; konec 16. stoletja je bila polovica Ljubljančanov luteranov. Ljudstvu – kar v romanu tudi samo izreče –, pa je bilo bliže katolištvo, saj so pod svetniki, svetnicami in Marijo tlela starodavna božanstva in naravne sile.
Eno ključnih vprašanj Kronosove žetve pa je naslednje: zakaj so luteranski deželni stanovi kljub svoji moči in številčnosti popustili katoliškim Habsburžanom? Pri tem odgovoru sem se navezala na izvrstno interpretacijo dr. Arna Strohmeyerja in dr. Saša Jeršeta. Odgovor je ideologija, strukturni model, skozi katerega so deželni stanovi razumeli sebe in deželnega kneza. Deželni knez je veljal za očeta, deželni stanovi za njegove sinove. Tedanja politična situacija je bila zapletena. Notranjeavstrijske dežele je dve stoletji oblegal t. i. deželni sovražnik – Turki. Stanovi so potrjevanje dajatev za obrambo pred turškimi vpadi uporabljali kot pogajalsko orožje za ohranjanje svoje pravice do verske svobode. A se na koncu očetu, četudi trdemu, kot poslušni sinovi uklonili.
Si tovrsten sočen jezik, ponekod tudi medsebojno blatenje, degradiranje sovražnika z izrazi, kot so orientalska drhal, deželni sovražniki, judovska zalega, itd., našla v člankih, razpravah? Pomenljivo je tudi, da je bil to čas formiranja slovenskega jezika …
Pisateljsko svobodo sem osnovala v duhu besedil 16. stoletja. Tedanji jezik je imel ogromen razpon, od sofisticirane občutljivosti Montaignovih esejev, duhovite sočnosti Erazma Rotterdamskega, do žmohtnih in napadalnih Lutrovih in Trubarjevih pridig, ki so bile, četudi zapisane, namenjene živemu govoru. A v tistem času konflikti niso obstajali le med luterani in katoliki, ampak tako med samimi katoliki kot tudi protestanti, med slednjimi med luterani, kalvinci, zwinglijanci in še katero lokalno reformistično strujo. Zaradi trgovskih uredb so tlele napetosti med meščani in podeželani, tako katolikom kot protestantom pa so šli na živce judje. Ker je to čas formiranja slovenskega jezika, sem mestnemu pisarju Nikolaju Miklavžu Paulinu, ki je v delovnem okolju uporabljal nemščino in latinščino, a je bil njegov materni jezik slovenščina, namenila vlogo pisatelja in filozofa. Nikolaj Miklavž Paulin je izjemno nadarjen, osamljen vizionar, ki se loti filozofskega podviga, kakršen je trideset let kasneje uspel Descartesu, obenem pa tudi literarno popisuje svoj čas. Kot na koncu pove knezoškof Wolfgang, je Nikolajev opus, ki ga Nikolajevi zaščitniki med turbuletnimi dogodki poskrijejo, napisan v latinščini, nemščini in slovenščini.
Zdi se, kot da bi ljudstvo v tvojem romanu imelo v rokah določeno moč, medtem ko plemstvo razjeda razkroj. Knezoškof Wolfgang, ki je zelo zanimiv lik, če ne celo edinstven v slovenski literaturi, je skrajni cinik. S tem merim tudi na vedenjske vzorce tukajšnje aristokracije …
Ljudstvo se oblasti malo upira, v skladu s preživetvenimi strategijami pa se predvsem pragmatično prilagaja. V 16. stoletju se z razvojem trgovine in podeželskega gospodarstva začne uveljavljati zgodnji kapitalizem, toda politična moč na tem območju je konec stoletja še vedno porazdeljena med praški cesarski dvor Rudolfa II., deželnega kneza Friderika II. v Gradcu in postopoma vse manj notranjeavstrijske deželne stanove.
Skupna poteza Wolfgangu in sodobnim domačim oblastnikom je cinizem, toda Wolfgang je iz zelo drugačnega testa, odlično izobražen in v svojem, četudi mračnem sarkastičnem razmišljanju celo genialen. Wolfgang spoštuje edinole dve osebi: mladostnega prijatelja, luteranskega grofa Spitzenberga, ki se upre Habsburžanom, in pisarja Nikolaja Miklavža Paulina, ki se loti radikalnega miselnega podviga. Oba ga fascinirata s svojim pogumom, s katerim se kljub tveganju vzpostavita kot etična subjekta.
To je torej edina točka, na kateri knezoškof Wolfgang prizna, da je padel?
Na smrtni postelji Wolfgang prizna svojo strahopetnost, da si tja, kamor je vstopil Nikolaj, sam nikoli ni upal vstopiti. Poleg tega izreče, da mu je pritajeni notranji glas šepetal, da bi lahko, ne oziraje na božji obstoj oziroma neobstoj, živel drugače, brez ponaredkov. Wolfgang je vse življenje preizkušal obstoj Boga, v čigar službi je bil, a vanj v resnici nikoli ni povsem verjel. Celo na koncu ne popusti in svoje bolezni ne prepozna kot božje kazni, ampak kot učinek naravnih zakonov. Že sama delitev na naravne in božje zakone je bila tedaj heretična, Wolfgang pa gre celo dlje in izreče, da Boga ni – ne v tem življenju ne po smrti, po kateri ne obstaja nikakršno življenje, ampak zgolj hladen, neprosojen nič. V renesančni polifoniji so, sicer zelo poredko, odzvanjali tudi ateistični glasovi, ki so bili, če so zazveneli v javnosti, obtoženi herezije in kaznovani s smrtjo.
Bog v Kronosovi žetvi je starozavezni Bog …
V Stari zavezi je mnogo poimenovanj boga, od edninskega Gospod, do množinskega Elohim. V starozaveznem bogu se zlasti do Dekaloga prekrivata semitski poganski bog Baal, ki je zahteval ne le živalske, ampak tudi človeške žrtve, in monoteistični bog. Eden najbolj travmatskih delov Stare zaveze je zahteva Boga, naj mu Abraham daruje svojega sina Izaka, česar sta se dotaknila tudi Kant in Derrida. V Kronosovi žetvi je tako nekajkrat postavljeno naslednje vprašanje: kakšen bog lahko od očeta zahteva, naj daruje svojega sina, če ne bog, ki sina napravi zato, da ga pošlje v smrt? Pa četudi s to zahtevo preizkuša Abrahamovo vero, pa četudi svojega sina pošlje v smrt zato, da sin smrt premaga.
Preskoki v prihodnost delujejo v literarnem, torej metafikcijskem smislu, hkrati pa gre verjetno tudi za komentar današnjosti, recimo tega, da določene stvari ostajajo enake, da se ni dosti spremenilo …
O, marsikaj se je spremenilo. V tem trenutku sediva na javnem prostoru in se pogovarjava o knjigah, ki sva jih napisali. V 16. stoletju bi morali živeti v srečnih okoliščinah, da bi sploh znali brati in pisati, če pa bi že pripadali višjim slojem, bi bilo zelo malo verjetno, da bi knjige pisali in jih celo objavljali. Zaradi vsebin, ki se jih lotevava, pa bi v Ljubljani konec 17. stoletja zagotovo goreli.
Če se jaz in ti dandanašnji lahko pogovarjava o svojih romanih, potem se glede obravnave tujcev ni nič spremenilo. Sploh v tem prostoru.
Večji in tradicionalno bolj prevetreni prostori so praviloma bolj tolerantni od manjših in monolitnih, sicer pa nestrpneži celo med sebi podobnimi hitro prepoznajo moteče tujce. Na začetku 16. stoletja je cesar Maksimiljan judom prepovedal bivanje v notranjeavstrijskih deželah, izjema je bila samo Goriška s Trstom. V Kronosovi žetvi tujce predstavljajo t. i. tržaški trgovci, ki so dejansko judje, medtem ko so orjaški delavci na Kostanškovem posestvu bolj skrivnostni, saj se na osnovi govoric okoli njih splete fantazmagoričen konstrukt.
To je zelo futurističen moment. Misticizem in hkrati futurizem v eni osebi. Nihče zares ne ve, kdo so ti delavci, so ljudje, avtomati …
Konstrukt, ki si ga o tujih delavcih ustvari ljudstvo, temelji na predikantovem svarjenju pred sekto skakačev in pa judi, katerih čarodeji naj bi bili celo zmožni iz vode in prsti ustvariti umetna bitja goleme. Tudi oglejski patriarh med vizitacijami ljudstvo disciplinira z nazornimi opisi človeških žrtvovanj v novem svetu in v svojem poročilu svetemu sedežu zapiše, da se ljudstvo takšnih grobih opisov ne naveliča nikoli, saj vsebujejo poseben magnetizem, da četudi boli uho, to hoče še in še enkrat še. Ljudstvo te pripovedi z veseljem pograbi, jih s hudobijo premesi in poveže v lokalen konstrukt, kar je za katoliške oblastnike voda na mlin pri preganjanju herezij, kot tudi ostalih praks, ki jih je v 16. stoletju v Svetem rimskem cesarstvu sankcioniral kazenski zakonik Karolina (Constitutio Criminalis Carolina). 116. člen Karoline je homoseksualnost kaznoval z grmado, kar je tudi eden od razlogov, da sem homoseksulnost pripisala grofu Frideriku Lambergu in knezoškofu Wolfgangu.
Turški Osmanovci, kot jih imenujejo, so čisto na zadnjem obodu krožnice, kar se tiče drugosti in tujosti …
Turki so dvesto let vdirali v habsurške dežele, ki so bile branik Svetega rimskega cesarstva. Osmanovci so veljali za surove in arogantne. Turek je bil ultimativni drugi, barbar, sovražnik krščanstva in po tedanji Evropi se je močna protiturška propaganda širila tudi v obliki karikatur na grafičnih listih. V roman vključena prigoda, kako je Ferhard paša po zmagi pri Budačkih leta 1575 zmagoslavno vkorakal v Carigrad z balzamiranima glavama Herbarda Turjaškega in Friderika Višnjegorskega, napičenima na dolga drogova, je zgodovinsko dejstvo. Bitka pri Sisku leta 1593, v kateri je cesarska vojska, ki sta ji poveljevala slovenska plemiča Andrej Turjaški in Adam Ravbar, porazila Osmansko cesarstvo, pa je močno odmevala po krščanski Evropi in okrepila samozavest notranjeavstrijskih dežel. Od 17. stoletja, ko sta Evropa in Turčija sovražnost zamenjali za trgovanje, pa je v Evropi podoba Turka dobivala vse bolj orientalističen pridih, kar je upodobljeno tudi na turkerijah, ki jih hrani muzej na Ptujskem gradu.
Poleg tovrstnih facinacij nad detajli je v romanu kar nekaj literarnih nanosov, kot na primer marelična barva …
Združba Mareličark, ki naj bi si ga izmislili jezuiti v krogu blizu deželnega kneza Friderika II., je povsem moj konstrukt.
Marija, zavetnica ljudstva, ki se zelo pogosto pojavlja, je praviloma odeta v modro-rdeč plašč, ti pa si si izbrala povsem svojo linijo, nenazadnje se roman tako tudi odpre: “Nežno zeleni grički so se stresali v sinkopiranem ritmu in dopoldansko sonce, ki je marelično oblivalo pokrajino …”
Oh, kaj res? Do tega trenutka se nisem zavedala, da je v romanu toliko mareličnosti ….
Kaj pa ljubezen? Zaključila si z Bledom, labodi, projekcijami v novi svet, ki se uresničijo pri Nikolaju, pri knezoškofu Wolfgangu ne …
Konec je bolj odprt, kot se zdi na prvi pogled, a sama se nagibam k optimističnemu branju v Kronosovem duhu: po jeseni in zimi, razgreti od grmad sledi pomlad, prebudijo se življenjski sokovi in začne se nov krog. Tudi za Nikolaja Miklavža Paulina.
Kako si pisala Nikolajeve traktate? Gre za določen avtomatizem pisanja, za pogrezanje v norost …
Ponovno sem se lotila novoveške filozofije, hkrati pa se mi je sam od sebe vklopil tudi avtomatizem. Vzvod Nikolajevih traktatov so zlasti Descartesove Meditacije, vendar Nikolaj zaradi vse pogostejših nihanj od evforije do tesnobe in depresije, med katerimi se mu spodmakne oporna točka – Bog, ne vzdrži discipline, ki si jo je zadal na začetku, zato pa proizvede nenačrtovane vsebine, v katerih se lahko prepozna tudi sodobni subjekt.
Kamala ob koncu prerokuje Nikolaju Miklavžu Paulinu. Toda pri tem se zastavi vprašanje, ali Kamala res napove nekaj, kar vidi v prihodnosti, ali je Kamalina napoved tista simbolna gesta, ki mladi par spravi skupaj? So to naredila zato, da bi rešila roman ali zato, da bi rešila njega, torej Nikolaja Miklavža Paulina?
Ni bistveno, ali je Kamala resnično jasnovidna. Kamala je strukturni element, ki Nikolaju s tem, ko mu napove prihodnost, spremeni njegovo perspektivo. Kamalino šloganje Nikolaja vzdrami iz dolgotrajne otrplosti, da ob sebi končno opazi vedoželjno in suvereno Izadoro ter začne spet verjeti – verjeti v ljubezen, v življenje, v drugačen, novi svet.
Verjameš v novi svet? Da je nekje drugje mogoče na novo začeti? Sprašujem, ker to že nekaj časa lebdi v zraku? Ali je iti ven lahko tudi oblika upora? Umakniti se?
Pri dvajsetih in tridesetih je takšen premik lažji, saj za sabo ne puščaš veliko in se ti zdi vse možno in odprto. Kasneje si bolj formiran in močneje vpet v okolje, v katerem živiš, izkušnje prinesejo preudarnost, a tudi več zadržkov in strahu. Slovenija je čudovita pokrajina, ki ponuja kvalitetno življenje, a žal nimamo sreče z oblastniki. Zelo nepravično je, da so mladi, ker tu nimajo možnosti, primorani odhajati v tujino, kar je povsem nekaj drugega, kot pa da gredo v tujino prostovoljno nabirati življenjske izkušnje in znanje.
Na srečo se meni tako notranji kot zunanji geografski in duhovni svetovi odpirajo predvsem skozi literaturo.
