AirBeletrina - Ženska hoče moškega, pa tudi vse ostalo
Kritika 29. 7. 2021

Ženska hoče moškega, pa tudi vse ostalo

Gospod Darcy je eden od tistih literarnih likov, ki vznemirjajo žensko domišljijo.

Letošnje poletje je v znamenju vprašanja: Kaj hoče ženska? Ena najbolj prodajanih knjig letošnje poletne sezone pri nas je namreč knjiga novinarke in urednice Irene Štaudohar s tem naslovom, ki je izšla pri založbi UMco. Malce posebna je v svojem žanru, saj ne govori le o poslovnih in kariernih uspehih izjemnih žensk, ne govori le o ženskah, ki so orale ledino in se uveljavljale na področjih, ki so tradicionalno rezervirana za moške, ne govori o feminističnih borkah … Ireno Štaudohar zanimajo ženske, ki jih ni bilo »strah leteti«, ki so življenje zajemale s polno žlico, ki so si vzele vse, kar so si želele. Veliko zato govori o intimnih življenjih teh žensk, o tem, kako so ljubile in iskale srečo. Knjigo bi lahko brali kot nekakšen poskus rehabilitacije zadev srca in telesa: ljubezni, fantazij, strasti, užitkov. Brez tega ni sreče, je razvidno iz knjige.

Že v drugem poglavju se Freudovo vprašanje Kaj hoče ženska? spremeni v vprašanje Koga hoče ženska? In odgovor je nedvoumen: ženska hoče moškega. Ženska fantazira in sanjari o moškem. Ženska si želi strastnega ljubimca. Avtorica denimo zapiše, da je imaginacija o divjem in posebnem moškem del ženskega DNK, kar dokazujejo tudi romani nekaterih pisateljic. V tem smislu je knjiga obračun s feminizmom, ki je ženske v šestdesetih in sedemdesetih učil, da ne potrebujejo moškega, saj postajajo vedno bolj svobodne. Pravi ženski problem niso moški, temveč je problem pomanjkanje samospoštovanja in samozavesti, piše Štaudoharjeva. Ameriška pisateljica Joan Didon je v eseju o samospoštovanju, ki ga navaja avtorica, zapisala: »Če nimamo samospoštovanja, igramo tiste vloge, ki jih ljudje okoli nas, ki so močnejši, želijo videti.«

Odgovor na vprašanje Koga hoče ženska? moramo seveda razširiti, kajti določen del žensk si želi partnerico, ljubimko, in tudi o teh ženskah je govora v tej knjigi. 

Seveda pa hočejo ženske tudi druge stvari. Hočejo biti ustvarjalne, hočejo svojo kariero, hočejo uspeh. Zapisi, ki jih podaja avtorica, govorijo o ustvarjalnih, inteligentnih, svobodnih ženskah, ki so se uveljavile na različnih področjih. Spoznamo književno urednico in avtorico Diano Athill, modno urednico Diano Vreeland, scenaristko Noro Ephron, filozofinjo Hannah Arendt, slikarko Georgio O’Keeffe, igralko Jeanne Moreau, pisateljice Doris Lessing, Erico Jong in Colette itd. Doživljale so vzpone in padce, uspehe in razočaranja, srečo in nesrečo, velikokrat so bile v nefunkcionalnih razmerjih, se ločevale in spet poročale, a v vsem tem so živele polno in strastno.

Irena Štaudohar

V vsaki zgodbi dobi bralec oziroma bralka kak droben življenjski nasvet, citat, ki ga velja podčrtati. V zgodbi Diane Athill denimo preberemo njeno izjavo: »V življenju si moramo nabrati čim več lepih vznemirjenj in jih shraniti za pozne dni.« V zgodbi Diane Vreeland preberemo njen življenjski credo: »Dobro življenje je tisto, o katerem veš, da ga hočeš, in ga sam tudi uresničiš.« Emilie du Chatelet nas poduči: »Bistvo življenja je sreča, da si človek privošči in poišče pravo mero v svojih strasteh do hrane, seksa in učenja.« Tako se knjiga Kaj hoče ženska približa tudi nekakšnemu priročniku za samopomoč, za srečo.

V žanrskem smislu gre za esejistiko, ki za osnovo jemlje biografije, a v njih preplete marsikaj. Knjiga se tako giblje na širokem terenu, kjer se mešajo psihologija, literatura, filozofija in še kaj. Je pa v ospredju literatura: delno zato, ker avtorico še posebej zanimajo ženske, ki pišejo, delno zato, ker jo zanimajo ženski liki iz literature, delno zato, ker poskuša skozi literaturo razumeti in interpretirati življenja žensk. Vendar pa se ne omejuje, saj ponuja življenjske zgodbe zelo različnih žensk – izstopa denimo Nan Shephard, ki je bila zaljubljena v goro in je izjemno lepo pisala o naravi, ali pa igralka Zsa Zsa Gabor, ki je imela pragmatično razumevanje nasprotnega spola in celo sestavila priročnik o tem, kako naj ženske rokujejo z moškimi, da bodo od njih dobile vse, kar hočejo.

Irena Štaudohar slavi ženskost. Zapiše denimo: »Že od najstniških let se mi je tako vznemirljivo zdelo biti ženska.« Njene zgodbe dokazujejo, kako kompleksen in bogat je ženski svet, poln dram vseh vrst, zanimivih likov, zapletenih odnosov, čustev … Z besedami Susan Sontag: »Biti ženska pomeni biti igralka. Ženstvenost je svojevrstna predstava …«

Verjamem, da bo ta knjiga spremenila diskurz o ženskem vprašanju, spremenila je namreč fokus – moški niso na svetu zato, da ženske ogrožajo, temveč zato, da so njihovi partnerji in družabniki in jim omogočajo užitek. Ženske si to morajo znati vzeti. Moški so si namreč vzeli že davno. Na splošno pa gre knjigo Irene Štaudohar brati kot poziv k polnemu, ustvarjalnemu življenju.

Za konec omenimo, da je knjiga prijetno in zanimivo branje, ki vleče do zadnje strani. V roke ga brez strahu lahko vzame vsak, še posebej pa jo bi priporočila mladim dekletom, ki si še iščejo vzornice.

Zagotovo je ženska po tej knjigi malce bolj raziskan teren, bralci pa sedaj čakamo še odgovor na vprašanje, kaj hoče moški. So moške želje res tako različne od ženskih, ali pa je to le stereotip, ki so nam ga privzgojili? Kakšna bitja so pravzaprav moški – so tako zapleteni in kompleksni kot ženske ali veliko bolj enodimenzionalni? Izziv za novo knjigo Irene Štaudohar je na dlani.