Skušam se spomniti, kolikokrat sem za poimenovanje ženskega spolovila uporabila evfemizem »tam spodaj«? In kolikokrat sem ob pornografskih filmih, kjer je vse razkrito, vidno, predstavljeno v »obsesivnem zagotavljanju užitka«, občutila jezo, pa tudi žalost? In kdaj sem nazadnje vzdihovala nad podobo ženskega akta, iz katere je izbrisana vsaka sled seksualnosti, kljub temu da slika znanega slovenskega impresionista uprizarja golo žensko z dvignjenimi rokami? Vse od naštetega nekajkrat, in predvsem, preden sem prebrala znanstveno monografijo Slađane Mitrović: Užitek in nelagodje s podnaslovom Ženska podoba in seksualno 20. stoletja (Studia Humanitatis, 2015).
Avtorica (iz Celja, 1981), sicer tudi akademska slikarka, se z likovno-antropološkega vidika loteva ene najbolj marginalnih tem ne samo v slovenski umetniški produkciji, pač pa v zahodni kulturi nasploh. V času, ko je sodobna medijsko-popularna kultura preplavljena s pornografskimi podobami in ko celo v umetnosti, ki naj bi popravljala klasifikacijske sheme kulture, vse težje najdemo točke transgresije, se to zdi skorajda nenavadno. Toda knjiga Slađane Mitrović vsebuje streznitvene elemente. Eksplicitne podobe spolnih organov so družbeno še (naj)bolj problematične izven pornografskega, trdi avtorica. Neposredna reprezentacija seksualiziranega v sferah likovne in vizualne umetnosti še vedno vzbuja dvom o primernosti, morali in kakovosti, predvsem glede na pretekle razmejitve estetskih pogojev. Estetika spolnih organov trči ob mejo, ki je iz likovno-teoretičnega stališča problematična, ker spolni organi ne sodijo med dominantne vsebine zgodovine likovne umetnosti in pomenijo problematično srečanje pornografije in umetniškega sveta.
Če se spomnimo na bizarno opazko o golih rokah na Kobiličinem portretu sestre (kar priča o zakoreninjenosti slovenskega meščanskega moralizma) in če se ozremo še po slovenski likovnoumetniški stroki, ki praktično nima znanstvene monografije, ki bi se ukvarjala s problemom erotičnih podob v slovenski umetnosti (imamo sicer monografske publikacije ob trilogiji razstav Akt na Slovenskem), postane jasno, kako zelo pomembna je monografija Užitek in nelagodje. Avtorico zanima likovna motivika ženskih genitalij, ki jih zaobjame v treh teoretičnih sklopih – skozi perspektivo pogleda, reza in telesa. Toda da bi bilo to sploh mogoče, najprej pretrese metodološki aparat umetnostne zgodovine, ki je podobo omejil na razumske konstrukte; avtorico nasprotno, poleg nezavednega, zanima presečišče različnih diskurzov. In v tem smislu se likovna antropologija, ki je razrahljala idealiziran odnos do visoke umetnosti, začela podobo obravnavati kot mnoštvo naracij in konceptov ter vključila Freudova konceptualna orodja, izkaže kot najprimernejše metodološko orodje za vizualizacijo ženskega spolnega organa, posebno v 20. stoletju.
Pri analizi različnih modusov gledanja se mora avtorica najprej soočiti s problemom tega, kaj velja za pornografsko; navede misel Georgesa Batailleja (iz knjige Zgodba o očesu, Nova revija, 1995; prevedel Jaroslav Skrušný): »Niti najmanj ne zagovarjam mišljenja, da je naslada najpomembnejša stvar na svetu. Človek še zdaleč ni omejen na svoj organ za uživanje. Vendar pa mu prav ta zatajevani organ razkriva skrivnost o njem samem.« Za avtorico je ključnega pomena, da potegnemo ločnico med pornografijo in umetnostjo. Ob nizu refleksij o historični pogojenosti pojma pornografije precej pozornosti nameni sodobnim praksam »razkazovanja telesa in spolnega obnašanja«. Njena teza, da pornografija zahaja v paradoks, ne bi bila mogoča brez predpostavke, da pornografske podobe odkrivajo trenutni režim spolnih relacij, kjer se v erotični organizaciji vidnosti križajo seksualna fantazija, funkcija spola in kultura. Misel podkrepi s precej povednimi statističnimi podatki: medtem ko Hollywood letno ustvari okoli 400 filmov, pornografska industrija na leto sproducira med 10.000 in 11.000 pornografskih filmov. Dohodek pornografske industrije na letni ravni znaša okoli 14 bilijonov dolarjev, kar daleč prekaša običajni proračun profesionalnih športnih panog, kot so nogomet, košarka in bejzbol. Ob takšnem razkritju se je smiselno vprašati – kdo je pornografski gledalec? Pornografija nima posebne demografske strukture, temveč se pretaka skozi vse družbene strukture. Gre za eno najbolj cvetočih, popularnih in vplivnih kapitalističnih niš in še več, pornografska produkcija pomeni uresničitev kapitalističnih sanj, in sicer v smislu, da reproducira stanje brez prepovedi, hkrati pa pomeni izpraznitev objekta podobe (seksualnost je torej samo še predmet spektakla, sredstvo potrošnje). Ob takšni razpustitvi možnosti za erotizem, kot pravi avtorica, jo zanimajo učinkovite forme umetnosti, ki na drugačnih ravneh mislijo in subvertirajo seksualnost.
Razširjen motiv ženskega spolnega organa v umetnosti 20. stoletja ima opraviti z novimi likovnimi zanimanji umetnikov za različna stanja telesa in s pojavom množičnih medijev, predvsem fotografije. Namesto infantilno gladkega in deviško nevidnega mons veneris, kot pravi avtorica, naslikanega na nedosegljivi muzi muzejskega prostora, dobimo padlo boginjo, katere izostrene sramne dlake in sramne ustnice postanejo izstopajoče mesto vizualnega draženja gledalca. Fotografija je torej spremenila naš način gledanja sveta in zahtevala nov vizualni kod. Pri tem pa ne gre samo za to, da je sprožila drugačno razmišljanje o aktu, pač pa je spremenila celoten koncept vizualizacije ženskih genitalij, posebej v likovni umetnosti 20. stoletja; in te se je nenadoma začelo povezovati s pošastnostjo, telesno deformacijo, kastracijo in smrtjo. Tovrstnih vizualizacij seveda ne gre misliti kot izoliranih dogodkov, pač pa kot del kulturnih idej; ena takšnih je, da je ženska markirana kot Drugo, da bi v strukturi sveta ohranili pomen in red. Psihoanalitične analize gredo še dlje: ženskih genitalij se oprime ideja monstruznosti zaradi spomina na materin trebuh itd.
Avtoričin namen, ko nam s tematsko različnimi poglavji kaže načine prezentacij ženskih genitalij v likovni umetnosti 20. stoletja – od Courbetove slike Izvor sveta (ki velja za prvo neposredno upodobitev ženskega spolnega organa na platnu) do interpretacije Schielejevih avtoportretov in Klimtovega raziskovanja avtoerotičnega užitka – je jasen: opozarja na ikonografsko kompleksnost likovnega motiva, ki je izključen iz dominantnih tokov preučevanja zgodovine umetnosti. Genitalne eksplicitnosti v umetnosti ne gre utemeljevati zgolj na ravni provokacije ali fantazijskega igranja, pač pa s podobami ženskega organa na plano prihajajo vse tiste vsebine, s katerimi se drugače ne moremo spopasti. Takšen način gledanja na motive in teme, ki so v umetnostni zgodovini veljali za nizke, obscene, spotakljive, pomeni svojevrstno demistifikacijo in demarginalizacijo; do sedaj »nevidni« motivi dobijo avtonomno mesto znotraj diskurzivnega polja.
Po drugi strani pa avtorica vzpostavi tezo, da je frekventnejše upodabljanje ženskega spolnega organa v 20. stoletju tudi indikator sprememb. Gre za radikalen miselni obrat, ki zadeva upodabljanje telesa v likovni umetnosti. V poglavju, kjer med drugimi obravnava Gustava Klimta, pravi, da njegove risbe poznega obdobja ne opisujejo več videza telesa, pač pa se sklicujejo na čutno senzacijo; namesto secesijskega blišča imamo podobe žensk, ki so upodobljene v zamaknjenem stanju, pri čemer se z (desno) roko dotikajo spolnega organa. V transu, ki napolni likovni prostor, ima roka – glede na pretekle prevladujoče upodobitve – ekscesivno vlogo: razpira sramne ustne, v osrednji položaj postavlja aktivnost spolnega organa in odkriva prepovedan vidik seksualnosti – žensko avtoerotičnost. Če takšno interpretacijo nadgradimo s pojasnilom, čemu naj bi bila masturbacija neprimerna – gre za posebno vrsto užitka, ki se dogaja v tišini in pritajeni domeni subjekta, ki je zaradi svoje domišljije družbeno nenadzorljiv; je razumljivo, da gre za odpiranje doslej v likovni umetnosti neimenljivega polja.
Klimtov scenarij ženske intimne dejavnosti, ki odpira samo srž izvora akta, prinaša eno najvidnejših modernističnih prekinitev z idealiziranim, normativno uokvirjenim telesom; ta se, mimogrede, kaže tudi skozi jezikovni spodrsljaj (izenačenje ženskega organa s sramom, slovenščina vsebuje bogat nabor: sramne ustnice, sramne dlake, sramna uš itd.). Drugi prelomni trenutek, ki vznikne iz vulvarnih in vaginalnih form, kot to imenuje avtorica, ki ji tudi sicer zavidamo njeno jezikovno bravuroznost, je postmodernistična razsežnost telesa. Posebno med letoma 1968 in 1974, ob ključnih mejnikih body arta, so zlasti umetnice, ki nenadoma niso več nastopale kot akt, temveč kot umetnice in umetniški material hkrati, v performativnih praksah in happeningih izrabljale telesne odprtine, izločke, menstrualno kri, izcedke in tekočine iz nožnice. Slađana Mitrović v tem poglavju posebej izpostavi japonsko umetnico Shigeko Kubota in njen performans Vagina Painting (1965), ko je v čepečem položaju slikala s čopičem v mednožju in za seboj puščala rdeče madeže, sledi menstrualne krvi. Odziv na njeno delo je bil odklonilen, kasneje pa je sploh utonila v pozabo. Umetnica je prepletla žensko kreativnost in menstrualni proces, njena emancipatorna gesta, ki so jo nekateri brali v smislu, da gre za žensko s falusom, pa je nadomeščala nekdaj cenjeno funkcijo umetnikove roke. Naj to govorico ženskega telesa, torej povezavo ženske identitete z ustvarjalnostjo skozi menstrualno kri, mislimo kot izsiljeno, so umetnice, ki so delovale v 70. prejšnjega stoletja, nizke, onesnažene, brezvredne snovi postavile toliko kot na piedestal. Pri tem ni šlo za čarobno transformacijo, pač pa, kot pravi Slađana Mitrović, za funkcijo umetnosti, da vsakdanjemu, trivialnemu podeli status umetniške vrednosti.
In kako je z današnjo reprezentacijo ženskega telesa?. V različnih transformacijah, novih slikah, subverzivnih prezentacijah je žensko telo še vedno vključeno v asociativno mrežo gnusa, nečistoče itd. Avtoričin primer oglaševanja higienskih vložkov je precej nazoren: očitno je, da se ohranja strah pred umazanostjo ženskega telesa. Namesto menstrualne krvi se – kot demonstrativni nadomestek – na vložke zliva modro tekočino, s katero skuša proizvajalec kupca prepričati o nepropustnosti proizvoda. Vse se seveda zgodi v laboratorijsko čistem prostoru. Avtorica ugotavlja, da so kulturne konstrukcije, ki ženske genitalije in z njimi tudi telo prepoznavajo kot »curljajočo, brezoblično, viskozno, enigmatično odprtino« tako globoko ukoreninjene, da tudi v današnjosti, in četudi si dopovedujemo drugače, ohranjajo svoj vpliv in določajo meje. Da o sodobnem pornografskem imaginariju niti ne govorimo …
Slađana Mitrović: Užitek in nelagodje: Ženska podoba in seksualno 20. stoletja. Ljubljana: Studia humanitatis, 2015. Zbirka Apes. 248 strani, 20 €.