Objavljamo odlomek iz avtobiografskih zapiskov avstrijske slikarke Rose Pfäffinger, ki se nanašajo na obdobje med 1889 in 1895. Delo z naslovom Pariški bohémi (1889-1895) je v slovenščini pravkar izdala Narodna galerija (zapiske je zbrala in opremila Ulrike Wolff-Thomsen). V njem je mogoče brati prvoosebno pripoved o druženju največjih duhov tistega časa – v zapiskih mdr. nastopijo Frank Wedekind, Knut Hamsun, August Strindberg, Henrik Ibsen, Willy Gretor in mnogi drugi. Za slovenske bralce je delo posebej zanimivo zaradi doslej slabo poznanih drobcev življenja Ivane Kobilce, ki je s pisko zapiskov najprej obiskovala slikarsko šolo Aloisa Erdtelta v Münchnu, nato pa je z njo tudi živela v stanovanjski skupnosti v Parizu. Tej skupnosti je poveljeval zbiratelj umetnin Willy Gretor, s katerim so bile v romantični odnos zapletene vse ženske stanovanjske skupnosti.
Delo nudi vpogled v žensko emancipacijo, odmik od ustaljenih norm ter boj za pravico do umetniškega izražanja. Opremljeno je s številnimi reprodukcijami slik in fotografijami obravnavanega obdobja.
V pričujočem odlomku se Pfäffingerjeva sprašuje, ali naj se vključi v socialistično stranko. Kot feministka je tej ideji nenaklonjena, obhajajo pa jo tudi številni drugi dvomi. Nekaj pozornosti nameni razmisleku o slavni nemški umetnici in prijateljici Käthe Kollwitz in njenemu odnosu do ženskega vprašanja in vprašanja (angažirane) umetnosti.
***
Tudi na tej šoli smo se pogovarjali o socialnih vprašanjih. A čeprav se dotlej skoraj nisem zanimala za politično obrt, sedaj vsa vprašanja vidim v širšem okviru. Ta preusmeritev se je dogajala pod vplivom kolegice (Käthe Kollwitz), ki se je, po letih še mlada, povzpela na pomembno mesto v nemškem umetniškem življenju.
(O tej kolegici sem pozneje slišala, da naj bi od ženske emancipacije prešla k umetnosti. To ne drži. Do tega se je dokopala prej iz svojega individualnega ustvarjalnega središča. Po zaslugi razumevajočih staršev ji je bila bodoča umetniška dejavnost približana že pri štirinajstih letih. Ampak ta dejavnost spet ni bila določena od zunaj, preko »naturalistične« podobe sveta. Prej je ta socialistka kot edina med svojimi kolegicami spoznala, da je naloga umetnosti preoblikovanje sveta. Njeno poznavanje duhovnega, kakor tudi tehničnega, ni bilo odvisno od abstraktnih predstav o času, marveč se je razvijalo v konkretni in neposredni sedanjosti. Svoj model proletarcev je spoznala pred vrati zahodnega Berlina, kjer se je njen atelje nahajal poleg moževe zdravniške ordinacije. In ko ji je uspelo umetniško upodobiti pravic oropanega človeka, je bilo to zato, ker je bival v njenem človeškem občutju. Nastopil je v resničnosti njene eksistence in ona ga je obdala z resničnostjo svoje umetnosti. A te resničnosti nikoli ni zamešala z grdoto, nikoli ni, kakor naturalistični slikarji trpljenja in literati, skrenila v ceneno, trivialno ali posmeha vredno. Vsi njeni liki, najsi je šlo za otopele, kljubovalne ali ganljive, so bili ogrnjeni v sapo njenega ženskega občutenja sveta.)
Po dolgih pogovorih s to kolegico sem prišla do spoznanja, da se moram včlaniti v socialistično stranko. Potem ko je nek tragičen naravni zakon hotel, da moj talent propade, se mi je potopitev v anonimnost znotraj stranke zazdela izhod v skrajni sili. Na meni, posameznici, ni ležalo nič. Ampak v sodelovanju z drugimi ljudmi morda lahko pripomorem k očiščenju in prenovi družbe. Izkazalo pa se je, da je bila odločitev o priključitvi socialistični stranki lažja od njenega uresničenja. Vest mi namreč ni dovoljevala, da bi se imela za socialistko, vse dokler sem človek, ki živi od lastnih prihodkov. Sledila je misel, da bi obdržala le najnujnejše, ostalo premoženje pa bi prepustila stranki v propagandne namene. Ampak kaj je najnujnejše, o tem nimam pojma. In ali ne bi bil že najmanjši zadržani delež izdaja velike ideje, internacionalne, pacifistične združene stranke?
Poleg tega so se v meni spet nabirali pomisleki in dvomi. Dvomi o bíti, delovanju in delu stranke, v kateri prevladujejo moški. Mar ne gre tudi v tej novi organizaciji bolj za osebo kot za stvar? Ali ne bo tudi v socializmu v ospredje stopila želja po moči, ta patriarhalna past? In po drugi strani: en sam človek je lahko pomembnejši od programa, kajti tačas ko se množica razvija v skladu s programom, je posameznik lahko že daleč spredaj …
Čedalje bolj sem se zavedala svoje individualne odgovornosti /…/
Pariški bohémi (1889-1895). Avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger.
Izbrala in komentirala Ulrike Wolff-Thomsen, prevedla Manca G. Renko.
Narodna galerija, Ljubljana 2014, 212 str., 17 EUR.
Če vas zanima več o delu, vabljeni v četrtek, 4. 12. 2014 ob 18.00, na 88. obletnico smrti Ivane Kobilce, v Narodno galerijo na predstavitev knjige in vodeni ogled Kobilčinih del.
