Zgodbe Alice Munro nas bodo še učile tako pisati kakor živeti

Na današnji dan pred 93 leti rojena pisateljica Alice Munro, kanadska nobelovka, je umrla 13. maja letos, le nekaj dni preden sem odpotovala v Ontario, kanadsko provinco, ki ji je služila kot neizčrpen navdih. Čeprav sem poznala predvsem njeno prozo, je prav obisk pisateljičine domovine povzročil, da sem pozornost preusmerila od njene literature k biografiji.

Alice Ann Lidlaw se je rodila 10. julija 1931 na obrobju mesta Wingham v grofiji Huron na jugozahodu province Ontario, dobri dve uri in pol vožnje iz Toronta. Fotografije nakazujejo, da gre za tiho, prašno mestece, kamor vodijo ravne, enolične ceste. Wingham je navdihnil mnoga majhna mesta v pisateljičini prozi, na primer Jubilee v romanu Lives of Girls and Women (Življenja deklet in žensk), ki v slovenščini (še) ni izšel. V svojem edinem romanu pisateljica slikovito zapiše: »Življenja ljudi, v Jubileeju in drugod, so bila pusta, preprosta, osupljiva in nedoumljiva – globoke jame, prekrite s kuhinjskim linolejem.«

Njen oče Robert Laidlaw je bil škotskih korenin. Ukvarjal se je z vzrejo srebrnih lisic in kun, a mu je krznarski posel spodletel. Mati Anne Clarke Chamney Laidlaw je bila irskega in škotskega rodu. O preteklosti pisateljičine družine veliko izvemo iz zgodb, ki so v slovenščini izšle v knjigi Pogled z grajske pečine (prevedla Tjaša Mohar, Celjska Mohorjeva, 2017) in predstavljajo svojevrstno družinsko kroniko. V njej avtorica sprva opisuje nenavadna življenja prednikov na Škotskem, potem pa naporno selitev v Severno Ameriko, v Kanado. Življenje v Novem svetu se izkaže za vse prej kot razburljivo: avtobiografski zapisi pričajo o življenju v dolgočasnem in počasi razvijajočem se mestecu, zaznamovanem z revščino, zadrtostjo in zaplankanim značajem prebivalcev, ki nimajo posluha za zasanjanost, občudovanje narave, brezdelno pohajkovanje in zanimanje za knjige bodoče pisateljice.

Nič nenavadnega torej, da je radovedna Alice, v teh zgodbah prikazana kot nekoliko osredinjena nase in vzvišena nad drugimi, predvsem pa kot natančna preiskovalka človeških značajev, takoj ko je bilo mogoče, zatohlo mestece zapustila. Edina mogoča pot iz tega je bila sprva izobrazba. Toda po le dveh letih, ko je s pomočjo štipendije obiskovala Univerzo v Zahodnem Ontariu in že objavila prvo zgodbo The Dimensions of a Shadow (Razsežnosti sence), je študij opustila in se leta 1951, pri dvajsetih, poročila z dvaindvajsetletnim Jimom Munrojem ter se z njim preselila daleč na zahod Kanade, v Vancouver, kjer je kmalu zanosila in rodila prvo od njunih treh hčera.

Na vprašanje, zakaj je šolo obesila na klin in se odločila za zakon, je Nobelova nagrajenka literarni kritičarki in esejistki Daphne Merkin, ki je o njej objavila esej v New York Timesu, brez ovinkarjenja odgovorila, da zaradi seksa: »Poročiš se, da bi seksal. Metode kontracepcije so bile preveč tvegane.« Spolnost in razkorak med tem, kako so jo doživljale ženske istih let kot njena mati (zgolj kot breme ali zadovoljitev moža), in tem, kako jo je doživljala pisateljičina generacija, je pogosta tema v njenih delih. V istem intervjuju je priznala, da je, čeprav si je bila z odraslimi hčerami blizu, svojo odločitev za materinstvo od nekdaj čutila kot vsiljeno, kot nekaj, kar je prej izviralo iz pričakovanj družbe kakor iz nje same. »Nikoli nisem hrepenela po otrocih,« je povedal; njena prva hči Sheila, tudi sama pisateljica, je v delu Lives of Mothers and Daughters (Življenja mater in hčera) zapisala grenko-sladke spomine na odraščanje ob nekoliko (čustveno) odsotni materi.

Tudi za Alice je bilo pisanje o lastni materi nekaj običajnega. V intervjuju za The Paris Review je dejala celo: »Gradivo o moji materi je osrednje v mojem življenju, k meni vedno pride zlahka.« V intervjuju je povedala še, da njena mama k sreči ni prebrala nobenega od hčerkinih del, saj ji seks in grde besede ne bi bile všeč.

Kmalu po poroki je z možem zapustila Ontario in se preselila na zahodni konec Kanade, v Vancouver. V intervjuju za The Paris Rewiew je Munro povedala tudi, da jima je to predstavljalo pustolovščino; odšla sta, kolikor daleč je šlo, da sta le ostala v isti državi. Tu sta zajadrala v pričakovan življenjski slog srednjega razreda. Hitro sta si omislila hišo in ustvarila družino. V Vancouvru so živeli v predmestju, najprej v severnem delu mesta, nato v zahodnem. V severnem Vancouvru se je pomešala med druge gospodinje in z njimi preživljala večino časa, saj so moški odhajali zjutraj in se domov vračali pozno. Ženske so se družile, se s pridušenim rivalstvom pogovarjale o sesanju, pranju in skrbi za volnena oblačila ter najboljši dieti. Tu je bilo življenje še bolj zadušljivo in ozkogledno kot v mestecih jugozahodnega Ontaria: »Zelo strogo je bilo oblikovano kot niz dovoljenih razvedril, dovoljenih mnenj in dovoljenih načinov biti ženska,« se je spominjala v intervjuju. Živost ji je omogočalo le spogledovanje z možmi znank. V zahodnem delu mesta, kamor so se preselili potem, je bilo bolje, saj so jih obkrožali raznoliki ljudje in drzne mlade ženske, s katerimi se je spoprijateljila. Vseeno teh časov nikoli ni ohranjala v lepem spominu: bila ja zasuta s skrbjo za hčerke, in medtem ko so deklice spale, je trudoma pisala roman, ob neuspehih pa doživljala depresivne epizode.

V Vancouvru so Munrojevi živeli v letih 1951–1963, nato pa so se preselili v Victorio, prestolnico Britanske Kolumbije, kjer je z možem odprla knjigarno Munro’s Books. Ta znamenita neodvisna knjigarna še danes deluje, sicer na drugem kraju, a nadaljuje bogato dediščino prodaje knjig, ki sta jo zagnala zakonca Munro. Čeprav naporna, so bila to najlepša leta njunega zakona.

Zakon med Alice in Jimom je razpadel po skoraj dvajsetih letih, leta 1972, v času, zaznamovanem z drugim valom feminizma. Istega leta je izšel njen edini roman Življenja deklet in žensk s kratkim posvetilom »For Jim«, za Jima. Ta je vse do smrti leta 2016 ostal podpornik njenega literarnega ustvarjanja.

Ujetost v tradicionalni zakon, prežet s spogledovanjem in prešuštvom, je pogost motiv v njenem pisanju. V zgodnjih devetdesetih so jo v intervjuju za televizijsko oddajo vprašali, zakaj tolikokrat tematizira varanje. Odgovorila je zelo splošno, neosebno: »Prešuštvo je kot moderno gledališče, ki življenju običajnih ljudi ponuja pustolovščino. Je drama … kar, menim, pisatelja naravno privlači.«

Ločitev je vodila k selitvi nazaj v Ontario, kjer se je vrnila k izvoru svoje literature in se osredotočila na pisateljevanje. Tu je dobila ponudbo za poučevanje kreativnega pisanja na Univerzi York v bližini Toronta, toda službo je sovražila in jo je kmalu pustila, kljub temu da ni imela denarja. Čeprav je ta univerza veljala za eno najnaprednejših kanadskih, so bili v razredu skoraj sami študentje in le ena študentka, ki je komaj kdaj spregovorila. Druga študentka, ki ni obiskovala njenega predmeta, ji je nekoč v branje prinesla svojo odlično zgodbo in jo vprašala, ali lahko pride na njena predavanja. Munro ji je zabičala, naj ne hodi v ta razred, temveč naj še naprej prinaša svoje delo naravnost k njej. Bila je edina, ki je kasneje postala pisateljica.

Štiri leta po ločitvi od prvega moža se je Alice Munro poročila z Geraldom Fremlinom, sedem let starejšim kartografom in geografom, za katerega je nekoč priznala, da je bil njena neuslišana ljubezen še iz študentskih dni. Ko je imela osemnajst let, se je zatreskala vanj, on pa je sploh ni opazil: držal se je majhne kul skupine, ki je popivala, pisala poezijo in izdajala literarno revijo. Nekoč mu je odnesla eno svojih zgodb za objavo v reviji, a jo je napotil h glavnemu uredniku. S tem se je njun pogovor končal in kmalu po objavi zgodbe je zapustila univerzo. Nedolgo zatem je od njega dobila pismo, v katerem je izrazil navdušenje nad njenim pisanjem, a nič več kot to. Ko se je čez dve desetletji vrnila v Ontario, jo je slišal po radiu, poklical in povabil na večerjo. Zaživela sta v njegovi družinski hiši v Clintonu, mestecu s 3000 prebivalci nedaleč od njenega rodnega Winghama.

Le dva dneva pred načrtovano objavo tega eseja o pisateljici Alice Munro je javnost presenetila izpoved najmlajše od pisateljičinih treh hčera. Andrea Robin Skinner je spregovorila o spolnih zlorabah, ki ji jih je prizadejal očim Gerald Fremlin, drugi mož Alice Munro. Čeprav je svoji materi pri 25 letih v pismu razkrila vse, kar je storil, in je ta moža za krajši čas zapustila, se je kasneje, potem ko je krivdo za dogajanje naprtil deklici, vrnila k njemu in zlorabo pometla pod preprogo. Andrea Robin Skinner je v daljšem pričevanju za torontski časopis Toronto Star poudarila željo, da poslej v vsaki biografiji pisateljice omenijo, kako je sklenila ščititi njenega napadalca.

Alice Munro sta v zgodnjih devetdesetih na domu obiskali novinarki Jeanne McCulloch in Mona Simpson ter jo intervjuvali za The Paris Review. V uvodu sta zapisali, da je imela hiša globoko dvorišče z vrtom, polnim rož. Jedilnica je bila založena s knjigami, tu pa je stala tudi majhna pisalna miza s pisalnim strojem; njen delovni prostor.

V času intervjuja, ki je potekal več dni, sta novinarki obiskali tudi njeno rojstno hišo, kjer za družino Lidlaw ni ostalo skoraj nič. Zdaj je bil v njej kozmetični salon Total Indulgence, popoln užitek. Pisateljico v uvodu k intervjuju opišeta: »Kot hiša, kot pokrajina Ontaria, ki spominja na ameriški Srednji vzhod, Munro ni veličastna. Je dostojanstvena, s tihim humorjem.« O svojem pisanju pa naj bi kljub mnogim dosežkom govorila spoštljivo in z nekaj negotovosti, »kot jo slišiš v glasu začetnikov«. »Ne izraža poguma in se ne širokousti, kar je značilno za slavne pisatelje, zato zlahka pozabiš, da spada mednje,« še zapišeta.

Leta, ki so sledila poroki z drugim možem, so v življenjepisu Alice Munro ustvarjalno najplodnejša. Leta 2006 je zaradi zdravstvenih zapletov razmišljala o upokojitvi, a je nato nadaljevala pisanje; njena zadnja zbirka kratkih zgodb Ljubo življenje (prevedla Tjaša Mohar, Celjska Mohorjeva družba, 2014) je izšla leta 2012, ko je bila stara 81 let, ob izidu pa je napovedala, da je to njena zadnja knjiga.

Med štirinajstimi zgodbami je Od koder se vidi jezero, v kateri se je, kot bi si napovedala prihodnost, vživela v lik ženske, ki trpi za demenco in išče pot domov, a se izkaže, da gre za ustanovo, v kateri zdaj biva. Zadnje štiri zgodbe so avtobiografske, v zadnji, po kateri je zbirka naslovljena, pa se pisateljica vrne k motivu odnosa z materjo, ki v zgodbi trpi za Parkinsonovo boleznijo in pozneje tudi umre. Zdi se, da zgodba izžareva pomirjenost avtorice s sabo in svojimi odločitvami ter razrešitev konflikta z materjo, ki je poganjal velik del njenega pisanja.

Leto po izidu zadnje zbirke je v starosti 88 let umrl njen drugi mož, le pol leta kasneje pa je prejela Nobelovo nagrado za književnost. Alice Munro, ki je bila že v zgodnji fazi demence, je podelitev spremljala na televiziji, nagrado pa je v njenem imenu sprejela hči Jenny.

Kratke zgodbe kanadske pisateljice kljub kratki formi zaobjemajo kompleksnost celotnega življenja, pretresajo preteklost, sedanjost in prihodnost, navidezna naključja in mimobežne odločitve posameznika pa postavljalo v kontekst življenj več generacij. Njene zgodbe nas bodo še naprej navdihovale in učile tako pisati kakor živeti. Pa vendar tudi pogled v zgolj površen mozaik njenega življenja priča o pisateljici in ženski, ki je presegala svoj čas.

___________________________________________________________________________________

Viri:

Daphne Merkin: Northen Exposures. The New York Times. 24. oktober 2004.

Jeanne McCulloch, Mona Simpson: Alice Munro, The Art of Fiction No. 137. Paris Review, 131, 1994.

Robert Thacker: Alice Munro’s Victoria. Canadian Literature 236, 2018.

Sandra Martin: Using the short form to take a long view of life. The Globe and Mail, 5. maj 2024.