V ginekološki ambulanti je stena med čakalnico in sprejemno pisarno tako tanka, da je dostojanstvo najbolje skupaj s plaščem obesiti na hodniku. Niz zelo osebnih vprašanj, na katera sem morala odgovarjati, bom na tem mestu izpustila – dovolj javna so postala že tedaj, ko sem jih morala deliti s šestimi naključnimi dekleti v čakalnici. Ne bom pisala o detajlih, zaradi katerih bi vam moralo biti nerodno. Ustavila se bom le pri vprašanju, ki je prišlo čisto na koncu.
»Kdaj imate junija menstruacijo?« »Junija?« Poskušam prikriti smeh. »Kaj pa vem, kdaj bom imela junija menstruacijo.« Sestra me zabodeno gleda. Druga sestra tudi. »Ne vem, ne vodim evidence.« Sestra preklaplja med osuplo zgroženostjo in potrebo po tem, da me malce okrega. »Tega v ginekološki ambulanti ne smete reči.« »Žal mi je, a res nimam pojma.« Da podkrepim svoj nezaslišani zločin, se zazrem v koledar na steni. Zdaj me obe sestri gledata malo pomilovalno in malo, kot da sem vesoljec. »Saj imam redno menstruacijo in nobenih težav,« razlagam v svoj bran. »Pa vseeno,« pribije sestra. Ena nič zanjo, ali kako. Punca, ki ne ve, kdaj bo imela čez tri mesece menstruacijo. Pha!
Tega ne pišem zato, da bi zdravila svojo preobčutljivost. Dovolj sem odrasla, da vem, da mi bodo uslužbenci, mimoidoči in ostali naključneži v življenju seveda rekli še marsikaj rasističnega, seksističnega in (vstavi poljubni esencializem)-ističnega. Nekajkrat na leto slišim: »Ti pa že nisi Slovenka, preveč si črna.« Ali pa: »Ampak od kod so zares tvoji starši?« Ali pa: »Daj se malo nasmej.« Seznam ni kratek in verjamem, da nisem v nabiranju tovrstnih izjav nobena izjema. A trdno sem prepričana, da k odraslosti in zrelosti sodi tudi to, da brzdamo svoje preobčutljivosti. Da se obrnemo proti tistim frontam, ki v resnici generirajo neenakosti, ne pa da v nedogled razkazujemo, kako nas je nekdo prizadel, ker ni napisal vabila v moški in ženski slovnični obliki. Oziroma kakor je v krasnem intervjuju s Ksenijo Horvat povedal avstrijski filozof Robert Pfaller: »Če je vaš največji problem ranljivost vaših čustev, potem vam gre zelo dobro in ste skrajno privilegirani.« Avtor se s tem fenomenom ukvarja v knjigi Erwachsenensprache: Über ihr Verschwinden aus Politik und Kultur (potihem upam na prevod).
A pravzaprav nisem želela pisati o zmagovalnem pohodu preobčutljivosti, temveč o pojavu, prav tako simptomatičnem za našo dobo – o avtokvantificiranju. Medicinska sestra je seveda predvidevala, da bom poznala datum svoje menstruacije za mesece vnaprej, saj imamo na telefončku zagotovo vsa dekleta nameščeno nekakšno menstrualno aplikacijo! Poleg aplikacij, ki preštevajo naše korake, srčni utrip, ure spanja, vnos beljakovin, minute meditacije, se razume. V svetu pametnih naprav se nenehno avtokvantificiranje zdi edina odgovorna državljanska drža. Spoznaj se! In tako kot je ne le tolerirano, temveč tudi spodbujano, da si ves čas prisluškuješ, ali te je s svojo izjavo kdo nemara prizadel, je spodbujano, celo na tihem zaukazano, da se dodobra izmeriš. Pogled je v obeh primerih trmasto obrnjen navznoter. Jaz, ki se nenehno motri. Ali ni to – če že drugega ne – vsaj rahlo dolgočasno? Ali ni v vsem razkošju pojavov, krajev, jezikov, konceptov, zgodovin zares ničesar vznemirljivejšega, vrednejšega pozornosti? Je res zanimiveje analizirati prehrambno vrednost svojega kosila kot brati o spalnih navadah v srednjeveški Britaniji? Slednje bi vsaj zamajalo našo predstavo, da je enovito osemurno spanje edina »naravna« in »zdrava« oblika nočnega počitka (bralni napotek – Roger Ekirch: Ob zatonu dneva, noč v minulih časih). Ko bi se vsaj z isto vnemo, s katero se merimo in opazujemo, lotevali tudi drugega …
Leta in leta sem imela načrt. Večkrat sem si rekla: »Zdaj pa res, Ana, naslednji vikend se tega lotiš.« A hkrati ob tej misli je v meni zazvenelo tudi: »Saj se še ne mudi tako zelo, saj je še čas.« In potem so bili vikendi zmeraj polni – je bila zmeraj kakšna Mozartova sonata, ki jo je bilo treba vaditi, je bilo sonce, torej nujno na konjsko sedlo, je bil sneg, torej smučat, je bila mami igrive volje, torej se cel dan humorno pogovarjati. Zmeraj nekaj. Nikoli ni prišla tista sobota, ko bi vzela diktafon, se sprehodila čez Dravo in cel vikend spraševala, poslušala, snemala. In hkrati sem bila ves čas prepričana, da bo, da bo ta dan zagotovo prišel, saj se nikamor ne mudi.
Nato je babica zbolela za demenco, in namesto da bi se nemudoma pognala k njej in končno storila, kar sem tako dolgo čutila, da bi bilo nujno, sem odlašala še naprej (saj bolezen ne bo napredovala tako hitro, saj je še čas, naslednjič pa res grem). Zdaj, skrivenčena kot kak osameli kraški bor, vegetira v domu ‘prijetnih, prijaznih in srčnih ljudi’, se čudi, kako smo se znašli tukaj (»A ste prišli čez balkon?«) in sprašuje včasih po svojem prvem, včasih po drugem možu.
Ženska, ki jo je do nedavnega zaznamoval izreden spomin in ki je bila brez dvoma najzanesljivejša nosilka in pričevalka zgodb mojih prednikov (Milana, ki je pred vojno vzpostavil avtobusno linijo iz Lenarta v Maribor, Drine, ki je na obrobju Banja Luke skrivaj oskrbovala partizanske ranjence, Brede, ki je med vojno pri nekem oficirju na gramofonu ure in ure poslušala Brahmsove simfonije, Vesne, ki se je po vojni z vsem upanjem oklenila esperanta kot tiste ideje, ki bo rešila Evropo), zdaj pluje po nekem nam neznanem obnebju, polnem praznih jezikovnih obrazcev, ki včasih spominjajo nanjo, globoko pogreznjena v nekakšno motno notranjost, od koder je ne moremo, ne znamo priklicati.
Pravljic babica ni znala pripovedovati, mi je pa nenehno pripovedovala družinske zgodbe. In to s spretnostjo pripovedovalke, ki je z besedami oživljala mesta, dvorišča, potoke, risala polnokrvne, kompleksne osebe, ki se zaljubljajo, trmarijo, padajo s konjev, molčijo, igrajo tarok. A ker imam, za razliko od babice in po nekem genetskem črnem humorju, izredno slab spomin, so ta pričevanja, pa naj sem jih še tako zbrano poslušala, še tako jemala za svoja, še tako vgrajevala v svoje ponotranjene etične vektorske sisteme, zdaj v meni urejena le v niz alinej. Posamične anekdote, ki jim manjka konteksta, natančnosti, ozadja. Bolje kot nič, a toliko manj, kot bi lahko bilo.
»Ves svoj um in čutila in zagnanost vztrajno vlagamo v trud, da bi razmejili, kar bo izravnano ali je že izravnano, in zato smo polni obžalovanj in izgubljenih priložnosti, uveljavljanj in potrjevanj in izrabljenih priložnosti, ko pa v resnici nič ni zanesljivo in se vse izgublja. Nikdar ni celote ali pa nemara nikoli ničesar ni bilo. Le da je res tudi, da se ničemur čas ne izteče in je vse tam, čaka, da se bo smelo vrniti, kot je rekla Luisa.« (Javier Marías: Tako belo srce)
Vse, kar bi morala storiti, je, da bi enkrat tisto medlo intenco spremenila v korake, da bi pri njej božala Mura, srkala turško kavo in vklopila diktafon. Potem bi imela ure in ure materiala, neodvisnega od pokvarljivosti lastnega spomina, potem bi imela posnetke, kjer bi bila vsaka minuta vrednejša, rada bi napisala kar substancialnejša, kot podatek, kdaj me junija čaka menstruacija. Potem bi naredila to, kar sem zmeraj po tihem smatrala za svojo nalogo. Zbirati, snemati, zapisovati družinske zgodbe. Jih morda kdaj literarizirati, jih morda kdaj pripovedovati, a vsekakor – skrbeti zanje, negovati spomin na ljudi, ki so bili mestoma neverjetno pogumni in vizionarski, mestoma kruti in izgubljeni. Prav čudno se je zavedati, da so številne resničnosti nepovratno potopljene v babičini motni notranjosti. Da sem prepozna. Tako zdajle nimam ničesar – ne družinskih zgodb, ne termina za ginekologinjo.
No, seveda malce pretiravam. Nekaj zgodb je vendarle ostalo – z atijem včasih primerjava svoje koščke sestavljanke in prepoznavava obraze z obledelih fotografij. V škatli hranim prababičine zapiske iz britanske nacionalne galerije, njen indeks s fakultete, prapradedkove dijaške literarne poskuse (pomislite, devetnajsto stoletje!). Morda se bo okrušek kakšne zgodbe, ki jo vendarle še negujem v spominu, prikradel tudi v katero prihodnjih kolumn. Da ne boste rekli, da niste biti opozorjeni, kam vse skupaj pelje. Namesto v ginekološko ambulanto nekam v leto 1937. Hja.
