Žica je škodljiva. Umaknimo jo. Takoj.
Tako. Razčistili smo z aktualnimi političnimi vprašanji, lahko se posvetimo stvarem, ki so zares pomembne: zgodovini upravnih meja in mejnosti. Dolgočasno? Niti slučajno. Dolgočasna je aktualna politika in njena interpretacija preteklosti. Kaj nam je storiti, ljudem, ki verjamemo, da je žica škodljiva? Kako obdržati mirno kri in zdravo pamet, ko pa se meje krepijo in žice rastejo kot gobe po dežju? Imam nekaj predlogov. Ne komentirajmo tvitov zblojenih ljudi. Nikar. Ne pošiljamo si mrtvih božičkov na žici in podobnih memov, ne pišimo statusov o okupirani domovini, ne strašimo prijateljev z neslanimi šalami o slovenskem Auschwitzu. »Jejhata, jejhata avbe, avbe, gorje nam, žica je, vojna bo.« Žica je tu, nevarna je. Ampak kaj nas zares moti? Bolj kot to, da žica obstaja, nas moti, da je tukaj in zdaj. Pa ne zato, ker bi se počutili ujete – zato, ker se počutimo odprte. Kaže nam, da je svet vedno v vojni, da lahko zaropota tudi nas.
Kaj je bilo?
Dovolimo si biti neaktualni. Ne govorimo o Sloveniji kot omejenem, majhnem prostoru. Pogovarjajmo se o prostorih, preteklih in sedanjih. Ne govorimo o trenutnih politikih in njihovih izjavah, govorimo rajši o razvoju politične krajine. O razlikah med srednjeveškim in modernim dojemanjem prostora. V srednjem in zgodnjem novem veku so vladarji bolj kot prostoru vladali ljudem – pestri množici različnih skupnosti z različnimi zakoni, institucijami in pravicami. Mejne spore so reševali s pomočjo posebnih komisij, ki so obhodile sporna območja in spraševale najstarejše prebivalce, pod katerega »gospoda« prostori obvladovanja in oblasti spadajo. Postojmo za trenutek in si predstavljajmo, kako velika sprememba je bila, ko je zgodnja država na teren poslala uradnike in geometre, ki niso več spraševali modrih starcev, ampak so mejo »delali« s pomočjo znanosti. Pogosto mimo želja lokalnega prebivalstva. Leta 1757 so domačini v bližini Kobarida nagnali zemljemerce, uradnike pa je poslej varovala vojska. In kaj so tam počeli? Določali so »pravo« mejo med Avstrijo in Beneško republiko. Klepetajmo o oblikovanju sklenjenega političnega prostora v 18. stoletju. Govorimo o tem, kako je zgodnja moderna država uporabljala meje za obvladovanje ljudi, in govorimo o tem, kako uporablja meje za obvladovanje ljudi država v postsuverenem stanju provincialne panike. Veste, da so evropske države 19. stoletja – med njimi tudi naša Avstrija – omejevale izseljevanje, ne pa priseljevanja?
Preveč se govori o partizancih in domobranih, o bojih in pobojih. Veste, o čem se premalo govori: o čudoviti zgodovini katastrskih občin. O teh krasnih sestavljankah državnosti, ki so preživele vse cesarje, kralje in predsednike od Franca prvega dalje. Res je, katastrske občine so nekaj suhoparnega, a brez njih ne bilo države z monopolom ozemeljske oblasti. Prav tako je res, da so katastrske občine nekaj zelo zoprnega. »Država« jih je izumila za obvladovanje in cuzanje prebivalstva: v svojem bistvu so katastrske občine vsiljeni imperialni prostori, drobceni, a učinkoviti prostori čiste oblasti in obvladovanja. Predstavljajo najmanjšo sklenjeno ozemeljsko enoto države in ko so v 20. stoletju države razpadale in se sestavljale na novo, se je nove meje – vsaj načeloma – vleklo po mejah katastrskih občin. Banalno, a realno.
Ne govorimo o propadanju schengna, govorimo o rajši o tem, kako nekdanje meje vplivajo na naša življenja. Včasih prav na absurden način. Se vam ne zdi današnja slovensko-hrvaška meja severovzhodno od Metlike nekoliko preveč zamotana? Zakaj je prišlo do tega? Žumberak na drugi strani Gorjancev je do 1881 spadal k Vojni krajini (ki je bila meja sam na sebi), za razmejitev s Kranjsko pa so v nekem trenutku vzeli dejansko stanje privatne posesti. Za to so se odločili, ker je bil Žumberak uradno del Vojvodine Kranjske. Meja je bila seveda neprestano sporna, polna enklav in čudnih zavojev. Spori so bili tako pogosti, da je ljudska modrost rojevala tragične epe. Legenda o Krvavem kamnu pod Trdinovim vrhom / sveto Goro govori o tem, kako so modri starci žrtvovali dva mladeniča in ju zakopali na mestu, kjer naj bi bila prava meja. Nato je kamen zakrvavel in je ostal tak do danes. V dobrih treh stoletjih so oblasti organizirale številne mejne komisije in odbore. Žumberak po ukinitvi Vojne krajine ni pripadel Kranjski, pač pa Hrvaški, oziroma Ogrskemu delu Monarhije, spor pa se je preselil na najvišjo raven. Vsi so vedeli, da je meja absurdna, vendar se niso nič dogovorili. In tako je nekega dne ta imaginarna črta, ki cikcaka skozi vinograde metliške črnine in kmečka dvorišča, postala šengenska meja na južnem delu »Trdnjave Evrope«.
Ne pogovarjajmo se o tem, kje je Slovenija, kje Hrvaška in kje Evropa, pogovarjajmo se o tem, kako so se meje spreminjale. Skupaj se lahko čudimo dejstvu, da so države propadale, sistemi razvodeneli, meja pa je ostajala. Popolnoma drugačna, a na istem mestu kot poprej. Lahko nas očara pripoved o novem nastajanju meja, v Istri denimo, ali pa nas prestraši do kosti. Ne kričimo, da propada naš svet, saj ni prvič, rajši se zabavajmo ob misli Georga Simmla, ki je trdil, da meja ni prostorski fenomen s socialnimi posledicami, ampak socialni fenomen v prostoru. Pogovarjajmo se o prehajanju meja, o tihotapcih tobaka, o trgovcih s prašiči, financerjih, pregnancih, taboriščnikih, obstrancih, plemičih, ciganih, beračih, potujočih glumačih, hlapcih, drvarjih, učiteljih, dezerterjih, služkinjah na begu in študentih brez prebite pare, skratka o migrantih. Recimo kaj o tem, kako so se ljudje mejam upirali, in o tem, kako so jih izkoriščali. Tako kot to počnejo danes. Pogovarjajmo se o rekah, ki tečejo po meji (ali pred mejo in za njo), o tem, kako reke niso pri miru in se premikajo ne glede na želje uradnikov in politikov. Malo sem in malo tja. Nekje odnesejo nabrežje, drugje nanesejo blato, spet drugje poplavijo polje in premešajo mejne kamne. Reka je naravni fenomen, mejna reka pa je človeški koncept. Zdi se, da gre to preprosto dejstvo našim vrlim voditeljem še zlasti težko v betico. V trenutku, ko to pišem, je del žice na Kolpi že pod vodo.
Žica ne prizadene vseh ljudi. Tako kot pri besedah, je tudi pri žici kontekst vse. Zabavno pri tem je, da so včasih najbolj ograjeni prostori najbolj kul. Zahodni Berlin je bil dobesedno ujet v žico, in vendar so se mladci v trumah selili v brezno svetovnega spopada. Se jim je zmešalo? Zahodni Berlin uradno ni bil del ZRN, tega Sovjetska zveza ni dovolila. Prav tako ni dovolila, da bi imela enklava svojo vojsko. Kdor se je preselil v Berlin, ni služil naborniške vojske. Zakonodaja je bila meglena kot berlinska jutra in temu primerno svobodnejša. V »luknjo med ritnicama obeh blokov« sta padla David Bowie in Nick Cave, ograjeno mesto pa je postalo talilni lonec kreativnosti. Tako vsaj trdijo turistični vodiči v Kreuzbergu. Realnost je bila najbrž bolj zapletena, pa nič ne de. Poanta ostaja – ljudje so silili med žice, da bi bili svobodni. Naša žica je drugačna, žica v Berlinu je imela nek smisel. Naredili so jo tisti zunaj mesta, da bi preprečili pobege ven, »iz svobode«, oziroma noter, »v svobodo«. Pri nas gre za čisto neumnost, ki preprečuje migracije divjih živali, kosilnic in nedeljskih izletnikov.
Kaj šele bo?
Izkušeni kolumnisti trdijo, da nas žica že zapira. Evropa postaja veliko taborišče, pravi Tomaž Mastnak. Kvalitativni premik se je že zgodil, zdaj čakamo le še kvantitativne spremembe: takšna je dialektika. Morda je res tako. Kaj pa, če si dovolimo razmišljati drugače? Kaj če bo naša prihodnost, gledano črnogledo, zelo podobna sedanjosti? Evropa bo ostala, ampak bo povsem fragmentirana. Šengen bo veljal, razen takrat, ko ne bo veljal. Meje bodo odprte za ljudi, razen takrat, ko ne bodo. In nikoli ne bomo povsem vedeli, kdaj se nam bodo vrata zaprla pred nosom. Lahko bomo živeli in delali po celotni Uniji, razen takrat, ko ne bomo smeli. V Evropi bo mir, razen tam, kjer ne bo ne miru ne vojne. Ne bo novega Hitlerja niti evropskega Putina, samo lepo bomo strukturirani v evropski sistem formalne enakopravnosti in neformalne hierarhije. Kot smo že. Tudi proti temu se bo treba boriti, pa to ne bo novi fašizem. Bo pa nekaj neprijetnega in avtoritarnega.
Kaj če naša žica ni znanilec Orwellove Oceanije, kaj če je zgolj to, kar zgleda: abotnost in kup nevarnega železja? Nedvomno kaže veliko stvari: krizo Evrope odprtih meja, strahove, izključevanja, nesposobnost političnih elit, dviganje desnega ekstremizma. Nedvomno. Ampak vse to nas ogroža tudi brez naše žice. Dovolimo si zanikati ideološki pomen konkretne žice na »južni meji«, če že ne moremo zanikati očitne nevarnosti, ki jo predstavlja za vse, kar leze in gre. Ne nazadnje dajejo velik pomen žici predvsem tisti, ki so jo postavili. In tisti, ki bi jo radi postavili, pa so jih prehiteli. Žica ne kaže na totalitarnost države, ampak na njeno impotenco. Na dejstvo, da Slovenija ni suverena niti ni suverena Evropska unija. Žica ne kaže, da bi politične elite v svoji pokvarjenosti načrtovale veliko evropsko koncentracijsko taborišče. Žica kaže na to, da elite sploh ne načrtujejo. Kar je pri vsej stvari še najbolj strašljivo. Žica je zaletava odločitev trmastega voditelja in bi bila komična, če ne bi ogrožala živali in ljudi.
Da ne bo pomote, žici lahko upravičeno zmanjšujemo pomembnost na določeni ravni in z določenim razlogom. Gre za raven javnosti in političnega diskurza. Predvsem zato, da ne bi prispevali k ustvarjanju mita o pomembni žici. Nobena skrivnost ni, da k temu prispevajo tudi kritike žice. Hitro se ujamemo v staro zanko: o žici moramo govoriti, bolj ko napadamo žico, bolj je pomembna za njene zagovornike. Kritika sokonstruira objekt kritike. V zgodovinskem in socialno-geografskem smislu pa je žica za slovensko-hrvaško mejo katastrofa. Če sem se kaj naučil o mejah v vseh letih, odkar se s ukvarjam z njimi, je to, da meje niso črte. Meje so prostori z vertikalno in horizontalno dimenzijo. Horizontala obsega socialni vpliv meje, vertikala pa plasti zgodovinskih nanosov. Mejo si lahko predstavljamo kot velik kup premešanih zgodovinskih plasti, kot grmado spominov, izkušenj, starih fotografij, časopisnih poročil, mejnih sporov in katastrskih operatov. Na vrhu kupa (in v primeru slovensko-hrvaške meje gre za visoko goro dediščine) pa se brezsramno bohoti zvito rezilo protibegunske žice. Čeprav so pokopane, zgodovinske plasti niso mrtve. Lahko se prebudijo, se spojijo z novimi strahovi in zaživijo novo, fantomsko življenje.
Zato žica ni nevarna samo zaradi rezil, ki ogrožajo naša telesa. Geografski prostor ima smisel za ljudi zgolj kot socialni prostor in prostor izkušenj in spomina. Rezila so zarezala v simbolno in spominsko pokrajino. Ste opazili, kako odkrito so izrazili bolečino prebivalci obmejnih območij? Dobesedno jim krvavi srce. Vendar zgodovinskih plasti meje ne sestavljajo samo spomini, ampak tudi uradna evidenca države. Tistim plastem, ki so zapisane v birokratskih virih, lahko rečemo administrativna dediščina. Kratka, a pestra zgodovina slovensko-hrvaških mejnih sporov dokazuje, da je lahko ta dediščina, ki je raznolika (meja je evidentirana različno), ploden humus za nove nesporazume in sovraštva. Slovensko-hrvaški spor sta leta 2015 dodatno začinila hrvaško miniranje arbitraže in slovenska bodeča žica. Da o sramotnem ping pongu z begunci niti ne govorimo. Bravo, Slovenija, bravo, Hrvaška.
Moj namen ni pritoževanje nad nespametjo slovenskega vodstva, pred katero obnemi nebo in se razmakne Jadransko morje. Ako bodo merodajni krogi Unije uvedli mali schengen, Slovenije ne bo noter – žica gor ali dol. Moj namen je opozoriti na dva momenta: a) histerija, čeprav dobronamerna, ne spodbuja padanje meja, ampak jih krepi. Fatalistični komentarji tipa »žica je enako fašizem« širijo obup, ne pa želje po spremembah. Vržejo nas v krč in neplodno jamranje. Res je, fašisti so med nami, fašizma pa še ni. Če bo prišel, bomo vedeli, da ga prej ni bilo. Seveda, lahko pride, lahko pa se razvije tudi drugačna avtoritarna vladavina. Mogoče se je že, pa nismo opazili. Kaj pa demokracija in blaginja? Smo to možnost povsem izključili? Smo se že v naprej predali? b) Ko razpravljamo o žici in meji, se ne zaletimo v prvo zgodovinsko analogijo, ki nam pade na pamet. Malo počakajmo in če nas zadeva res zanima, si vzemimo čas in berimo o nekdanjih mejah, pa o prostorih in ljudeh. Potem si vzemimo še malo časa in premislimo. In preberimo še kaj o tem. Meje niso sive, meje so pisane.
