Žiga Valetič: »Zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir«

»Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama,« pravi Žiga Valetič, pisatelj, scenarist, publicist, prevajalec, urednik in grafični oblikovalec. Danes, v sredo, 26. novembra, ob 19. uri, bo na glavnem odru 41. Slovenskega knjižnega sejma na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani predstavil obsežno (avto)biografsko knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, prav poseben portret Mance Košir (1948–2024).

Knjiga, pred kratkim izdana pri založbi Goga, nam skozi osebne zapise, odlomke člankov in esejev odpira okno v življenje in razmišljanje ene najstrastnejših in najdejavnejših oseb, kar jih je premogel slovenski prostor. Posledice njenega dela nas spremljajo na vsakem koraku: brez nje namreč ne bi bilo Slovenske tiskovne agencije, ljubljanskega hospica, mnogih oddaj in bralnih krožkov ter še nešteto drugih, manj oprijemljivih, vendar prav tako pomembnih iniciativ. Skrb za svojo zapuščino je pred smrtjo prepustila Žigi Valetiču, ki je več mesecev prečesaval njene arhive in jih nato s pomočjo Helene Zemljič sestavil v čudovito knjigo Manj je mene, bolj sem Jaz, ki bralcem odkriva številne podvige, projekta in – življenja, ki jih je živela. Delo ni zgolj pripoved o Manci, temveč Mančina pripoved – neke vrste poklon življenju in branju, ki ga je gnalo prav do konca.

Pred nama je čudovit, 500-stranski popis Mančinega življenja, za kar vas je pred smrtjo prosila sama. Kje pa se je začela vaša zgodba z »največjo Slovenko«, kot ste jo poimenovali sami?

»Z Manco sem se spoznal skozi mistično poezijo. Do takrat sem prevedel že precej knjig na to temo, med drugim Rumija, kar je rada brala tudi sama. Kasneje me je povabila na dogodke, enkrat sva na slovenski kulturni dan skupaj organizirala branje mistične poezije v hostlu Celica, in od takrat sva veliko sodelovala. Pri sedemdesetih letih je razmišljala o objavi svojih pesmi, ki jih je imenovala srčnice; ni se namreč upala oklicati za pesnico, dokler je ni Dušan Šarotar v spremni besedi poimenoval za Pesnico z velikim p. To ji je dalo določeno potrditev, ki jo je takrat potrebovala. Želela je, da srčnice izdam jaz, nakar sva z njimi potovala po Sloveniji in se med vožnjami veliko pogovarjala. Tam sva se našla! Kasneje mi je večkrat povedala, da si želi, da bi po smrti nekdo prevzel skrb za njeno delo, in zdaj sva tu.« (nasmeh)

V spremni besedi zapišete, da ste Mančine zapise pregledovali in zbirali tri mesece, kar je ob številu 2000 dokumentov – in to zgolj na računalniku – nepredstavljivo hitro. Kako ste si ob začetku projekta zamislili strukturo biografije? Se je med procesom še kaj spremenila?

»K sestavljanju te knjige sem pristopal zelo intuitivno. Gotovo bi jo kdo drug zastavil drugače. To je podobno, kot če bi različni režiserji dobili v roke isti scenarij. Prepričan sem, da bi bili rezultati zelo različni. Drugi bi morda izpostavili dele, ki jih sam nisem, podobno pa so vključene tudi kakšne stvari, sem jih opazil zgolj jaz. Vesel sem bil, ko sem ugotovil, da je Manca tematizirala praktično vse vidike svojega življenja, da ni izpustila prav ničesar. Šele ko sem to prepoznal, sem si zares upal sestaviti biografijo iz njenih besed. V začetku namreč ni bilo mišljeno tako. Manca me je poklicala nekaj tednov pred smrtjo in me prosila, da napišem njeno biografijo, nakar sem po branju njenih zapisov ugotovil, da sam ne morem napisati boljše biografije, kot jo je že sama. To je nekaj posebnega, saj je Manca s slovensko javnostjo komunicirala 50 let, kar pomeni, da teksti, zbrani v biografiji, odražajo polovico stoletja njenega pisanja.

V NUK-ovem iskalniku sem našel seznam vsega objavljenega dela, nakar sem sestavil 15 strani dolg pregled Mančinih člankov, esejev in kolumn, ki so bili objavljeni, se usedel za mizo in vse to v NUK-u tudi prečesal. Primarna osredotočenost je bila na avtobiografskih odlomkih, ki sem jih iskal povsod, tudi v spremnih besedah. Stvari sem nato kategoriziral po temah, na primer mladostna leta, starševstvo, življenje z ostarelo mamo, novinarstvo … Popolnoma organsko je nato nastalo nekaj več kot 25 poglavij, celoten proces izgradnje knjige pa je zame potekal v nekakšnem transu, iz katerega nisem smel izstopiti, saj bi drugače izgubil podatke, ki so se shranjevali v mojem kratkoročnem spominu. Izgubil bi momentum, ki je bil pri tej knjigi ključen. Potreben je bil zelo tehničen oziroma analitičen pristop raziskovalca. V resnici pa se vidim kot neke vrste montažerja, ki je želel prikazati Manco, kakršna je bila, z vsemi lepotami in nerodnostmi vred. Knjiga ni popolna, ker to ne bi bil Mančin resnični odraz.«

Sourednica Helena Zemljič je povedala, da Manca v svojih besedilih »ni pisala le o sebi, ampak o raznih temah, njeno življenje pa je bilo zgolj podlaga zanje, zato se v resnici ta knjiga bere kot roman«. Kako na to gledate vi?

»Ko sva s Heleno sprevidela, kar omenjate, sem se odločil, da ta romaneskni aspekt Mančinega pisanja še bolj poudarim. Ženske svojih biografij skozi zgodovino na ta način niso mogle pisati, medtem ko je bilo za moške pisanje o sebi z vseh – torej slabih in dobrih vidikov – samoumevno. Slovenski literarni vrhunci temeljijo na tekstih, ki so avtobiografski, kot so dela Edvarda Kocbeka, Vitomila Zupana, Marjana Rožanca, Lojzeta Kovačiča in drugih. Ženske se na ta način niso mogle razgaljati. Manca pa je to vendarle počela, četudi razpršeno, morda celo malce prefrigano, saj je osebne vidike svojega življenja vključevala v zapise, ki so bili objavljeni v sklopu esejev, člankov in dopisovanj, medtem ko so prej omenjeni pisatelji to počeli v kontekstu visoke literature. Zato se mi je zdelo edino prav, da zberem njeno pisanje v eni knjigi, da dobi tudi ona priložnost za branje, ki so jo mnogi drugi dobili pred njo. Četudi ne popolnoma zavestno, je ona svoje véliko delo namreč pisala že ves čas.«

Knjigo ste razdelili po poglavjih, ki se osredotočajo na različna obdobja Mančinega življenja. Nekatera tako govorijo o otrocih, druga o moških, profesuri, aktivizmu, pisanju, pa tudi ljudeh, ki so jo navdihovali in zaznamovali. Eden teh je bil tudi Marjan Rožanc. Iz Mančinih zapisov je jasno, da so imeli ljudje v njenem življenju izjemno pomembno vlogo ter da jim je pripisovala veliko zaslug za lastno srečo.

»Mislim, da je to v resnici zmogla šele nekoliko kasneje v življenju. Že zelo mlada je bila namreč izjemno slavna. Dolgo ji ni uspelo vzpostaviti ‘klasičnega’ načina življenja, nakar je v svojih poznih tridesetih letih ugotovila, da se mora človek, če želi biti resnično srečen, ‘poročiti sam s sabo’, kot je rada rekla. Doumela je, da mora s sabo skleniti določeno zavezništvo, neke vrste prijateljstvo, posledično pa je na odnose – tako sedanje kot pretekle – začela gledati kot na nekaj, iz česar se lahko uči, na čimer lahko raste, gre naprej in se dviguje, četudi so bile izkušnje včasih težke.«

Obenem pa je sledila mantri »biti na pravem mestu, mesto izbere tebe« – veliko stvari je v življenju, pravi sama, izbralo njo.

»Manca je živela res veliko življenj, ki jih, že zaradi starostne razlike, tudi sam nisem v celoti poznal. Ker sem vedel predvsem za zadnjih dvajset oziroma trideset let njenega življenja, se mi še sanjalo ni, kakšna zvezda je bila pri osemnajstih. Stvari, ki so se zgodile Manci, so res posebne – do te mere, da si jih niti predstavljati ne moremo. Ko je bila v svojih dvajsetih, jo je poznala vsa Jugoslavija. Našel sem na primer oglas v neki reviji z naslovom Ljubavne tajne slavnih Jugoslovena, se pravi Ljubezenske skrivnosti slavnih Jugoslovanov, na katerem je bila ilustracija Mance Košir, ki leži gola v postelji, iz katere en moški odhaja, drug pa prihaja, medtem ko ona na zid riše črtice. Tako je bila slavna! Vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je, kako s to slavo upravljaš? Manca si je ta članek spravila, našel sem ga med njenimi dokumenti. Kot vse ženske tistega časa so tudi njo zelo seksualizirali … Imela je burno življenje, kar nekaj partnerjev, vendar tega nikoli ni skrivala, nasprotno, o tem je večkrat odkrito govorila. Ko pa je ugotovila, da ji želijo pripisati neko trivialno osebnost, je šla zavestno v nasprotno smer in se izobrazila – do konca!

To pa je bila njena osnovna smer že ves čas … Bila je – genialna. Študirala je fiziko, postavila je temelje slovenskemu novinarstvu, bila je izjemna profesorica, intelektualka, sodelovala je pri osamosvojitvi, pisala je eseje in poljudna dela, imela je neizmeren razpon. Kaj vse je ta ženska zmogla, naredila, premaknila! Pogovarjala se je z branjevkami in s snažilkami, pa tudi s predsednikom in kraljico. Želela je najti pot iz kalupa, v katerega so jo postavili v njeni mladosti – in mislim, da jo tudi je. Rad se malce pošalim in rečem, naj mi Milan Kučan in Janez Janša oprostita, ampak zame je prva oseba slovenske tranzicije Manca Košir.«

Razlika med moškim in žensko, v kateri je videla vir navdiha, pa ji je v mnogih trenutkih predstavljala tudi frustracijo. Kljub temu je večkrat zapisala, da »razlike med moškim in žensko, hvala bogu, so«.

»Ko je čutila, da je presegla ta moško-ženski kalup, je s svojimi sodopisovalci napisala knjigo Drugačna razmerja, ki je imela delovni naslov Pisma gejev. Četudi se je to v primerjavi s tujino zgodilo dokaj pozno, pa je bilo za Slovenijo še zmeraj prebojno. Do takrat takšne teme sploh niso bile stvar javnega diskurza; veliko je bilo že, če si si drznil tematizirati moške in ženske. Pa tudi njeni zapisi o ločitvah in kako te vplivajo na otroka, so bili revolucionarni za tisti čas. V vsem, kar je počela, je govorila iz sebe, in šele na ta način so se ji lahko odprli tudi drugi. Kot novinarka in pisateljica je znala delovati na vseh ravneh. Moški, ženske, smrt, tišina, vse to so bile teme, skozi katere se je prebijala tudi sama in so se ji zdele še posebej pomembne. Nikoli se ni ukvarjala s trivialnimi vprašanji, na primer s slavo, temveč z resnimi življenjskimi tematikami.«

Izjemno aktualne so bile njene misli v zvezi s smrtjo, pravico do »dostojnega slovesa«, kot jo je poimenovala. Na noge je postavila prvi slovenski hospic, v katerem je dolga leta delala tudi kot prostovoljka, kasneje pa je, ko je umirala za rakom, tam tudi bivala. Poznala je trpljenje in bolečino, pa vendar – ali pa ravno zato – je imela ob evtanaziji pomisleke.

»Res je, kar se tiče evtanazije, je bila proti. Na neki točki življenja se je – v nasprotju z družino – krstila in s tem ponotranjila določene krščanske vrednote. Res pa je, da trenutna debata o evtanaziji v Sloveniji na smrt ne gleda skozi prizmo dostojnosti. Potrebovali bi bistveno več hospicev, imeti močno paliativo je za vsako državo temeljno. Manca je bila prostovoljka v hospicu 15 let in zgodbe od tam so tisti del knjige, na katerega sem najbolj ponosen. Že če prebereš samo to poglavje, te knjiga pretrese.«

Četudi njeno življenje ni bilo nič bolj rožnato od slehernika, pa v knjigi zaradi njenega pozitivnega pogleda na življenje in svet izpade, kot da ob mnogih vzponih padcev skorajda ni bilo. In vendar pravite, da je dobila hude lekcije. Je pomanjkanje besedila o tem stvar uredniške izbire, ali o stiskah preprosto ni marala pisati na tak način?

»Manca je v življenju naletela na veliko preprek. Ena takih, ob pripovedovanju katere se je brez izjeme razjokala, je njen odhod na doktorat v Nemčijo, zaradi katerega je pri starših pustila hčerki. Tega si ni izbrala sama, temveč je bila primorana oditi zato, da bi lahko v Sloveniji ohranila službo. Krivda odsotne matere pa je ni nikoli zares zapustila, čeprav sta bila oba očeta distancirana že od začetka. V zameno za to, da sta ji starša takrat priskočila na pomoč, je z mamo na Viču živela do pozne starosti – s tem se ji je nekako oddolžila. Kljub vsemu pa je ta knjiga avtobiografija, s čimer želim reči, da je dala Manca vanjo to, kar je želela dati. Vsa besedila, ki so zbrana, so njena, in očitno je, da si je zanje vzela čas. Pisanje je nanjo delovalo terapevtsko, zato je to počela vsak dan in se s tem, ko je prelila dogodke na papir, velikokrat tudi pomirila. Avtorji pa so redko zmožni pisati o svojih slabih straneh, zato je tudi ona tukaj klasična avtorica: to je njena plat zgodbe, ostalo povedo drugi. Kljub temu, da je bilo življenje včasih resnično pretresljivo, pa takih zapisov tudi med njenimi osebnimi dopisovanji ni bilo veliko.«

Med branjem me je vaša knjiga nehote pogosto spomnila na zapise Mile Furlan, ki so pred nekaj leti izšli pri Mladinski knjigi. Dve močni ženski, dva izvira ustvarjalnosti, ki pa se v glavnem razlikujeta v tem, da je bila Mira primorana oditi v Ameriko, kjer pa ni nikoli resnično našla svoje sreče. Manca je bila večkrat vabljena v tujino, vendar je pri Sloveniji vztrajala.

»Od tistega trenutka, ko je našla samo sebe, ko se je ‘poročila s sabo’, kot je rekla, je Manca začela delovati gnostično. Gnoza pomeni spoznanje, in njo je gnalo prav iskanje spoznanj, ne zgolj odpiranje vprašanj – potrebovala je oboje. Tudi njena poezija je poezija življenjskih spoznanj. S tega vidika je imela tendenco spreminjati družbo pri določenih vprašanjih; naj bo to vprašanje ženske emancipacije, hospica, radostnega staranja, detabuizacije smrti, novinarstva, kakovostnega izobraževanja … To so stvari, zaradi katere je njena zgodba edinstvena, neprimerljiva z zgodbo koga drugega. Manca je šla v tujino na doktorat, kar je bila travma, ki jo je spremljala vse življenje. Želela je delovati v svojem prostoru, čeprav ni bilo zmeraj lahko. Kljub temu pa se je redko pritoževala, to ni bil njen modus operandi. Njen moto je bil iti dalje, narediti bolje …

Res pa je, da je ona del generacije, ki je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja stopila v nekako prazen prostor, ko se je zaključil en sistem in odprl drugi, kar je predstavljalo veliko možnosti za izgradnjo in spremembe, ki so bile posledično neizogibne. Bila je vitalni del slovenske tranzicije, obenem pa tudi generacije, ki je imela v tem posebno priložnost ne samo za karierne, temveč tudi osebne korake. Manca je to izkoristila predvsem za jezik, branje in knjige. Vmes je bila tudi političarka, pomagala je soustanoviti štiri stranke, od teh tri zelene … Nič je ni ustavilo.«

Zanimivo mi je, kako imajo Manco ljudje kljub temu, da je bila izjemno neposredna in je znala stopiti na žulj, če se ji je nekaj zdelo pomembno, vseeno tako radi. Nič kaj tipično slovensko, se vam ne zdi?

»Odzivi so v resnici zelo različni: od tega, da ima fene in fenice, ki so skoraj verniki, do tega, da gre nekaterim zelo na živce … Večina pa jo, po mojem mnenju, še zmeraj razume zelo površno. Pomembno mi je bilo, da s knjigami, ki prihajajo po njeni smrti, njeno zapuščino nekako zaokrožimo, da lahko vsakdo vidi, kakšno je njeno življenje v resnici bilo. Mislim, da je naš prostor rabil osebo, kot je Manca, in da je ona na neki točki to vlogo tudi zavestno prevzela. Kolumne je začela pisati v osemdesetih, vendar to že takrat niso bili teksti, kot so jih pisali drugi novinarji; bili so namreč zelo osebnoizpovedni, veliko jih je vsebovalo nove, duhovne ideje, ki v socializmu še zdaleč niso bile zaželene, izpostavljala je ženska vprašanja, vprašanja ločitve, starševstva, kakovostne šole in izobrazbe …

Ves čas je premikala meje. Imela je oddajo Moški, ženske, kar je bila prva oddaja v stilu Oprah Show v ZDA. Res je bila zvezda … Ko sem jo nekoč peljal na dogodek v mariborski Narodni dom, je bila dvorana nabito polna, ljudje so bili pripravljeni plačati vstopnino, da bi poslušali o njenem življenju, kar pri nas še zdaleč ni samoumevno. Imela je resnične sledilke in sledilce … Marsikomu pa je šla ravno zaradi tega tudi v nos. Še danes nekateri pravijo, da je bila ‘prva slovenska influencerka’, kar je do neke mere res, vendar je bila poleg tega tudi akademičarka, ki je mnogi izmed opravljivih jezikov ne bodo nikoli dosegli. Da ne govorimo o hospicu, o vseh vsebinah, ki jih je postavila v ospredje, o katerih je govorila in za sabo posledično potegnila ogromno ljudi. Seveda je imela tudi slabe trenutke, ampak to je ob vsem, kar je naredila skozi življenje, zgolj normalno.«

V spremni besedi ste omenili, da se je v Mančinih arhivih nabralo materiala za štiri do pet knjig, o čemer glede na njeno bogato življenje nikakor ne dvomim. Ali to še zmeraj načrtujete ali predstavlja izdana knjiga končni izbor?

»Ker sem med iskanjem gradiva za to knjigo našel toliko drugih, prav tako odličnih zapisov, sem se odločil, da jih je pomembno izdati. Marca bo pri Mladinski knjigi izšla knjiga esejev in kolumn Metulji vedo za moč besede, prihodnjo jesen pa še knjiga kratkih citatov Ljubezničarka, ki bo tudi ilustrirana. Ideja je tudi za zbirko poezije, saj sem med iskanjem našel še kakih 50 pesmi, ki niso bile nikoli objavljene.«