V postfordistični globalizirani družbi ostaja delo ena izmed najbolj cenjenih človekovih vrednot. »Pravični« zaslužkarji, kot sta na primer Steve Jobs ali Bill Gates, so postavljeni na piedestal, od koder sijejo na vse, ki bolj ali manj stremijo po visokih dohodkih. Med temi je na tisoče ekstremno discipliniranih, nenehno preobremenjenih posameznikov in prevladujoča večina, ki ji, kot zapiše avtor Lenobe, »delo kot življenjski slog pomeni javno uprizarjanje sebe kot suverenega imetnika stalne zaposlitve«. Nasproten, a gotovo ne anahronističen, je fenomen prisilnega nedela, ki z neprestano rastjo brezposelnosti spravlja množice v obup – in prav neprostovoljni počitek je pogosto vzrok za večjo intenziteto obiskov pri psihiatru. Je torej edino lenarjenje ali brezdelje, ki človeku prinaša užitek, tisto zasluženo, ki šele sledi opravljenemu delu? Mar zloglasna besedna zveza delo osvobaja drži?
V monografiji Lenoba skuša nemški literarni kritik, filozof, esejist in profesor Manfred Koch odgovoriti na podobna hektična vprašanja. Medtem ko brska po konotativni globeli danes zelo omadeževanega pojma lenobe, pa ne izstopi iz svoje kože, beri stroke, saj koncentracija literarnih referenc kmalu postane očitna slehernemu bralcu. Iz mitov o začetku sveta ter raznih pripovedih o zlati dobi želi Koch izluščiti moment, ko človek začne delati, kar spada v kontekst oblikovanja človeške kulture. Tako Geneza kot grško-rimski antični mit omenjata določeno lahkotno delo, ki so ga morali prebivalci paradiža opravljati. Težaška opravila so jih načeloma doletela šele po tem, ko so si prisvojili določeno božansko znanje in bili zaradi tega izgnani iz »raja«. Lenoba oziroma popolno brezdelje tako ni bila atribut nobenega zlatega obdobja, z izjemo ljudske pripovedi o utopični deželi Indiji Koromandiji, kjer so doma razvrat, popivanje, požrtije in seveda lenarjenje. Zgodba o tem sanjskem kraju, ki se je ohranila vse do današnjih dni, torej vseeno kaže na določen sublimen človekov gon po inerciji. Koch omenja Freuda, ki pripadnike naše vrste dojema kot v svojem bistvu ekstremno lenobna bitja, ker nas žene hrepenenje po odpravi notranje napetosti dražljajev, hrepenenje po stanju popolnega miru, kar lahko dosežemo šele po smrti.
Lenobo Koch definira v dialektičnem razmerju do pojmovanja dela, kar je logična konsekvenca tega, da »med delom in lenobo obstoji polje bistvene interference«, kot v svoji monografiji Na kratko o dolgčasu, lenobi in počitku uvede Simon Hajdini. Kratek pregled zgodovine odvisnega razmerja Koch začne z zagovorom lenobe, ki ga je spisal zet Karla Marxa Paul Lafargue; v polemičnem tekstu Pravica do lenobe je artikuliral obsodbo prisile dela in v lenobi prepoznal mater umetnosti ter plemenitih kreposti. Moderno pojmovanje lenobe ima neprimerljivo bolj negativne konotacije. Nastalo je v novem veku vzporedno z zmago ekonomije maksimiziranja nad dejavnostjo, ki je zgolj zadoščala preživetju. Lenoba je bila takrat prepoznana za najhujši greh in vsi, ki se, zavestno ali ne, niso udeležili uveljavljene igre discipliniranja oziroma prevzgojnega procesa, so bili izgnani na družbeni rob. Poseben status so tekom zgodovine ohranjali le umetniki, ki jim je bila lenoba dovoljena med čakanjem na navdih. V kapitalizmu je tendenca po storilnost tako našla svoj idealni družbeni model za totalno uveljavitev. Ne glede na to, iz katerega socialnega razreda individuum prihaja, ne more ubežati pred ponotranjenjem delovne prisile, kar gre v dobro delodajalski kliki, malo manj pa zadovoljstvu njegovega nosilca. Da gonja po dobrinah in od zunaj vsiljene potrebe ne pripomorejo k dušnemu miru, sta opozarjala že izrazita kritika civilizacije Diogen iz Sinope in Jean-Jacques Rousseau.
Po historičnem pretresu se Koch vrne v okrilje književnosti in pred bralci zgrne primere literarnih lenuhov. Osredotoči se na junake nemškega razvojnega romana, ki so za razliko od povprečneža, živečega v globoko industrializiranem 19. stoletju, večinoma razmišljali in se posvečali umetnosti. V Goethejevem Wilhelmu Meistru prepoznava briljantno tematiziranje bega pred delom, ki se zaključi s podreditvijo dejavnosti s terapevtsko funkcijo. Tradicijo nadaljuje Thomas Mann z romanom Čarobna gora, ko za glavnega protagonista izbere fizično lenega, smrti naklonjenega Hansa Castorpa. Koch izpostavi, da naj bi Mann med pisanjem Čarobne gore prebiral famozno delo Ivana Aleksandoviča Gončarova Oblomov, alfo in omego beletristike o lenobi. Po glavnem junaku omenjenega realističnega romana so celo poimenovali duševno motnjo: sindrom Oblomova ima pacient, ki kljub telesnemu zdravju ni zmožen zapustiti postelje.
Zadnji vzdihi monografije pa niso prepuščeni fikciji, saj se avtor očitno ne more upreti podajanju pragmatične alternative, kako se spopasti z razumevanjem umetnosti lenobe. V kontemplacijo vključi Kantovo zavzemanje za aktivno življenje, kot ga je filozof izrazil v Antropologiji v pragmatičnem oziru. »Človek čuti svoje življenje na podlagi dejanj in ne na podlagi užitka. Bolj ko smo zaposleni, bolj čutimo, da živimo in bolj se zavedamo svojega življenja.« Delo je v Kantovi hierarhiji dejavnosti locirano najvišje, počitek pa je »upravičen le kot izravnava dela« oziroma regeneracija. Obratno je lenoba »nagnjenje k užitku, ne da bi prej delali«. Po razgrnitvi Kantove misli Koch s hitrimi potezami oriše približek prave pot k uspelemu življenju. V eksplikaciji, ki se bere kot lanski sneg, ne izvemo nič pretresljivo novega. Sreča naj bi bila preprosto v tem, da vsak posameznik najde »zadovoljiv ritem med napetostjo in sproščenostjo« (med delom in počitkom), pri čemer je zelo zaželeno, da so oblike obojega čim bolj raznolike. Lenoba je torej legitimna in prijetna, če jo pravilno odmerjamo, negovanje diete lenobe (sintagma Paula Lefarga, régime de paresse) pa naj bi bilo dandanes pomembneje kot kdajkoli prej. Koch obsodi tudi storitve sprostitvene industrije in razne instant priročnike, ki jih ljudje konzumirajo v upanju, da jih bodo popeljali k sreči. V sodobni prevladi ekonomije kapitala je na žalost tudi preživljanje prostega časa dojeto enako kot katerikoli drugi produkt, s katerim se kupčuje na trgu.
Zaradi poljudne pisave je kulturno-zgodovinski esej hvaležno čtivo, ki v ostrih potezah zariše nekatere premise te težavne discipline, kot motrenje lenobe označi Koch. Zahtevnejšim bralcem bi pod nos raje pomolila že omenjeno znanstveno monografijo Simona Hajdinija, katere naslov sicer vsebuje prislov kratko, čeprav bi ta bolj pristajal Kochovi Lenobi. Dolgčas, počitek in lenobo Hajdini obravnava iz filozofske perspektive, predvsem pa poglobljeno in lucidno analizira sam pojem lenobe oziroma lenuha, ki se mu Koch prek literarno-zgodovinskih kanalov nenehno zgolj približuje, a ga nikoli zares ne doseže. Po končanem brodenju po fenomenu lenobe se zato lahko potnik upravičeno počuti, da ga je Koch, četudi na prijeten način, pripeljal žejnega čez vodo. Marsikdo mu bo mogoče zameril tudi poskus pragmatičnega momenta v izteku teksta, ko sicer z drugačno dikcijo kot učbeniki sreče, vendar s pogojno podobno sporočilnostjo, želi zaobseči napotke za uspelo življenje. Kdor po tihem upa, da avtor vsaj malce pljuni ponotranjeni kapitalistični paradigmi v obraz, bo verjetno ostal razočaran. V nasprotju s tem esejist ob koncu podvomi v možnost generalne spremembe – čeprav v Lenobi omenja prav nekatere izmed teh, ki so se dogodile tekom stoletij – in pristaja na konformističen odnos do obče situacije v sodobni družbi, z opozorilom, da lahko vsak posameznik dela na sebi.
Manfred Koch: Lenoba. Prevedla Seta Knop. Ljubljana: Študentska založba, 2013 (Koda). 129 strani, 19 €.
