Toast z avokadom. Hipsterske kavarne. Neskončna izbira. In neverjeten uspeh, ki čaka takoj za vogalom. Življenje tipičnega milenijca bi večina ljudi najbrž opisala s temi besedami, da pa bi to generacijo lahko zares razumeli in doumeli vse tisto, kar jo bremeni, je najbolje, da stopimo v njene čevlje. V njih ni nič kaj udobno; enkrat se zdijo preveliki, drugič premajhni, v nobenem primeru pa se ne prilegajo tako, kakor bi si želeli, vsaj če ta svet spoznavamo skozi perspektivo pripovedovalca v Očetovem sinku – drugem romanu hrvaškega pesnika, pisatelja in dramaturga Dina Pešuta, ki na domačih tleh spada med najvidnejša ustvarjalna imena mlajše generacije, znotraj Fabule pa ga bodo letos lahko spoznali tudi slovenski bralci.
Tisto, kar pripovedovalca v romanu najbolj definira, ga drži nazaj in mu preprečuje, da bi razvil vse svoje potenciale in zaživel srečno življenje, ni samo njegov (ne)odnos z bolnim očetom, ali dejstvo, da je gej v gejem precej nenaklonjeni državi, pač pa vsaj še dvoje; njegov ciničen karakter in čas, v katerem živi. Po eni strani ta čas za tiste, ki so »na varni strani« (beri: imajo dovolj denarja, so heteroseksualci, imajo premožne starše), pomeni, da lahko zares živijo tako, kot daje slutiti njihov Instagram profil, za druge pa je ta zožen na nenehno iskanje boljših (manj slabih) služb in stanovanj ter večni konflikt med tem, ali živeti v skladu s svojimi željami, svojo usmerjenostjo, ali pa se raje zliti z množico in se tako izogniti vsaj kakšnemu udarcu.
Čeprav protagonist spada v vse tri »najslabše« postavke (ima bedno službo v hotelu na recepciji, nima lastnega stanovanja in je gej), zanj zlitje z množico ni opcija; namesto te si izbere težjo, a veliko bolj iskreno pot, na kateri skoraj izgubi še tisto dobrega, kar je imel na razpolago, hkrati pa z brutalno iskrenostjo, jedrnatim slogom in popolnoma brez sprenevedanja razgali vse tisto, kar bremeni večino milenijcev; zlagani, površinski odnosi, nerazrešena stanovanjska problematika, prekarno delo, nezmožnost poglobljenega čustvovanja, preobilje izbire, samoprecenjevanje in razredna neenakost.
»Prihodnost je potencial, ki je različno odprt za različne razrede. Zdaj strah, debelost, cinizem, frustracija, pesimizem pripadajo revnim. Poskusil sem in nisem uspel. Usoda je ekonomska enota. Neuspeh je za revne krivda, za bogate pa priložnost za motivacijski post na družbenih omrežjih,« največjo foro, laž, na katero s(m)o bili milenijci navlečeni, razloži pripovedovalec. Ravno zaradi te večina svoj podmladek vzgaja, kot da so čisto vsi bodoči geniji, umetniki ali vrhunski športniki, ter živi s stalno kljuvajočo slabo vestjo, če iz teh bodočih genijev, umetnikov ali vrhunskih športnikov na koncu ni nič. Krivda za ta nič je namreč v kapitalizmu izključno na nas; ker smo se premalo trudili, ker sami sebe nismo brandirali in se mrežili, kakor se za milenijca spodobi. Seveda je pri tem moj ton namenoma ironičen; veliko lažje je biti uspešen, če si rojen s srebrno žlico v ustih, med našim trudom in življenjskim uspehom pa ne stoji nujno vedno jasen enačaj. To v romanu zelo hitro odkrije tudi protagonist, ki ugotovi, da je cena za boljše življenje, udobnejša izhodišča največkrat previsoka: »V središču tega sladkega zamolčanja, odlašanja z resnico, je donosna ekonomska izmenjava. Za svoj molk dobiva stanovanje v središču mesta, čistilko, dedovanje, kapital za ustanovitev in širitev podjetja, pa tudi večno otroštvo, igranje odraščanja.«
Kakšna pa je cena, ki jo mora plačati protagonist? Življenje, ki ga lahko zložiš v vrečko Ikea. Jogi, ki ga je treba vsakih nekaj mesecev prestaviti v drugo stanovanje. Začasne službe. Občutek, da ne veš, kaj bi naredil iz svojega življenja. Vseeno pa bolje to, kot da bi žrtvoval resnico; te mu pred očetom, s katerim sicer ne zmore normalnega oče-sin odnosa, nikoli ni bilo treba skrivati. Med njima ni stalo celo bogastvo, za katerega bi se bilo treba prepirati. Le majhno stanovanje, pokojna mama in protagonistov odpor do komunikacije z očetom. Do tega, da bi se vrnil domov, k svoji primarni, ne izbrani družini, kakor poimenuje krog svojih najožjih prijateljev.
Morda sta najboljša nasveta, ki ju je za preživetje v »najboljšem vseh svetov«, protagonist dobil in ju je vredno upoštevati, predvsem, da je »to malo talenta […] tvoja odgovornost« ter da je – kakor se izkaže v primeru protagonistovega očeta – stvarem in ljudem treba dati prostor. Vsaj simboličen – pa čeprav to pomeni, da bodo odšli, zaživeli in se razcveteli v prostoru, ki nikoli ne bo njihov. V katerem se nikoli ne bodo počutili, kot da so zares doma. Bodo pa znali vsaj odgovorno ravnati – tudi in predvsem s svojim talentom, ki je – unovčen, razvit – lahko edini pravi dom, ki ga človek potrebuje …
Knjigo Dina Pešuta Očetov sinko, ki je v prevodu Dijane Matković izšla pri založbi Beletrina, lahko kupite na tej povezavi.
