»Tistega jutra, dva dni pred božičem, sem na vekah začutila njene mastne palce in zbala sem se, da bo na lepem pritisnila premočno in se mi bodo zrkla kot frnikole zakotalila v lobanjo.« Nelagodje večera, romaneskni prvenec nizozemskega pisatelja Marieke Lucasa Rijnevelda, ki je zanj kot najmlajši avtor v zgodovini podeljevanja prijel nagrado man booker za najboljši mednarodni roman, bralkam in bralcem ne prizanaša. Skozi oči desetletne pripovedovalke Jes prikazuje življenje v strogo verni kalvinistični družini na nizozemskem podeželju, kjer so nežnosti odraslih deležne predvsem krave, vsak utrinek bližine pa zastira senca nasilja in smrti. Slednja je postavljena v samo središče pripovedi: roman se namreč začne s smrtjo Matthiasa, najstarejšega od štirih otrok, nadaljevanje pa lahko beremo kot natančen popis posledic, ki jih ima ta dogodek za ostale člane družine.
Avtorju to tako dobro uspe predvsem zaradi dodelane pripovedne tehnike. Roman je sestavljen kot prvoosebna pripoved Jes, pri čemer ta niha v svoji neposrednosti. Dogajanje večjega dela romana je namreč napisano v sedanjiku in z notranje perspektive, torej kot ga spremlja desetletna pripovedovalka. Nekateri odlomki pa se poslužujejo večje distance: napisani so v pretekliku in dajejo občutek, da je opisano dogajanje že mimo, zaključeno in nekako varno odmaknjeno. Ta notranji razkol pripovedne instance je značilen za sodobni roman, ki meša elemente romana o odraščanju in romana o travmi, najdemo ga recimo lahko tudi v Stalinovih kravah Sofi Oksanen, Mlekarju Anne Burns ali Opraviti z Eddyjem Eduarda Louisa. A Rijneveld to formo preobrne: če ta sicer implicira obstoj neke perspektive, ki je s travmo opravila ali pa je vsaj v postopku premagovanja le-te in lahko zato kaos travmatičnega dogajanja preoblikuje v narativ, se v pripovednem svetu Nelagodja večera takšen optimizem izkaže za iluzoren.
V romanu se namreč zgodi zelo malo takšnega, kar bi lahko imeli za kaj drugega kot postopen razkroj medsebojnih odnosov, postopno izgubo nadzora nad lastnim življenjem in drsenje v obup. Mama po smrti prvorojenca počasi skoraj povsem preneha jesti, oče se vedno pogosteje zateka h kravam, potem ko morajo zaradi nalezljive bolezni vse usmrtiti, pa večino časa zgolj sedi na svojem »kadilskem naslonjaču«. Tudi trije preostali otroci razvijejo vsak svojo množico simptomov. Obbe, starejši brat, ponoči z glavo buta ob rob postelje in postaja vedno bolj nasilen in krut, mlajša sestra Hanna je fiksirana na idejo, da bo kmalu odšla, in s sabo stalno prenaša kovček s svojimi stvarmi, Jes pa se s svetom ne more soočiti brez jakne, ki je, kot pravi sama, po tistem usodnem večeru ni nikoli več slekla. Liki tako postajajo vedno bolj nevrotični, zdi se, da vsako njihovo dejanje postaja zgolj način soočanja z izgubo, ki pa sama ostaja netematizirana. O Matthiasovi smrti namreč ne govorijo: ko Jes enkrat kmalu po dogodku očeta vpraša, zakaj se nikoli ne pogovarjajo o njem, se ta razjezi, jo za kapuco obesi na obešalnik in reče, da se bo Matthias vrnil, ko bo dovolj zrastla, da se bo z nogami dotaknila tal.
A roman ne implicira, da je takšen razvoj nujen. Prej nasprotno: kaže na to, da življenje Jesine družine ustvarja posebne pogoje zanj. Njihove družinske odnose zaznamuje predvsem avtoritarnost, poskus bolj ali manj popolnega nadzora nad življenji otrok. Ta se na eni strani kaže v vrsti družinski ritualov in prepovedi, ki določajo obliko njihovega vsakdana. Morda še bolj pomembno pa je, da zabriše mejo med nežnostjo in nasiljem. To izraža že začetku citirana poved: mazanje s kremo, ki bi sicer moralo biti nežno dejanje skrbi, v očeh pripovedovalke postane grožnja z nasiljem. Še bolj očitno pa je v enem najbolj pretresljivih prizorov v romanu, v katerem oče poskuša Jes, ki ima hude težave z zaprtjem, »pomagati« tako, da ji v danko potisne več koščkov mila. Kdaj se skoraj zdi, da njihova okolica Jesa, Hanne in Obbeja ne vidi kot ljudi, temveč bolj kot recimo teličke, ki jim je treba v glavo vbiti prave protestantske nauke, če pa je z njimi kaj narobe, pa jih lahko spotoma pregleda veterinar, ko pride na reden pregled krav.
Odraščanje v takšnem okolju se kaže tudi v tem, kako Jes dojema in opisuje svet okoli sebe. Njena perspektiva je izjemno distancirana – v pripovedi prevladujejo opisi, te pa, razen v nekaj bolj refleksivnih odlomkih, ko eksplicitno govori o svojih občutjih, zaznamuje predvsem nekakšno blago presenečenje, da sploh prisostvuje pri tem dogajanju, ter nekakšna nuja po ohranjanju trenutnega stanja. Vseprisotno nasilje pa vpliva tudi na njen odnos z bratom in sestro. Čeprav je to skoraj edini prostor, kjer je dovoljena nežnost, so otroci v izražanju te izjemno nespretni, zato se njihovi poskus pogosto prelevijo v nasilje ali pa grobo raziskovanje seksualnosti. Nelagodje večera je tako lahko na trenutke precej težko prebavljiv roman. A opisi mučenja živali, nasilja in otroške spolnosti v njem nimajo zgolj šokantne vrednosti, temveč ustvarjajo natančno izdelan in spretno spisan pripovedni svet, ki ga odlikujeta psihološka ostrina in vsebinska poantiranost.
Roman Marieke Lucasa Rijnevelda Nelagodje večera lahko kupite na tej povezavi.