Zmagal je kapitalizem

Zgodovinar Alessandro Barbero – za Delovo Sobotno prilogo ga je pred tremi leti intervjuval filozof Jernej Šček – je prepričan, da je treba razlikovati med spominom in zgodovino. Spomin je subjektiven in velikokrat tudi – čeprav ne nujno – individualen, zgodovina pa objektivna in kolektivna. Do spomina ima pravico vsakdo od nas, pisanje zgodovine pa je delo zgodovinarjev, ki naj dogodke, dinamike in vzročno-posledična razmerja raziščejo iz vseh zornih kotov, predvsem pa na podlagi virov.

Književnost in na splošno umetnost si od vedno jemlje pravico, da stvarnost – tako preteklo kakor tudi sedanjo – obravnava po svoje. Pri tem si lahko privošči marsikaj, kakor recimo odlično dokazuje žanr avtofikcije, ki je v današnjem svetu književnosti zelo v modi. V njem so meje med resničnim in izmišljenim zabrisane. Podobno velja za zgodovinske romane, kjer se zgodovina in spomin prelivata. Odličen primer take interakcije je roman 1980 Vinka Möderndorferja, kjer dogajanje v Ljubljani v času smrti Josipa Broza Tita resda kroji življenje literarnim likom, hkrati pa v besedilu odločno prevladujeta fokalizacija in doživljanje prvoosebnega pripovedovalca. Tistega, ki čas svojih študentskih let prelistava z nekajdesetletnim zamikom.

Verjetno ga ni človeka, ki v času mladosti oziroma študija ne bi šel čez osebnostno ali kako drugačno krizo oziroma razdvojenost. Možnosti za to so seveda toliko večje, če živi v časih velikih sprememb, ko se spreminjajo predvsem družbene vrednote. Möderndorferjev glavni lik ni razdvojen le glede politike in pogleda na svet, ki je večkrat zelo ciničen, ampak tudi pri doživljanju ljubezni, predvsem pa seksa. Navedeni pogledi se v romanu velikokrat tudi (usodno) prepletajo/prepletejo, kar naredi zgodbo še zanimivejšo.

Avtorju moram poleg tega (k romanu in njegovi vsebini se seveda še vrnem) priznati, da spada med najplodnejše pisce našega časa. Letos so namreč izšla kar tri njegova dela; poleg 1980 še roman za mladino Švrk, res huda pasja biografija (Založba Miš) in pesniška zbirka z nekoliko cankarjanskim naslovom Erotika, oblačila zaljubljencev (Cankarjeva založba).

Vsebinsko in časovno 1980 še najbolj spominja na film Outsider Andreja Košaka, posnet pred slabimi tremi desetletji. Z bistveno razliko, da se film odvije od jeseni 1979 do naslednje pomladi, 1980 pa v pičlih nekaj tednih. Njegov glavni lik in hkrati pripovedovalec je univerzitetni študent, nič bolj in nič manj upornik od sovrstnikov. Zaradi družinske preteklosti nima pravice do štipendije, v marsičem pa je povsem običajen in enak drugim. Zelo rad popiva in skrbi za telesne užitke, drog pa ne uživa, čeprav se je veliko mladih, še posebej privržencev punk scene, tedaj zadevalo s protibolečinskim sredstvom optalidon, ki so ga splakovali z alkoholnimi pijačami (na primer Tevta in Rafo). To je bil čas, ko so dejansko vsi veliko seksali, zaradi česar so bile rjuhe študentskih domovanj velikokrat prepojene z zasušenim moškim semenom in sokovi ženskih nožnic, kakor je naslikano z značilnim Möderndorferjevim opisovanjem spolnosti.

Posebej zanimivi sta zgodbeni niti, ki glavni lik vežeta na dve ženski figuri. Prva obravnava odnos med njim in babico, ki živi v njegovem rojstnem mestu, druga pa ga veže na lastnico prostora, v katerem prebiva. Babica je namreč tista, ki mu pomaga predvsem finančno, svari pa ga tudi glede pretiranega ukvarjanja s politiko, saj se je z njo opekel njen mož, protagonistov dedek, lastnica sobice pa mora hočeš nočeš velikokrat zamižati na eno oko, predvsem kar se tiče natančnosti glede plačila najemnine. Na splošno je v 1980 zaznati precej drugačen odnos do denarja, kakršnega ima danes večina ljudi. Če je zdaj slednji skoraj povsod v ospredju, tudi in predvsem v literarnih delih, ki opisujejo sodobni čas, je v Möderndorferjevem romanu prikazan kot nekaj postranskega, skoraj kot nekakšno nujno zlo. Če ga potrebuješ, si ga izposodiš. Ni namenjen kopičenju ali razkazovanju.

Intelektualna plat glavnega lika se nam odstre v njegovi ideaciji in pisanju študijskega eseja o Antigoni in Kreonu. Dejansko gre za nekakšno nihanje med obema, pri čemer Kreona uteleša tedanji poslavljajoči se predsednik oziroma maršal, Antigono pa vsi tisti glasovi, ki so bili po drugi svetovni vojni tako ali drugače utišani – s smrtjo, z emigracijo ali s prisilo k molku. Več kot očitno gre za to, kako protagonist doživlja lastni čas, ki ga, poleg seksa in drog med mladimi, zaznamuje konec neke ere – Titove z vsemi njenimi lastnostmi – ter začetek nove, polne neznank in vprašanj.

Ambivalenten je v tem času – in seveda tudi v Möderndorferjevem romanu – odnos običajnih ljudi do oblasti in njenih struktur. Eni se udejstvujejo v komunističnih vrstah, ker so o tem prepričani (Katarina), drugi (najbrž velika večina) zaradi osebnih koristi, tretji zaradi strahu in poniglavosti (Ico). Protagonist, ki v določenem trenutku tudi sam stopi med tedanjo elito, bolj iz koristi, čeprav nematerialnih, se namreč sprašuje, kakšna bi bila država, ko bi jo vodila Antigona, in ali bi bila res demokratična in boljša od tiste, ki ji načeluje Kreon. Filozofska dilema se kot rdeča nit plete skozi celoten roman.

Morda najbolj povedna od vseh je zagrenjena trditev, ki zaključuje roman. Po Titovi smrti namreč »(n)iso zmagali ljudje, nista zmagali ne kultura ne umetnost, ne izobrazba in ne resnica, in ni zmagala demokracija. Zmagal je kapitalizem.« Ker lahko Möderndorferja umestimo v levo poloblo slovenskega političnega spektra, tistega, ki mu samostojna država ni bila najbolj »intimna opcija«, to, da ne omeni državnosti oziroma osamosvojitve, pretirano ne preseneča. Na tem mestu gre seveda za njegov spomin oziroma osebno vrednotenje preteklosti.

Ob vsem pa je treba odpreti politično-zgodovinski oklepaj in dopisati, da neodvisna Slovenija idejno ni bila samo projekt slovenske pomladi in koalicije DEMOS, ki jo je sicer uspešno izpeljala. O slovenski državi sta poleg duhovnika Lamberta Ehrlicha, ki je maja 1942 v Ljubljani padel pod streli komunistov, sanjala tudi Pinko Tomažič in Franc Jeza. Tomažič, komunist in narodni heroj, je decembra 1941 na Opčinah pri Trstu padel pod kroglami fašistov, usodo lastnega naroda pa si je zamišljal v obliki slovenske sovjetske republike v komunistični Evropi in svetu. Krščanski socialist, aktivist OF in kasnejši begunec Jeza, ki je preživel drugo svetovno vojno in umrl leta 1984 v Trstu, pa je pisal o demokratični Sloveniji po zgledu tedanjih evropskih držav. Da so se sanje vseh treh sfižile, nam priča stvarnost, v kateri živimo. Kakor pravi pater Karel Gržan, ne živimo v času ekonomije, torej skrbi za skupni dom, temveč hrematizma, izrodka, ki stremi h kopičenju bogastva in ustvarjanju novodobnih sužnjelastniških odnosov.

Zaključna trditev romana je seveda vzeta iz zadnjega poglavja zgodbe, ki nas iz leta 1980 neposredno prestavi v čas po osamosvojitvi. V njem je opisana živopisna paleta usod, ki so zaznamovale slovensko stvarnost tistega časa. Nekdo je postal izbrisan, spet drugi se je iz gorečega komunista prelevil v največjega nasprotnika nekdanjega sistema (sicer nekoliko klišejsko, čeprav res), tretji je obogatel, četrti je medtem umrl in tako dalje. Eni so nadaljevali lastno življenje po začrtani poti, v eksistenci drugih je prišlo do spektakularnega preobrata. Le antični mit o Kreonu in Antigoni, ki je v mnogih niansah še kako aktualen v današnjem svetu, je v bistvu ostal tak, kakršen je, seveda z razliko, da ga danes dojemamo precej drugače kakor tedaj.

Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.