Najprej bi se rada zahvalila Nataliji za predano štafeto, sprejemam jo z nasmeškom in v upanju, da jo uspešno predam naprej. Pa začnimo.
Moja prava bralna kariera se je začela dokaj pozno – v študentskih letih. Seveda so mi starši v otroštvu prebirali knjige, z babico sva redno obiskovali lokalno knjižnico, tudi v osnovni šoli sem še prebrala kako knjigo ali dve, nato pa je v srednji šoli sledil mrk. Saj vsi poznamo prisilo, ki se ji reče domače branje, kajne? Mislim, da v vseh štirih letih gimnazije nisem prebrala niti ene knjige, ki ne bi bila obvezno branje.
Potem pa je prišlo prelomno obdobje krajše bolniške nekje na začetku študija, ko mi je v roke prišla knjiga Twilight (Somrak). Lahko debatiramo o kakovosti knjige, napačnih predstavah o razmerjih, ki jih je vcepila mladim dekletom ipd., a dejstvo je, da me je zgodba pritegnila in zanetila mojo ljubezen do fantazije. Prvemu delu serije je kmalu sledil drugi, pa tretji in četrti. Da me je povsem posrkalo v svet fantazije (in posledično branja), je delno kriv Twilight, delno pa skupnost na forumu in kasneje spletni strani bralnica.com, kjer so potekala razpravljanja o tej in drugih knjigah.
Drugo veliko spodbudo sem nepričakovano doživela v času porodniške. Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah. Nič nenavadnega ni bilo, če sem med poletjem kako šolsko uro presedela na stopnicah zaprte šole, s slušalkami v ušesih in knjigo v roki. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila vsem kolegicam in znankam, ki so me tako videle in si rekle: »Ah, ne bom je motila, če bere.« To so prave prijateljice!
Če se prav spomnim, je prav v času prve porodniške moj sicer dolgočasni vsakodnevni profil na Instagramu počasi začel pridobivati bolj knjižno podobo. Objavljala sem naključne slike knjige, kratka mnenja in misli ob prebranem. Med drugo porodniško pa je profil prešel v izključno knjižne objave, in tako je nastal moj vrtiček na knjigogramu.
Večino časa, ko sta otroka spala, sem brala. Brala sem v parkih, brala sem v kavarnah, brala sem v sončnem in deževnem vremenu, brala sem s skodelico vroče čokolade v roki, zavita v odejo na edini pokriti terasi kavarne v centru mesta, brala sem, ko je snežilo, včasih sem brala tudi med potiskanjem vozička po stranskih ulicah.
Knjigogram je odličen prostor za pogovore o prebranih knjigah, za načrtovanje prihodnjih branj, za širjenje (bralnih) obzorij. K temu ogromno doprinesejo različni izzivi, ki jih organizirajo knjigogramerke. Prav zaradi teh izzivov občasno pogledam izven okvirjev priljubljenih žanrov. Tako sem ponovno prebrala nekaj klasičnih del slovenskih avtorjev, ki so mi v srednji šoli grenila življenje (navdušila me je Tavčarjeva Visoška kronika, pozitivno me je presenetil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem, Cankarjeva Hiša Marije Pomočnice pa je žal potrdila, da so nekatera branja res samo moreča). Zaradi izzivov sem prebrala nekaj risoromanov, kratkih zgodb in celo kakšno zbirko poezije. Izzivi hkrati poskrbijo tudi za brskanje po domači knjižnici. Če gre samo za fotografski izziv, običajno ponovno odkrijem kako knjigo, na katero sem že malo pozabila (se spomniš tiste romance, ki si jo brala pred petimi leti in ima na naslovnici silhuete hiš?). Najlepši del knjigograma pa je zagotovo skupnost, ki se je zgradila! Združuje nas ljubezen do knjig, pogosto tudi ljubezen do kave, naklonjenost impluzivnim nakupom lepih knjig in zavračanje odločitev, ki bi omejile svoj čas za branje. Mislim, da nisem edina, ki je na knjigogramu našla pristna prijateljstva, uteho na slabe dni, podporo pri odločitvah in konstruktivne nasvete, ko je bil čas zanje.
Čeprav najraje berem fantazijo, sem se ji pri priporočilih izognila, saj so že moje predhodnice nanizale dovolj predlogov, da zaplavate v druge svetove, če si tega zaželite. Za bralna priporočila sem torej izbrala naslednje knjige:
Sylvain Neuvel: A History of What Comes Next (1. del serije Take Them to the Stars)
Središče znanstvenofantastične zgodbe so ženske plemena (če temu lahko rečemo pleme) Kibsu, ki so iz zakulisja vplivale na zgodovinsko pomembne dogodke, njihov končni cilj pa je, da človeštvo pripeljejo v vesolje. Večji del zgodbe se dogaja po zaključku druge svetovne vojne in med hladno vojno, ko spremljamo Mio na njeni poti usmerjanja pomembnih moških v pravo smer, da pride do prvih korakov na poti v vesolje. Knjiga je humorna, hitrega tempa in hkrati omogoča vpogled v znanstvene dosežke hladne vojne na nesuhoparen način. Nerodno mi je priznati, da sem za Hermana Potočnika Nordunga prvič slišala v tej knjigi. Dodaten bonbonček so naslovi poglavij, ki so pravzaprav naslovi pesmi iz štiridesetih in petdesetih let prejšnjega stoletja, na koncu knjige pa je tudi celoten seznam pesmi in povezava do seznama na aplikacijah Spotify in iTunes. Avtor je očitno mislil na vse.
Taylor Jenkins Reid: Vseh sedem mož Evelyn Hugo (Hiša knjig, 2021)
Hollywoodska zvezda Evelyn Hugo se na stara leta odloči, da bo brez dlake na jeziku v intervjuju povedala svojo zgodbo in se s tem poklonila ljubezni svojega življenja. Razgovori se o vseh svojih sedmih možeh, o blišču in bedi sveta slavnih, o pričakovanjih javnosti in osebnih izzivih. Gre za prvo knjigo Taylor Jenkins Reid o fiktivnih slavnih osebah, ki pa je napisana tako podobno biografiji, da sem že med branjem guglala, ali je Evelyn res obstajala. Branja sem se lotila v okviru enega od poletnih bingov, ki jih je na Instagramu organizirala Sandra (z žal ne več aktivnega profila @dozadnjestrani), brez tega izziva je zagotovo ne bi brala. Tako pa mi je Taylor postala ena najljubših avtoric. Kar mi je zelo všeč pri njenih sicer samostojnih knjigah, je pojavljanje likov iz prejšnjih knjig (eden od njenih mož je npr. pomemben stranski lik v knjigi Malibu).
Avgust Demšar: Cerkev (Pivec, 2020)
Zaključujem s slovenskim avtorjem. Dela Avgusta Demšarja berem v vrstnem redu, kakor so izhajala, tako da je očiten avtorjev napredek, in po mojem skromnem mnenju Cerkev predstavlja vrhunec. Gre za prvi del trilogije Vodnjaki, ki pa ga lahko berete samostojno, tako kot druge Demšarjeve knjige, saj vsaka obravnava eno kriminalno dejanje oziroma skupek kriminalnih dejanj, ki so medsebojno povezana. Zgodba se začne z brutalnim umorom visokega cerkvenega funkcionarja po maševanju na Ptujski Gori. Inšpektorja Martina Vrenka z ekipo raziskovanje vodi v izmišljeno naselje Vodnjaki. Tamkajšnji prebivalci so tako ali drugače povezani z dogodki na Ptujski Gori, trupla padajo levo in desno, motive iščejo v otroštvu nekaterih vpletenih, potrebna pa je tudi službena pot policistov v tujino. Čeprav knjiga obsega več kot 600 strani, se zgodba ne vleče.
Štafeto predajam Zarji oziroma @berljivki. Čeprav na prvi pogled nimava enakega okusa za knjige, pa naju povezuje ljubezen do lepih starih stvari ter fiktivnih moških. Najin najljubši ruski vojak je in vedno bo Aleksander Šura Belov iz Bronastega jezdeca.
___________________________________________________________________________________
Alenko lahko spremljate na spodnjem profilu: