Ime mi je Mirjana, o čemer ni dvoma glede na moje neoriginalno ime na knjigogramu. Katja Šmuc, imetnica novembrske štafete branja, me je prijetno presenetila in razveselila s predajo, in kot je že sama zapisala, je najino znanstvo ena od mnogih pozitivnih stvari knjigograma, ki jih sploh nisem pričakovala, ko sem ustvarila svoj profil.
Sicer sem že od mladih nog rada brala, s pavzo v gimnazijskih letih, a mislim, da nisem edina, ki si jo je vzela. Najbrž je do nje prišlo zato, ker sem bila pri 15 letih prepričana, da sem vse branja vredne kriminalke že prebrala (Agatho Christie, Edgarja Wallacea), medtem ko sem prerasla Konsalika in Victorio Holt. Branje se mi je na srečo spet odprlo z Dostojevskim, ki smo ga imeli za domače branje. Po prebranem Zločinu in kazni sem tako začela posegati po izbranem leposlovju in počasi iskati knjige v angleščini.
Danes berem zelo raznoliko, vedno po več knjig hkrati. Posegam po vseh formatih, od fizičnih knjig tako iz domače kot iz zelo dobro založene mestne knjižnice v Københavnu, e-knjige mi ustrezajo, ko sem na poti ali zvečer pred spanjem, saj zanje potrebujem manj svetlobe za branje, zvočnice so moj najljubši format za kriminalke in neleposlovje, kjer rada poslušam knjige o različnih temah, ki mi širijo obzorja (zadnja od teh je bila The African History of Africa).
Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen. Od kod moje znanje skandinavskih jezikov? Že od sredine devetdesetih let živim na Danskem. In prav dejstvo, da sem ekspatka, je pripomoglo k temu, da sem se podala na knjigogram.
Moj prvi Instagram profil je bil mešanica vsega: od potovanj, pletenja (ki je moj drugi hobi), vsakdana do prebranega, in naenkrat mi je postal preveč, ker je seveda požiral vse več mojega časa. Tudi jezikovno sem si zaželela pisanja samo v slovenščini, ker mi je to manjkalo, in samo o knjigah. Tako je nastal profil @mirjana_bere. Objavljam skoraj izključno o knjigah, večinoma svoja mnenja – so obdobja, ko sem bolj aktivna in pišem o vsem prebranem, in obdobja, ko mi ni do tega.
Kot poliglotka berem v več jezikih, poleg angleščine in slovenščine redno v danščini, sem ter tja v srbohrvaščini, norveščini in švedščini, če mi prevod v sorodni jezik ni dostopen.
Na knjigogramu sodelujem v bralnih klubih, slovenskem Knjige s koktajli pod vodstvom Petre Julie Ujawe (@noranaknjige) in mednarodnem @translatedgems book club, kjer beremo knjige, ki v originalu niso napisane v angleščini, prednost imajo knjige manjših jezikovnih skupin. Za zanimivost lahko povem, da jeseni 2026 beremo Mojstrovino Ane Schnabl (z angleškim naslovom The Masterpiece). Dobra stran knjižnih klubov je seveda debata o (po navadi sveže prebrani) knjigi v živo (no, prek ekrana, saj smo v vseh klubih, v katerih sodelujem, razmetani po svetu), kar doda drugačno dimenzijo bralnemu doživetju.
Moja najboljša izkušnja s knjigograma pa je nekaj, česar niti približno nisem pričakovala, ko sem ustvarila profil – to so pristna nova prijateljstva, ki so se od družbenega omrežja preselila k zasebnim srečanjem. Sedem (pravljično število!) žensk se nas je zbralo skupaj in postale smo zelo dobre prijateljice. Ne glede na to, da živimo v treh državah, se srečujemo večkrat na leto na čveku in smehu, knjižnih dogodkih in skupnih potovanjih po evropskih literarnih festivalih.
Izbrati samo tri iz morja knjig, ki bi jih rada priporočila, ni bila lahka naloga. Na koncu sem se odločala po kategorijah – priporočam eno knjigo, ki obravnava aktualne dogodke, eno dansko moderno klasiko, ker pač tu živim in rada berem klasike, in en družbeni roman ene mojih najljubših, a manj znanih pisateljic. Vsakemu priporočilu sem dodala še en namig za podobno branje.
Adania Shibli: Zgolj detajl (UMco, prevod Barbara Skubic)
Drobna knjiga naredi ogromen vtis, tako z besedami kot z vsem, kar ni izrečeno. Večkrat jo bereš in/ali govoriš o njej, več slojev odkriješ in več manjših detajlov.
Prvi del, pisan v tretji osebi, se dogaja v Palestini leto dni po nakbi, avgusta 1949. Skupina izraelskih vojakov je nastanjena v puščavi Negev, kjer patruljirajo in iščejo še zadnje Beduine. Pripoved je zgoščena na le nekaj dni, na poveljnika, njegovo jutranjo rutino, okužbo po piku insekta in ugrabitev mlade Beduinke.
Drugi del se dogaja veliko kasneje. Glavna oseba prebere članek o grozovitem dogodku iz leta 1949, ki se je zgodil točno 25 let pred njenim rojstvom. Ta manjši detajl zbudi njeno zanimanje in enostavno mora raziskati zgodbo oziroma tisti del zgodbe, ki v časopisu ni omenjen. Skozi njeno pripoved v prvi osebi spoznamo nemogoč vsakdan Palestincev, kaj vse je postalo normalnost, kako se geografija spreminja z vedno novimi zidovi, z vedno novimi izraelskimi zaselki, z vedno več zapuščenimi palestinskimi vasmi. Kot (predvidevam) avtistka okoli sebe dojema veliko vizualnih in zvočnih detajlov, in to da zgodbi dodatne paralele o konstantnosti brezupne situacije.
Še ena dobra, boleča palestinska zgodba je roman Jutra v Dženinu pisateljice Susan Abulhawa (Cankarjeva založba, prevod Lili Potpara).
Tove Ditlevsen: Københavnska trilogija (Mladinska knjiga, prevod Ana Ugrinović)
Københavnska trilogija danske pisateljice, pesnice in esejistke Tove Ditlevsen (1917–1976) v danščini (še) ni izšla kot eno delo, ampak kot tri samostojne knjige spominov, od katerih sta prvi dve (Otroštvo in Mladost) kasneje izšli še skupaj pod naslovom Det tidlige forår ali (moj prevod) Zgodnja pomlad. Slovenski naslov tretje knjige oziroma tretjega dela trilogije je Odvisnost (angleški Dependancy). Danski ima dvoumen naslov Gift, kar pomeni biti poročen, pa tudi strup. Spomini Tove Ditlevsen so prvič izšli kot trilogija skupaj v eni knjigi s prevodom v angleščino leta 2019.
Spomine Tove Ditlevsen sem brala drugače, kot jih (bo)ste slovenski bralci, ker že poznam avtoričino poezijo in prozo (ter imam oboje zelo rada), prav tako so mi znana dejstva o njenem življenju. Vlogo igra tudi København, kjer živim že več kot 20 let, ter poznam v romanu omenjene ulice in urbani razvoj mestnih četrti.
Zaradi vsega tega sem zelo uživala v branju, a to poznavanje ni nujno za branje. Sploh je pisateljica v svoja dela vnašala veliko osebnih izkušenj kot hči, dekle, ženska in žena, večina teh izkušenj je bilo težkih ali žalostnih.
Ditlevsen je odrasla v revni delavski četrti, v štiričlanski disfunkcionalni družini. Prijateljev praktično ni imela. Kljub priporočilu, naj gre na gimnazijo, je bila po osnovni šoli primorana končati šolanje, saj doma ni bilo dovolj denarja. Tove si je pri 15 letih morala najti delo in prispevati h gospodinjstvu. Njena mama je ves čas razmišljala samo o tem, da se mora hči čim prej poročiti. Njene prve izkušnje z nasprotnim spolom so štoraste, brez čustev. Zelo mlada pristane v prvem od svojih štirih zakonov, s štirimi zelo različnimi moškimi. Vse od otroštva naprej pa jo žene želja po pisanju, najprej pesmi, nato tudi proze.
Ditlevsen je bila produktivna avtorica, katere dela so žal dobila zasluženo priznanje šele desetletja po njeni smrti. Po prevodu njenih spominov v angleščino je njeno delo prepoznala tudi svetovna javnost.
Upam, da boste v slovenščini deležni še več prevodov iz njenega opusa.
Če bi radi spoznali še kakšno sodobno dansko avtorico, priporočam Naio Marie Aidt, katere dela so prevedena v angleščino.
Siri Hustvedt: Poletje brez moških (Litera, prevod Miriam Drev)
V romanu Poletje brez moških po 30 letih zakona newyorški nevroznanstvenik Boris pove ženi, pesnici Mii, da potrebuje pavzo od njune zveze. S tem se Mii sesuje svet in doživi živčni zlom. Po krajši hospitalizaciji se odloči za dopust čez poletje, ki ga preživi v rodnem manjšem kraju v Minnesoti, daleč od New Yorka, daleč od Borisa in njegove Pavze (ja, z veliko začetnico, ker noče razmišljati o imenu te veliko mlajše Francozinje, zaradi katere si je Boris zaželel pavzo).
Vse to se sliši kot uvod v romanco, a je to zelo daleč od resnice. Mia med poletjem razmišlja o svojem zakonu, o odnosu z Borisom, a veliko časa preživi z mamo, maminimi prijateljicami v domu starejših občanov, obišče jo sestra, na koncu poletja tudi odrasla hči. Vmes se Mia spoprijatelji s sosedo, veliko mlajšo materjo štiriletnice in dojenčka (dejansko edinega moškega, ki je to poletje fizično blizu Mie). Na mamino pobudo sprejme poučevanje pubertetnic o poeziji na poletni šoli.
Zanimivi dialogi, čeprav kratki, veliko razmišljanja o življenju, starosti, mladosti in o odnosih med ljudmi (tako z moškimi partnerji kot o krutih spletkah 12- ali 13-letnic), vzporednice z znanimi literarnimi deli in filozofijo. Kar nekaj Miinega razmišljanja se bere skoraj kot esej, sploh glede na pisateljičino strastno zanimanje za literaturo, filozofijo, psihologijo in nevrološke vede.
V slovenščini je izšla tudi pisateljičina knjiga Kar sem ljubil (Cankarjeva založba, prevod Staša Grahek).
Štafeto predajam Moniki, ki vodi profil @vonjpoknjigah. Monika je knjižna blogerka še iz časov pred Instagramom, imela je enega od prvih knjižnih profilov, ki sem jih začela spremljati. S svojim večletnim izzivom bralnih potovanj (ki se ga sama še vedno udeležujem) je ogromno prinesla k mojemu odkrivanju pisateljic in pisateljev predvsem iz manj trženih in manj prevajanih držav in jezikov. Je ena od krasnih knjigogramerk, s katero sva se spoznali v živo, ko je bila na dopustu na severu.
___________________________________________________________________________________
Mirjano lahko spremljate na spodnjih profilih: