Neminljiva Slovenija

Stopal sem med gosto jutranjo meglo, v katero sta se vmešala smrad po lignitu iz blokovskih peči in predelavi tobaka iz bližnje tovarne. Kakor vsako jutro me je sililo na bruhanje.

Skrajno neprijetne vonjave so nekaj stotin korakov dalje izginile. Nadomestili so jih izpušni plini, ki sem jih za spoznanje lažje prenašal.

Nekaj sto metrov pred fakulteto je jutranjo omotico nenadoma prekinil glas izza mojega hrbta.

»Umakni se,« je velel in me pri tem poklical po priimku. »Nujno moram na sistematski pregled v ambulanto.«

Bil je eden tistih, za katere sem upal, da se jih bom znebil po maturi. V isto mesto kot jaz je prišel študirat zobozdravstvo, saj je hotel dokazati, da zmore sam tudi v okolju, kjer ne poznajo njegovega očeta.

Od presenečenja mi je usnjena torba zdrsnila z ramena, in ker ni bila dovolj dobro zaprta, se je po mastnem pločniku raztreslo vse, kar je bilo v njej. Nalivno pero je pristalo na platnici bele brošurice.

Smola je želela, da je glas, ki se je čez nekaj trenutkov utelesil na moji desni, s prednjim kolesom bicikla povozil ravno penkalo. Skoraj brezmadežna belina knjižice – izvirno jo je črnilo nekaj manj kot trideset črk – je v hipu izgubila svojo nedolžnost. Modra packa je zakrila ime, pravzaprav priimek avtorja in del naslova, tako da je ostal viden samo njegov drugi del včeraj danes jutri.

Zaklel sem, dolgin pa se je hitel opravičevati, da se mu mudi in da mi bo plačal povzročeno škodo. Naj ga pridem obiskat v to in to sobo tega in tega bloka.

Komaj sem dvignil pogled s tal, že je izginil za vogalom stavbe. V istem trenutku se je pred menoj narisal sošolec.

»Kako je, a kej fukaš?« me je vprašal v sebi lastnem slogu. Že je bil na tem, da mi pomaga pobirati stvari, ki so ležale na umazanem pločniku, pa sem ga nagonsko odrinil, češ da zmorem sam.

Najprej sem v torbo skril brošurico, a mu jo je uspelo videti. Črnilo je deloma odteklo s platnice in narahlo pokazalo avtorjev priimek.

»Kaj imaš to?« ga je zanimalo.

»Eno novo pesniško zbirko, ki je pred kratkim izšla pri nas,« sem se mu zlagal.

»Pokaži, daj.«

»Bom potem, ko gremo na kavo.«

Kljub temu da se je že precej mudilo k predavanju, sva našla čas, da sva pred vhodom v fakulteto skadila vsak svoj čik. Pravzaprav sem mu jaz ponudil svojega.

»Dobro, potem boš ti plačal!«

Moj obraz je za trenutek napravil napol užaljeno in napol začudeno grimaso.

»Ti imaš zahodni standard, jaz pa socialističnega,« je dodal.

»Ti si Gorenjec,« sem butnil nazaj.

Oba sva bruhnila v smeh. Prejšnjič sva celo ugotavljala, da je peterokraka zvezda sorazmerno večja na mojem potnem listu kakor na tistem, ki so ga izdali njegovemu stricu.

»Kako je tam dol pri vas?« me je vprašal po predavanjih in kosilu, ko sva v bližnjem pajzlu srebala turško kavo.

»Študentje znova zasedajo. Se spomniš, da sem ti pravil, kako so se spomladi v Rimu tepli s policaji pred fakulteto za arhitekturo?«

»Ja si. Saj ste tudi vi nekaj zborovali tam v študentskem naselju.«

»No, jaz nisem,« sem mu odvrnil.

»Zakaj pa ne?« je vprašal z radovednim glasom.

»Saj veš, v tej državi sem tujec. Ni primerno.«

»Guzica mala,« me je zbodel, češ da me je strah.

Nekaj trenutkov sva bila tiho. Nisem imel namena mu odgovarjati.

»Saj, če mene vprašaš, jaz bi to vse pobil,« je nadaljeval. »Šuntajo jih izdajalci iz Amerike, Argentine, Nemčije. Brata od fotra so probali prepričati, da bi nosil ene njihove knjižice čez mejo. Si predstavljaš? Ščavi de merda, bi rekli pri vas.«

Malce sem se zdrznil. Me izziva? Saj ve, da mi psovka, ki se je je mimogrede naučil od mene nekega večera, ko sva se ga skupaj napila, požene kri v glavo …

Spet sva pomolčala. Tokrat dlje časa. Se je zavedel, da je šel predaleč? Naposled je vstal od mize, plačal kavo za oba ter odšel. Rekel je, da se mu mudi na vlak.

Poslej sem se ga začel izogibati. Tudi on ni več silil vame. Morda sva se še kdaj pozdravila, a to je bilo tudi vse. Bilo je, kakor bi med nama zavel leden veter in vse zamrznil.

Nekega dne me je pri dežurnem v študentskem bloku čakala pošta. Pravzaprav dve pošiljki. Na prvi sem prepoznal pisavo dolgoletnega licejskega sošolca, ki mi je bil še iz časa pred maturo dolžan pet tisoč lir, na drugi pa nič kaj spodbuden napis, ob katerem bi se vsakdo zdrznil.

Šlo je za vabilo na nekakšen na informativni razgovor. Ravno ob takem času, da sta šli dve uri predavanj v nič.

»Dober dan, jaz sem tale in tale,« sem se predstavil dežurnemu nekega deževnega spomladanskega dopoldneva.

Nič ni rekel, samo pospremil me je dalje v prostor, v katerem je za leseno in ne preveč masivno mizo sključen sedel človek v uniformi z očali na nosu in cigareto v pepelniku, ki je skoraj dotlela.

Nemalo je bil presenečen nad mojim obiskom. Morda je pričakoval, da se sploh ne bom odzval.

Povabil me je, naj se usedem, in začel z nalivnim peresom pisati po nekakšni mapi, na kateri sem prebral svoje ime, datum in kraj rojstva.

»Tako, vi ste jeseni prišli k nam študirat, kajne?«

»Res je.«

Nihče me ni posvaril ali naučil, kako se moram vesti ob tovrstnih srečanjih. Nagonsko sem začutil, da mu ne smem povedati preveč.

»Ste hitro dobili vizo?«

»Sem, najlepša hvala.«

»Saj vam je nismo mi dali,« je pripomnil in se zakrohotal.

V tišini sem ga opazoval in pričakoval njegovo naslednjo potezo.

»Kako je drugače? Vi kaj berete?«

»Marsikaj,« sem rekel in ga nemalo izzval.

»Recimo?« je vprašal, kakor bi mi dal predložek za strel na gol.

»V glavnem študijsko literaturo.«

Na njegovem obrazu so se narisale poteze razočaranja. Torej ve ali ne ve za brošuro, ki je leto poprej izšla v Washingtonu? Blefira ali ne?

»Prebral sem, da je bil vaš oče partizan.«

»Je bil, da. Ampak se s tem nič ne hvali.«

»Škoda, pa bi se lahko,« me je prepričeval dalje, pa ne dolgo.

»Kaj hočete …«

Službo je po vojni doma zelo težko dobil.

»S kom se vi družite?«

»S prijatelji,« sem ustrelil kot iz topa.

»Ne, mislim tu in doma,« se tip ni pustil zmesti. Komaj v tistem trenutku sem opazil, da ima sive brke vse porjavele od tobačnega dima.

»Doma z nekdanjimi sošolci, tu pa s sedanjimi.«

»Kaj pravijo?«

»Kdo?«

»Oboji. Tudi kaj političnega.«

»Doma so skoraj vsi politično aktivni. Saj spremljate, kaj se dogaja na polotoku.«

»Kaj pa tukaj?«

Za trenutek sem se zdrznil. Kaj pa, če me je naznanil sošolec in mu povedal, kaj sva se pogovarjala in me sedaj tip preiskuša, če mu bom povedal isto?

»Veliko manj. Skoraj nič, pravzaprav.«

Videti je bilo, da mu je postal pogovor odveč. Bolj njemu kot meni. Vstal je, jaz pa za njim. Ob mojem je odhodu pridržal vrata in se priporočil, naj mu pridem povedat, če izvem kaj zanimivega. Podal mi je vizitko.

Sošolca z liceja, ki mi je obljubljal, da mi bo izplačal uničeno nalivno pero, nisem obiskal in niti več iskal. Le enkrat se mi je zdelo, da se je na zelenici pred svojim blokom pogovarjal s človekom, ki je tudi mene zasliševal.

»Zdravo, tovariš,« me je nekega dne ob koncu predavanj pred blokom nagovoril isti zasliševalec, ki je za to priložnost slekel uniformo in prišel iz pisarne.

Nepričakovano srečanje me je presentilo, a sem skušal nelagodje skriti.

»Ste se nas vi ustrašili ali kaj? Kaj mislite, da smo lopovi? Saj ne žremo otrok!« je dejal in se pri tem zakrohotal v sebi tipičnem slogu, da se je kar nekaj ljudi, ki so sedeli ali postajali na zelenicah, obrnilo v najino smer.

Moje nelagodje je očitno opazil.

»Saj imate čas?« ga je zanimalo.

»Imam,« sem mu odvrnil skoraj resignirano.

Z avtomobilom, zaudarjajočem po cigaretah, me je peljal do postaje, kjer me je predal sodelavcu.

Ta je bil drugačen. Na glavi se mu je svetila pleša, imel je na kratko pristrižene črne brčice.

»Boste cigareto?« ga je zanimalo.

»Ne bom, hvala.«

»Pa saj kadite …«

Pa veste morda, tudi katere znamke in koliko jih na dan skadim? Od vas vsekakor ne sprejemam cigaret …

Takoj je šel k stvari.

»Vemo, da se v vašem mestu redno sestaja politična emigracija in prireja dogodke. Gre za sovražnike naše domovine in socializma. Imate stike z njimi?«

»Ne, nimam jih.«

Kje ste pa dobili brošuro Cirila Žebota, enega najhujših sovražnikov Jugoslavije in socializma, sem že pričakoval naslednje vprašanje.

Takega sovražnika, da je se je pred nedavnim vbrk vsemu sprehajal po Ljubljani, bi se glasil moj odgovor.

»Pa bi delali za nas?«

Dela imam več kot dovolj, sem mu mislil reči. Pa mu nisem.

»Veste, čez mejo se pretaka ogromno nekega tiska, ki je pri nas prepovedan,« je šel dalje.

Po hrbtu so mi šli mravljinci.

»Nič ne vem o tem,« sem rekel in pazil na to, da izzvenim prepričljivo.

»Pa tudi nočem vedeti,« sem dodal. »Želim si študirati, ne pa imeti opravka s politiko. Tudi protestiram ne,« sem dodal in namignil na dogodke v študentskem naselju, ki se jih nisem udeležil.

»No, saj ni vse za v isti koš. Proti vojni v Vietnamu pa je le koristno …«

Kaj pa proti zasedbi Češkoslovaške?

Spogledala sva se in utihnila.

Veliko let kasneje sem v domačem mestu prisostvoval javni debati, ki je potekala v času demokratizacije in osamosvajanja.

Na poti tja sem srečal nesojenega zobarja. Prvič po incidentu na mastnem pločniku.

»Veš, vse izpite sem v prvem letniku opravil z desetico, potem pa sem v drugem študij opustil, ker se mi je začelo gabiti, ko sem vtikal prste v usta tujim ljudem!«

»So tudi tebe zasliševali?« sem ga neposredno vprašal.

Pogledal me je in šel dalje.

Na javni tribuni se je pred menoj pojavil sošolec s fakultete, ki je v rokah držal izvod knjige Neminljiva Slovenija Cirila Žebota. Že od daleč mi je začel mahati.

»Hej, stari, a kej fukaš?« me je vprašal, kakor bi se nazadnje srečala dan prej.

Ni mi preostalo drugega, kakor da se mu nasmehnem. Med drugim mi je povedal, da se je takoj po diplomi zaposlil na eni od gimnazij v glavnem mestu. Tudi naglas prestolnice je prevzel.

»Se spomniš tegale gospoda od takrat, ko ti je njegova bela knjižica padla na pločnik pred fakulteto?« je dodal in mi pokazal novo knjižno pridobitev.

Pokimal sem mu.

»Veš, organiziral bom z njim javno srečanje v Ljubljani.«

Tega, da mu je sogovornik umrl kakega pol leta prej v Washingtonu, očitno ni vedel.