Ganslmeier & Zibelnik: Ponovi za mano

Umetniški duo Ganslmeier & Zibelnik deluje na presečišču fotografije, videa, vizualne kulture in politične analize. Njuno delo se ukvarja predvsem z vprašanjem, kako se oblikujejo identitete mladih – in kako nanje vplivajo radikalne ideologije, podobe, spletni algoritmi, estetika pripadnosti in obljube osebne preobrazbe. Pri tem ju ne zanima zgolj vsebina ekstremističnih narativov, temveč predvsem njihov videz: kako se ideologija zamaskira v privlačne podobe, kako se nasilje lahko prikaže kot mir, kako se disciplina ponuja kot svoboda in kako se politična togost skrije v jezik samopomoči, čistosti, višje zavesti ali notranjega ravnovesja.

Njuno novo delo Ponovi za mano / Repeat After Me izhaja prav iz tega nemirnega prostora sodobne digitalne duhovnosti. Na platformah, kot sta TikTok in YouTube, se je v zadnjih letih razrasel nenavaden, a vse bolj vpliven svet: mešanica samopomoči, new age filozofije, kvantne teorije, teorij zarote, afirmacij, življenjskih nasvetov in mehko osvetljenih obrazov, ki gledalcem obljubljajo prebujenje. Na prvi pogled gre za nedolžen svet motivacijskih stavkov, notranje rasti in iskanja višjih vibracij. A Ganslmeier & Zibelnik v njem prepoznata tudi nekaj bolj zloveščega: trenutek, ko se posameznikova želja po svobodi spremeni v novo obliko ujetosti.

Fotografije, ki spremljajo projekt, zato delujejo skoraj kot prizori iz razbitega rituala. Razpokano ogledalo, ponavljajoči se zapis »Anthony and I are happily married«, podoba finančne afirmacije, ki zveni hkrati smešno in srhljivo, ter figura v vojaški opremi sestavljajo svet, v katerem se intimno, politično in algoritmično nevarno približajo. Ponavljanje ni več samo vaja samozavesti, temveč postane metoda. Mantra ni več zgolj tolažba, ampak ukaz. Obljuba obilja, sreče ali notranjega miru pa se nenadoma pokaže kot nekaj, kar zahteva disciplino, poslušnost in nenehno samonadzorovanje.

V tem smislu je Ponovi za mano nadaljevanje njunega širšega raziskovanja sodobnih oblik radikalizacije. V prejšnjem projektu Bereitschaft sta se ukvarjala s kultom telesne discipline in popolnosti, tokrat pa se pogled premakne od telesa k duhu. A logika ostaja podobna: obsedenost s čistostjo, redom, samoizboljševanjem in vzponom. Če je bilo telo prej trenirano za nadzor, je zdaj trenirana duša. Ne več nujno z grožnjo, ampak z obljubo: da bomo boljši, mirnejši, uspešnejši, bolj prebujeni, bolj izbrani.

Prav tu se kaže ostrina njune umetniške prakse. Ganslmeier & Zibelnik ne kažeta radikalnih ideologij samo tam, kjer so najbolj očitne, glasne in nasilne. Zanimajo ju njihovi mehkejši, bolj zapeljivi obrazi. Ideologija se danes pogosto ne pojavi kot kričanje, temveč kot estetika. Kot urejen profil. Kot nasmeh. Kot spokojna glasba. Kot čista podoba. Kot stavek, ki ga moraš ponoviti za nekom drugim, dokler ne začne zveneti kot tvoja lastna misel.

Duo, ki ga sestavljata umetnika, rojena leta 1990 v Münchnu in leta 1995 v Ljubljani, se v svojem delu zato ukvarja tudi z vprašanjem, kako lahko vizualna umetnost razgradi govorico radikalnih ideologij. Njuna dela so bila med drugim razstavljena v Foam Museum v Amsterdamu, Muzeju prisilnega dela v času nacionalsocializma v Weimarju, International Centre for the Image v Dublinu in Finskem muzeju fotografije. Leta 2025 sta prejela Camera Austria Award for Contemporary Photography, pri založbi Spector Books pa je izšla tudi njuna knjiga If a Flower Bloomed in a Dark Room, Would You Trust It?

V času, ko se politika vse pogosteje širi skozi estetiko, občutek pripadnosti in osebne zgodbe o preobrazbi, je njuno delo še posebej dragoceno. Ne ponuja hitrih odgovorov, ampak gledalca postavi pred neprijetno vprašanje: kdaj želja po svobodi postane nova oblika poslušnosti? In koliko stavkov moramo ponoviti, preden ne vemo več, kdo jih je prvi izrekel?