Nikoli nisem podvomil o tem, da je mučno
biti Bog. Ker naj si še tako čaščen in slavljen
z očenaši, še tako hvaljen, da si edini
prijatelj in zavetje pred nevihto na pomolu, mislim,
da je Tvoja samota neskončna, Vsevedni.
Zato bi Te rad videl neolikanega in neobritega,
kako navijaš na kaki nogometni tekmi.
Ali zavaljenega na letni terasi s hladnim pivom
pri roki. In potem kako mokriš v smrdljivem
stranišču na postaji. Ali kljubuješ mogočnežem na oblasti
in njihovim podrepnikom.
Zakaj nisi vsaj enkrat neubogljiv otrok, ki ga bodo
utišali s šibo? Zakaj se ne spustiš v človeško čredo,
da občutiš, kako življenje boli? Da vidiš, kako je
biti vržen na kolena. Da te premaga žalost,
ko je tvoj otrok vročičen, da zajočeš, ko ti
umre oče.
Rad bi videl Tvoje oči, zadete od ljubezenske
zaslepljenosti, in da zdaj, ko ni nihče več prepričan,
da živi v Tvojem vrtu, pogledaš name, kot da si
človeško bitje. Ti, manjši od sebe, a večji od niča,
si bil gotovo pijan, ko si ustvarjal tak svet.
Ti, ki jemlješ in daješ, deliš in razdajaš, če si tako
vsemogočen, zakaj ne storiš, da bo vse preteklo dobro?
Kako bi bilo, če bi bil Ti Človeški otrok, tako kot smo mi
Božji otroci? Če bi mi zavračali Tvoje nerazumne želje,
ne pa Ti naših? Če bi bilo nam, ljudem, žal, ker smo Te
ustvarili po svoji podobi in podobnosti, in bi nadte
poslali potop, čeprav dobro vemo, da potopa ne bo več,
da bi nam do konca povedal neko drugo zgodbo.
Ali pa, recimo, kako bi bilo, če bi bili mi v sebi zbrani,
Ti pa vznemirjen, prizadet, zamotan? Če bi Ti najprej
prisluhnil nam in šele potem sebi? Če bi vsaj minutko živel
po nas, kakor se mi trudimo bivati po Tebi?
Če bi se Ti ravnal po naših zapovedih, ne pa mi po Tvojih?
Če bi Ti temeljil v nas in bi se po svoji lastni volji
dvignil k volji Človeka?
Nisem redovnica in ne izpovedujem se spokorniško.
Drobec prahu sem in hvaležen sem Ti, ker si mi dal
na izbiro, naj verujem Vate ali ne.
Tudi prekletstvo je Božji dar. Grešen sem, vem, a Ti mi
odpuščaš in me s tem kaznuješ, kar se sicer tudi prilega
nekomu, ki mu je nebo samo za paravan.
Oče naš, ki si umivaš roke v oblakih in nas krepčaš s svojo besedo
v upanju, da nam bodo zasijale duše, ali imaš tudi Ti koga, ki se mu boš
spovedal? Ali je vse zunaj Tebe protipostavno? In mar Ti še
ni presedlo, da si tam gori tako vseveden in premočen
nad nami vsemi? Moder in nedostopen v hladni praznini.
Brez tople žene, ki bi Te v postelji objela in s Tabo
potonila v sen.
Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj
