AirBeletrina - Ali imaš tudi ti koga, ki se mu boš spovedal?
Panorama 26. 4. 2017

Ali imaš tudi ti koga, ki se mu boš spovedal?

Prizor iz filma Trumanov Show (r. Peter Weir, 1998)

Nikoli nisem podvomil o tem, da je mučno
biti Bog. Ker naj si še tako čaščen in slavljen
z očenaši, še tako hvaljen, da si edini
prijatelj in zavetje pred nevihto na pomolu, mislim,
da je Tvoja samota neskončna, Vsevedni.

Zato bi Te rad videl neolikanega in neobritega,
kako navijaš na kaki nogometni tekmi.
Ali zavaljenega na letni terasi s hladnim pivom
pri roki. In potem kako mokriš v smrdljivem
stranišču na postaji. Ali kljubuješ mogočnežem na oblasti
in njihovim podrepnikom.

Zakaj nisi vsaj enkrat neubogljiv otrok, ki ga bodo
utišali s šibo? Zakaj se ne spustiš v človeško čredo,
da občutiš, kako življenje boli? Da vidiš, kako je
biti vržen na kolena. Da te premaga žalost,
ko je tvoj otrok vročičen, da zajočeš, ko ti
umre oče.

Rad bi videl Tvoje oči, zadete od ljubezenske
zaslepljenosti, in da zdaj, ko ni nihče več prepričan,
da živi v Tvojem vrtu, pogledaš name, kot da si
človeško bitje. Ti, manjši od sebe, a večji od niča,
si bil gotovo pijan, ko si ustvarjal tak svet.
Ti, ki jemlješ in daješ, deliš in razdajaš, če si tako
vsemogočen, zakaj ne storiš, da bo vse preteklo dobro?

Kako bi bilo, če bi bil Ti Človeški otrok, tako kot smo mi
Božji otroci? Če bi mi zavračali Tvoje nerazumne želje,
ne pa Ti naših? Če bi bilo nam, ljudem, žal, ker smo Te
ustvarili po svoji podobi in podobnosti, in bi nadte
poslali potop, čeprav dobro vemo, da potopa ne bo več,
da bi nam do konca povedal neko drugo zgodbo.

Ali pa, recimo, kako bi bilo, če bi bili mi v sebi zbrani,
Ti pa vznemirjen, prizadet, zamotan? Če bi Ti najprej
prisluhnil nam in šele potem sebi? Če bi vsaj minutko živel
po nas, kakor se mi trudimo bivati po Tebi?
Če bi se Ti ravnal po naših zapovedih, ne pa mi po Tvojih?
Če bi Ti temeljil v nas in bi se po svoji lastni volji
dvignil k volji Človeka?

Nisem redovnica in ne izpovedujem se spokorniško.
Drobec prahu sem in hvaležen sem Ti, ker si mi dal
na izbiro, naj verujem Vate ali ne.
Tudi prekletstvo je Božji dar. Grešen sem, vem, a Ti mi
odpuščaš in me s tem kaznuješ, kar se sicer tudi prilega
nekomu, ki mu je nebo samo za paravan.

Oče naš, ki si umivaš roke v oblakih in nas krepčaš s svojo besedo
v upanju, da nam bodo zasijale duše, ali imaš tudi Ti koga, ki se mu boš
spovedal? Ali je vse zunaj Tebe protipostavno? In mar Ti še
ni presedlo, da si tam gori tako vseveden in premočen
nad nami vsemi? Moder in nedostopen v hladni praznini.
Brez tople žene, ki bi Te v postelji objela in s Tabo
potonila v sen.

 

 

Dragan Jovanović Danilov (1960) spada med najbolj znane sodobne srbske pesnike. Izdal je pesniške zbirke Evharistija (Euharistija, 1990), Uganke noči (Enigme noći,1991), Pentagram srca (1992), Hiša Bachove glasbe (Kuća Bahove muzike, 1993), Živi pergament (1994), Evropa pod snegom (1995), Pankr(e)ator (Pantokr(e)ator, 1997), Južni alkoholi (Alkoholi sa juga, 1999), Koncert za nikogar (Koncert za nikog, 2001), Homer predmestja (Homer predgrađa, 2003), Gnezdo nad prepadom (Gnezdo nad ponorom, 2005), Peščeni spomini (Memoari peska, 2008), Moji natančni prividi (Moja tačna priviđenja, 2010), Ko nedolžne duše odhajajo (Kad nevine duše odlaze, 2011), Vino z vulkana (Vino sa vulkana, 2012 – avtorski izbor), Simetrija vrtinca (Simetrija vrtloga, 2014) in Govoriti s slapovi (Govoriti s vodopadima, 2016). Kot pisatelj se je predstavil z romani Almanah peščenih sipin (Almanah peščanih dina, 1996), Ikonostas na koncu sveta (Ikonostas na kraju sveta, 1998), Oče ledenih gora (Otac ledenih brda, 2009) in Valovi beograjskega morja (Talasi beogradskog mora, 2014) ter z avtopoetičnimi eseji v zbirki Srce oceana (Srce okeana, 1999). Je reden gost domačih in mednarodnih pesniških festivalov ter dobitnik tako rekoč vseh srbskih in dveh mednarodnih literarnih nagrad, njegove pesniške zbirke so prevedene v številne evropske jezike. Dragan Jovanović Danilov pesni na sledi izročila najvišje evropske poezije, kakršno so nam zapustili Novalis, Kavafis ali Celan. Že njegova prva pesniška zbirka, Evharistija, je vzbudila pozornost s posebno simbolno govorico. Čeprav Danilov upesnjuje izkušnjo sodobnega človeka, mnogi kritiki tudi v njegovih poznejših zbirkah prepoznavajo »staromodno« estetsko dovršenost in nekakšen romantični pridih. Svoje početje sam opisuje takole: »Biti pesnik pomeni biti nepodkupljiv, pobožen in zaljubljen v jezik. Kajti poezija je sveti balast v jeziku. […] Čeprav sem se povsem posvetil branju in pisanju, kakor se reče, od jutra do mraka, priznam, da o tem, kar pišem, vem zelo malo, pravzaprav nič.« Ali nekje drugje: »Moj ideal je, da bralec požira tekst, tako kot ljubimci požirajo besede iz ljubljenih ust.«

Prevedla in spremno besedilo napisala: Mateja Komel Snoj