Izraz antologija izvira iz stare grščine, njen slovenski prevod se glasi cvetnik oziroma cvetober. Obe besedi v SSKJ-ju premoreta kvalifikator starinski. V stari grščini pomeni ἄνθος (ánthos) cvet, isti koren zasledimo v nekaterih latinskih tvorjenkah, kakršni sta acanthus (akant) in ailanthus (pajesen). Tudi beseda domovina je antičnega izvora, δόμος (dómos) v starogrškem oziroma domus v latinskem jeziku pomenita dom (od tu denimo beseda domotika). Domovina je po slovarski definiciji dežela, v kateri se je nekdo rodil oziroma živi. Precej nenavadno (ali pa tudi ne) je, da izraz ni bil izbran za besedo tedna v prvi polovici oktobra lani, ko se je predsednici Republike Slovenije Nataši Pirc Musar v Trstu ponesrečila izjava o tem, da je domovina tamkajšnjih Slovencev Italija.
Morajo prebivati v Republiki Sloveniji?!
Knjiga Brez milosti (Goga, 2023) je opredeljena kot antologija sodobne slovenske kratke proze. Za izraz slovenski SSKJ navaja pomen nanašajoč na Slovence ali na Slovenijo. Torej najprej na Slovence, nato na Slovenijo. Uvodna spremna beseda antologije je sicer nepodpisana, bomo pa v kolofonu knjige izvedeli, da sta avtorici Jelka Ciglenečki in Ana Geršak; slednja je navedena kot urednica. Priznati jima seveda gre, da sta ustvarili pomembno delo, ob katerem tudi sami ugotavljata, da gre za odprt projekt, ki bo v prihodnje potreben dopolnitev. »Antologija s pomenljivim naslovom Brez milosti je izšla z željo prikazati raznolikost, pestrost in trdoživost enega bolj protejskih in eksperimentalnih proznih izrazov slovenske književnosti,« pišeta. Ena od uredniških izbir je bila denimo, da v izbor vključijo le živeče pisce in piske, sicer bi se v njej znašli še Maruša Krese, Andrej Morovič in Ivanka Hergold (morda tudi Marko Sosič, a njega izrecno ne omenjata, čeprav je bil zadnja leta Gogin hišni avtor). Pomembno je, da so (bili) avtorji in avtorice dejavni od osamosvojitve dalje, urednici pa sta se pri izboru »opirali na seznam prejemnic in prejemnikov literarnih nagrad, na kritiške recenzije in institucionalno recepcijo«. Ni pa zabeleženo, da morajo tisti, ki so se znašli v izboru, (večino življenja) prebivati v Republiki Sloveniji, čeprav je bil tudi ta kriterij, morda nevede (upam), upoštevan. Škoda, da spremna beseda ni poglobljena v obliki daljšega in podrobnejšega eseja o poosamosvojitvenem razvoju in pomenu kratke proze na Slovenskem (ne torej samo v Sloveniji), morda tudi z omembo tistih še živečih avtorjev in avtoric, ki, vsaj tako domnevamo, niso našli poti v antologijo zaradi pomanjkanja prostora. Očitno pa je, da bi tako pomemben projekt zahteval sodelovanje širše skupine literarnih izvedencev, med njimi poznavalcev periferne književnosti.
Na spletu je v različnih virih namreč mogoče najti podatek, da približno petina govorcev slovenskega jezika živi izven meja Republike Slovenije, torej v zamejstvu in zdomstvu. Težko ali celo nemogoče je sicer oceniti, koliko od tega pol milijona je v knjižni slovenščini opismenjenih do take mere, da so sposobni v njej umetniško ustvarjati. Ni jih ravno na tisoče, jih je pa vsekakor precej.
Literarne nagrade redko potujejo na obrobje
Težko je tudi doumeti, da so iz izbora med drugimi izpadli Zorko Simčič, Florjan Lipuš, Evelina Umek, Dušan Jelinčič in še (marsi)kdo. Vsaj trije od omenjenih so namreč dobitniki literarne nagrade vstajenje, ki jo vsako pomlad podeljujejo v Trstu in za katero se pisec tega besedila vsaj od leta 2007 trudi, da bi vedenje o njej ponesel tudi v osrednjo Slovenijo. Prav tako so trije prejemniki Prešernove nagrade (dva za življenjsko delo, eden pa nagrade Prešernovega sklada).
Na spletu je v različnih virih mogoče najti podatek, da približno petina govorcev slovenskega jezika živi izven meja Republike Slovenije, torej v zamejstvu in zdomstvu. Težko ali celo nemogoče je sicer oceniti, koliko od tega pol milijona je v knjižni slovenščini opismenjenih do take mere, da so sposobni v njej umetniško ustvarjati. Ni jih ravno na tisoče, jih je pa vsekakor precej.
Morda mi bo kdo očital, da sta Simčič in Lipuš veliko bolj znana po svojih romanih kakor po kratki prozi, a podobno velja tudi za Draga Jančarja, ki je v antologijo vključen z zgodbo Ultima creatura iz zbirke Pogled angela (1992). Samo za informacijo dodajam, da Zorko Simčič, Prešernov lavreat iz leta 2013, ni le najbolje obelodanil tematike izseljeništva in zdomstva v svojem modernističnem romanu Človek na obeh straneh stene (Slovenska kulturna akcija, Buenos Aires, 1957), ampak je tudi avtor dveh zbirk kratke proze, ki sta izšli v razdobju dvajsetih let. Prav tako je v Sloveniji in Avstriji nagrajeni in priznani Florjan Lipuš, najbolj trdoživ predstavnik slovenske besede na avstrijskem Koroškem, v petih desetletjih izdal vsaj šest zbirk kratke proze. Glede Eveline Umek naj omenimo z vstajenjem nagrajeno zbirko kratkih zgodb Mandrija in druge zgodbe (Mladika, Trst, 2003), ki pripoveduje o življenju tržaških Slovencev od Svetega Ivana, Jelinčič pa je leta 2019 pri Založništvu tržaškega tiska v zbirki Tržaške prikazni z devetimi kratkimi zgodbami portretiral nekatere vidne in svojevrstne Tržačane, med katerimi je (bil) tudi James Joyce.
Morda mi bo kdo lahko oponesel, da sem naštel samo starejše avtorje, zato naj omenim še enega precej mlajšega. To je Alex Kama Devetak, rodil pa se je v Gorici 1992. Devetak je uršljan leta 2021 (pri JSKD izdal zbirko kratkih zgodb Nedaleč), podobno kot v pričujočo knjigo vključena Eva Markun pet let pred njim. Ona je sicer za svojo Menažerijo prejela tudi nagrado za najboljši literarni prvenec, ki pa od osemdesetih let preteklega stoletja še ni prestopila meje na Krasu, Brdih, Posočju, Karavankah, Srebrnem bregu ali poromala dlje v Evropo oziroma na druge celine. Isto velja za nagrado fabula (2006–2012) oziroma nagrado novo mesto (od 2017, lani preimenovana v nagrado Maruše Krese). No, kresnik je to v dobrih treh desetletjih to storil samo enkrat, in sicer leta 2005.
Precej neizprosno deluje tudi samo razmerje med kraji izida zbirk kratke proze, katerih zgodbe so se nato znašle v Brez milosti. Razen dveh, ki sta v knjigi objavljeni prvič, štirih, ki so izšle med Mariborom in Mursko Soboto, in štirih, ki jih je objavila novomeška Goga (skupno deset), so vse ostale (na skupno triintrideset) izšle v Ljubljani. Razmerje v prid centra je torej (pre)močno, saj tam izdane zbirke kratke proze (oziroma zgodbe iz njih) v antologiji zavzemajo več kot dve tretjini prostora. Niso sicer vsi avtorji, ki izdajajo v Ljubljani oziroma osrednji Sloveniji, tam tudi doma, zgoraj navedeni podatek pa jasno razkriva vzrok, zakaj si nekateri obrobneži zelo prizadevamo, da bi svoja dela objavljali v središču. Tudi sam sem pisec kratkih zgodb, s tem podatkom sicer ne mislim sebe uvrščati med izbrane, lahko pa zatrdim, da iz lastne izkušnje dobro vem, koliko je ura na slovenski literarni sceni.
Dobro zastopane ženske, predstavniki in predstavnice LGBT scene …
V tem kratkem pregledu sem obravnaval samo zamejski in zdomski manko. Marsikdo me je namreč opozoril, da sta tudi Štajerska in predmejska Primorska premalo zastopani, da so iz izbora izpadla imena, kakršna so denimo Vanja Pegan, Tomo Podstenšek, Selma Skenderović in še bi lahko naštevali.
Velikokrat, predvsem ob razkritju nominacij oziroma podeljevanju nagrad na slovenski literarni sceni, beremo kritike, kako so ženske še vedno premalo zastopane v literarnem kanonu, da ne prejemajo dovolj nagrad, da niso dovolj vidne ipd. Antologija Brez milosti je v tem smislu naredila pomemben korak naprej. Od skupno triintridesetih je namreč vanjo vključenih devetnajst pisateljev in štirinajst pisateljic, kar je približno razmerje 4:3. V izbor so (čeprav ne pišejo nujno o teh temah) vključeni predstavniki in predstavnice LGBT scene – vsaj tri, ravno toliko pa je pripadnikov in pripadnic priseljencev ali njihovih potomcev iz nekdanjih jugoslovanskih republik, ki so zaradi pisanja v slovenskem jeziku oziroma delovanja na ozemlju Republike Slovenije polnopravno uvrščeni v slovensko književnost.
Pred koncem pa seveda še nekaj zanimivosti, ki naj malce popoprajo tale zapis. V antologiji Brez milosti je Trst omenjen vsaj dvakrat, in sicer najprej v kratki zgodbi Mirane Likar Jutro zadnjega dne, nato pa še v Zgodbi o človeku, ki je ostal na nogah Andraža Rožmana. Avtorica v svojem zapisu omenja trg Unita (če že hočemo Unità), Rožman pa Trg edinosti. Slovenci 1,2 hektarja veliki površini pred morjem sicer pravimo Trg zedinjenja Italije (Piazza dell’Unità [d’Italia], od leta 1918 oziroma 1955), še raje pa Veliki trg (Piazza Grande, do leta 1918), saj je bil prihod Italije v Trst po prvi svetovni vojni za naše prednike narodna katastrofa, o čemer priča kopica romanov in drugih del avtorjev starejše generacije, denimo Borisa Pahorja in Alojza Rebule.
Velikokrat, predvsem ob razkritju nominacij oziroma podeljevanju nagrad na slovenski literarni sceni, beremo kritike, kako so ženske še vedno premalo zastopane v literarnem kanonu, da ne prejemajo dovolj nagrad, da niso dovolj vidne ipd. Antologija Brez milosti je v tem smislu naredila pomemben korak naprej.
Čeprav je ta zapis v glavnem kritičen, ne moremo trditi, da v antologiji ni vrhunskih zgodb. Nekatere so doživele prevode v tuje jezike, njihovi avtorji in avtorice so bili uvrščeni v tuje antologije, tudi njihovi romani so bili prevedeni, tako da uspešno predstavljajo slovensko književnosti v svetu (Polona Glavan, Vinko Möderndorfer, Andrej Blatnik, Mojca Kumerdej in drugi). Nedopusten izpad literarnih predstavnikov in predstavnic petine slovensko govorečih ljudi, ki živijo izven meja RS, pa žal zelo spominja na kulturni apartheid, ki smo ga bili Slovenci dolga desetletja deležni v Trstu. V antologiji Trieste, ventisette racconti (Trst, sedemindvajset kratkih zgodb), ki jo je leta 2004 izdal italijanski tržaški dnevnik Il Piccolo, je šele pred dvajsetimi leti le našel svoje mesto Vladimir Bartol, Boris Pahor pa (tedaj še) ne.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
