Árpád Kollár (1980) je madžarski pesnik, prevajalec in urednik. Z družino živi v Segedinu (Szeged) na jugu Madžarske. Njegov prvenec Például a madzag (Na primer vrv) je izšel pred natanko dvema desetletjema, štiri leta pozneje pa je ugledala luč njegova druga pesniška zbirka Nem Szarajevóban (Ne v Sarajevu). Med njegova vidnejša dela spadajo še zbirka verzov Milyen madár (Kakšna ptica, 2014), pravljični roman A Völgy, írta Tárkony (Dolina, napisal Tárkony, 2016) ter domišljijska soavtorska enciklopedija Nyuca bestiárium (2021). Leta 2024 je pesnik v hrvaškem prevodu objavil delo Dol, napisao Estragon, filozofsko obarvano pripoved o pesniku, ki išče lasten glas. Njegov slog združuje tradicijo madžarske poezije z igrivo postmodernistično ironijo ter poudarjeno jezikovno iznajdljivostjo. Prejel je več literarnih priznanj, med drugim nagrado József Attila, in velja za enega izvirnejših sodobnih madžarskih avtorjev za mlade bralce. Bil je predsednik Društva mladih madžarskih piscev FISZ. Od leta 2012 je urednik literarnega spletnega portala Tiszatáj online.
Rojeni ste leta 1980 v tedaj še jugoslovanski Senti kot pripadnik madžarske narodne skupnosti v Vojvodini. Tudi vaša soproga, fotografinja Annamária Keller, je izvorno doma iz Subotice. Kako to, da sta se preselila na Madžarsko? Se je veliko vajinih sonarodnjakov odločilo za podoben korak?
Zaradi političnih razmer se je v devetdesetih letih veliko vojvodinskih Madžarov izselilo iz domačih krajev. Niso se strinjali z vojno, niso želeli prijeti za orožje, zato so odšli na Madžarsko ali v zahodno Evropo. Iz istega razloga je odšla tudi družina moje soproge, saj je bil njen brat vojni obveznik. Mene so starši poslali na srednjo šolo v Segedin, saj so bili prepričani, da bom tam na varnem. Poleg tega so v Srbiji vladali precejšnja revščina, visoka inflacija in brezposelnost. Ljudje so se torej izseljevali zaradi golega preživetja. Na žalost se gospodarsko stanje od tedaj ni veliko izboljšalo, zato vojvodinski Madžari iz podobnih razlogov še danes zapuščajo domače kraje.
Kako doživljate mejo med državama, ki velja za eno najbolj utrjenih v Evropi? Na Facebooku ste objavili video, v katerem berete pesem A szülőföld körberajzolása (Risba domače pokrajine) iz svoje zadnje pesniške zbirke Nád (Trstičje). Posneli so vas tik ob mejni žičnati ograji.
Meja ločuje vojvodinske Madžare od tistih v matični državi. V svojem življenju sem pri prehajanju te ločnice velikokrat čakal v vrsti. Še danes mi je zaradi gneče na mejnih prehodih pot v domači kraj velikokrat otežena. V otroštvu sem živel blizu meje in tudi danes prebivam v njeni bližini, čeprav na drugi strani. Prav zato igra meja pomembno vlogo v moji poetiki. Mejna pregrada je zelo nenavaden element v pokrajini, kar me na svoj način sili, da pesnim o njej. Po drugi strani pa meji dolgujem svojo identiteto – vojvodinski madžarski pesnik sem, ker poznam več kultur in več jezikov. Ljubim življenje na periferiji in vse, kar ni v središču. Meja torej odigrava nekakšno protislovno vlogo v mojem življenju. Prav zaradi tega obstaja kakor nalašč, da o njej pesnim.
O Madžarski je v Sloveniji prisotnih ogromno klišejev, predvsem na račun njene politike in vlade. Kakšna pa je literarna scena na Madžarskem? Razen nobelovca, ki je pred leti dobil nagrado Vilenica, je madžarska književnost pri nas bolj malo znana.
Nikoli ni dobro, ko ljudje razmišljajo površno in stvari presojajo na podlagi tovrstnih informacij. Prav tako ni v redu, da se orientirajo na podlagi klišejev in politike. Na žalost živimo v takem svetu in to bomo težko spremenili. Madžarska književnost je na svetovni ravni. Premoremo kar dva nobelovca, poleg njiju pa še štiri ali pet odličnih piscev, ki dosegajo podobno kakovost. Med te prav gotovo spada Ádám Bodor z romanom Okraj Sinistra (v izvirniku Sinistra körzet), ki je dostopen tudi v slovenščini (prevod Gabriella Gaál, Modrijan, 2008, op. avt.). Tudi druga in tretja vrsta madžarske književnosti sta zelo dobri. Poezija je seveda svet zase. V tujini jo slabše poznajo, lahko pa kot madžarski pesnik rečem, da je tudi ta na vrhunski ravni. Premoremo namreč močno pesniško izročilo in odlično sodobno poetiko. Velikokrat me vprašajo, ali imamo tudi bralce, saj se veliko govori o smrti književnosti in poezije. Lahko rečem, da se madžarskemu pesništvu ne pišejo slabi časi. Seveda verzov ne bere toliko ljudi, kolikor jih obiskuje nogometne tekme. Kljub temu je pesništvo precej priljubljeno, ustvarja ga tudi veliko mladih.
Mejna pregrada je zelo nenavaden element v pokrajini, kar me na svoj način sili, da pesnim o njej. Po drugi strani pa meji dolgujem svojo identiteto – vojvodinski madžarski pesnik sem, ker poznam več kultur in več jezikov.
Živite v Segedinu. Kolikšen vpliv ima na nacionalno književnost in kulturo mesto ob reki Tisi na jugu države tik ob srbski meji? V Sloveniji namreč periferija (tudi urbana) težko parira vlogi in moči središča, torej Ljubljani.
Tudi na Madžarskem prestolnica Budimpešta igra pomembno vlogo. Veliko se na kulturnem področju dogaja še drugod, denimo v Peču, Debrecenu ali Segedinu. Za madžarsko kulturo sta prav tako izrazitega pomena mesti Kolozsvár in Marosvásárhely (romunsko Cluj-Napoca in Târgu Mureş, op. avt.) v Transilvaniji. V Segedinu izhaja ena od pomembnejših madžarskih literarnih revij Tiszatáj, v mestu pa živi veliko odličnih sodobnih pesnikov. Res je, da se najpomembnejše založbe nahajajo v Budimpešti in da se v prestolnici odvijajo največji književni festivali. Za literate, ki tam ne živimo, je »prodor« v Budimpešto danes veliko lažji.
Na Madžarskem je v zadnjih letih zraslo veliko spominskih obeležij na Trianon. Gre za dogodek iz leta 1920, ki je ozemlje ogrske krone skrčil na tretjino ter zunaj meja nove madžarske države pustil veliko število rojakov. Koliko Trianon kot travmo danes občuti povprečen Madžar?
Težko je definirati, kako povprečni Madžar dojema Trianon in njegov pomen. Tisti, ki nismo bili rojeni na Madžarskem in smo zato odraščali kot člani manjšinske narodne skupnosti v sosednjih državah, smo glede tega veliko bolj občutljivi. Na Madžarskem je veliko ljudi, ki jih stvar pretirano ne zanima in ki se z njo ne želijo ukvarjati. Gre bolj za zgodovinsko travmo, ki še danes vpliva na naša življenja in na to, v kakšni državi živimo. Madžari so stvar sprejeli in ne bodo jemali v roke orožja, da bi pridobili nazaj izgubljena ozemlja – v to sem prepričan. Peščica ljudi pa še vedno sanja, da bo država znova velika, a tudi sami v tej smeri ne naredijo ničesar. Romuni, Hrvati, Srbi, Slovaki, Ukrajinci, Avstrijci ali Slovenci omenjena spominska obeležja dojemate kot nevarna, kar je po svoje razumljivo. Tovrstna obeležja pa nas spominjajo, da imamo pravico do lastne zgodovine, torej do preteklosti, sedanjosti in prihodnosti tudi zunaj madžarskih meja. Ne pozabimo, da mnogim težavam navkljub Madžari še danes živijo v sosednjih državah. Tam so rojeni in tam želijo tudi umreti. Tudi oni so del madžarske nacije in pomembno prispevajo k madžarski kulturi.
V intervjuju, ki ste ga pred kratkim imeli za spletno stran helikon.ro, sem zasledil, da ste polemizirali z nobelovcem Lászlóm Krasznahorkaijem. Za kaj je šlo?
Težko je stvar pojasniti nekomu, ki ne pozna širšega konteksta. Bom pa vseeno poskusil. Ni šlo toliko za spor s samim Krasznahorkaijem, kolikor za določen način razmišljanja. Kot sem že povedal, je na Madžarskem veliko ljudi, ki jih Trianon ne zanima, in to spoštujem. Težava je v tem, da je v določenih krogih o omenjeni temi zelo težko govoriti. Če jo načneš, takoj dobiš etiketo, da si butasti nacionalist, revizionist in da gojiš skomine po veliki Madžarski. To klišejsko razmišljanje me zelo moti. V svoji pesmi, nekakšnem odgovoru Krasznahorkaiju, sem želel opozoriti, da Trianon v nas živi in da je v nas. Trianon ni samo naša preteklost, ampak tudi naša sedanjost.
Odraščal sem namreč kot pripadnik manjšine, kar je neposredna posledica tedanjih dogodkov. Na lastni koži sem občutil, kaj to pomeni. Velikokrat sem bil ponižan in tepen, ker sem v Srbiji govoril madžarsko. V zadnjih sto letih je veliko Madžarov zunaj državnih meja imelo težko usodo. Ponavljam, ne govorim o tem, da želimo nazaj svoja mesta, ampak da smo v rojstnem kraju velikokrat drugorazredni državljani, kar predstavlja veliko težavo. Pisal sem o tem, da imamo pravico polno živeti na svoji zemlji. László Krasznahorkai me je z odgovorom na pesem počastil. Mislim, da je razumel sporočilo, ki sem mu ga želel poslati, kar me je zelo razveselilo.
V Segedinu izhaja ena od pomembnejših madžarskih literarnih revij Tiszatáj, v mestu pa živi veliko odličnih sodobnih pesnikov. Res je, da se najpomembnejše založbe nahajajo v Budimpešti in da se v prestolnici odvijajo največji književni festivali. Za literate, ki tam ne živimo, je »prodor« v Budimpešto danes veliko lažji.
Kako to, da se zgoraj omenjena tema pojavlja tudi med literati najine generacije? V Sloveniji se namreč z zgodovino 20. stoletja na veliko ukvarja politika, ki na njej kuje svoje točke. Literatura pa je tovrstne teme že dolgo pustila za sabo.
Pomembni pisci omenjene teme ne obravnavajo, slabi pa pišejo v klišejih. Sam nisem pisal klišejsko, ampak o tem, kaj pomeni vprašanje tukaj in zdaj. Prav zato je moja pesem doživela velik odmev. Uporabljal sem povsem drugačen jezik in na stvar gledal s popolnoma različnega zornega kota, kar je marsikoga presenetilo. Veliko ljudi je pesem prebralo in jo tudi razumelo. Gre vsekakor za težko temo, saj je vprašanje političnega značaja. Najbolj sem se razveselil, da je mnogo bralcev dojelo sporočilo pesmi onkraj politike same.
Lani spomladi ste obiskali Trst in spoznali nekatere ustanove slovenske narodne skupnosti v Italiji, denimo Glasbeno matico, saj se je vaša hčerka udeležila mednarodnega glasbenega tekmovanja. Na temo tržaških Slovencev ste napisali pesem. O čem govori in kako je videti slovenska narodna skupnost v Italiji od zunaj? Ste morda zasledili kakšne podobnosti z Madžari v Srbiji?
Trst zaseda v madžarski književnosti zelo pomembno mesto. Res je, v Trstu smo bili na harfističnem tekmovanju moje hčerke in zelo smo si želeli biti tam. Imel sem dobrega slovenskega vodiča, za kar sem hvaležen. Dobil sem vpogled v to, kako v Trstu živijo Slovenci. Bral sem napise v slovenski glasbeni šoli, obiskal sem slovensko knjigarno in knjižnico. Nekaj tega sem že poznal prej, saj gre za srednjeevropsko mesto, ki zaradi habsburške preteklosti spominja na mnoga podobna. Zelo me je pritegnilo, ko sem izvedel, da tu obstajajo slovenske šole, knjigarne in knjižnice. Seveda so podobnosti med Slovenci v Italiji in vojvodinskimi Madžari, saj obe skupnosti druži njuna manjšinskost. Moja pesem Trstpa ne govori samo o tržaških Slovencih, ampak tudi o vojvodinskih in transilvanskih Madžarih. Njena scenografija je Trst, domači bralec pa lahko razume, da pišem tudi o Madžarih. Dosegla je širši spekter bralcev, veliko jih ceni njen humor. Igra vlog je zelo pomembna, saj ima tudi naša zgodovina svetlo plat. Pišem sicer veliko žalostnih pesmi, a so pomembne tudi druge stvari, denimo igrivost, humor in svetla stran življenja.
Preidiva na drugo področje. Ukvarjate se s sistemom izplačevanja honorarjev avtorjem in avtoricam. V Sloveniji poznamo mehanizem knjižničnega nadomestila, ki je nekakšen korektiv izpadu dohodka zaradi neprodaje knjig, ki se izposojajo v knjižnicah. Je tudi na Madžarskem kaj podobnega?
Da, isti sistem poznamo tudi na Madžarskem. Sam vodim društvo, ki je odgovorno za izplačilo teh sredstev.
Kako pa je na splošno z madžarskim založništvom? Že kratka spletna raziskava nam pove, da so knjige na Madžarskem veliko bolj poceni kot v Sloveniji. Se založbe financirajo s prodajo ali koristijo državne subvencije?
Obstajajo seveda denarne subvencije, čeprav bi bilo nujno veliko bolj vlagati v književnost in prevode. Velike založbe in založniške verige obvladujejo trg, malim založnikom pa gre veliko težje. Popularna, otroška in mladinska književnost so v zelo dobri formi. Poeziji gre seveda nekoliko težje, a kot sem rekel, je tudi na tem področju stanje zelo daleč od katastrofalnega.
Intervju je bil pripravljen pred velikim političnim preobratom na Madžarskem.