Pred leti sem nekje na Instagramu prebrala šalo na račun rekla »sodobni feminizem je napad na moške« – odziv nanjo je bil preprosta fraza »ne vse moške«. Dejstvu, da sem se nasmejala tako zelo od srca, je, priznajmo, botrovala katarza ob nenehnem spopadanju z obsodbami vseh, ki se jasno in glasno definiramo kot feministke, da namreč sovražimo moške. Komentarji, ki bolijo še toliko bolj, ko govorimo o spolnem, verbalnem in fizičnem nasilju v tej družbi ter torej dobimo odgovor »pa saj niso vsi moški takšni«. Saj veste, kako je po ključniku #metoo po internetu krožil tisti drugi #notallmen, ki je seveda navdih za zgornjo duhovitost. Danes bi vsem – njim in nam – v roke pomolila knjigo bell hooks Feminizem je za vsakogar, s prav tako pomenljivim podnaslovom Strastna politika. Da končno razčistimo, kaj feminizem sploh je in zakaj je še vedno (še kako) aktualen.
Gre za že drugi prevod avtoričinih del v slovenščino pri založbi Sophia, tokrat izpod rok Ane Makuc, potem ko je leta 2019 izšlo še eno ključno delo Naša pozicija: razred je pomemben v prevodu Mojce Dobnikar. Ameriška črnska aktivistka, pisateljica, pesnica in profesorica Gloria Jean Watkins (1952–2021) je ena glavnih figur tega, kar imenujemo intersekcionalni feminizem, feminizem, ki se zaveda in ukvarja s prepletenostjo zatiranj na podlagi spola, rase in razreda. (Prevajalka nas v svoji spremni besedi sicer opozori, da avtorica izraza intersekcionalnost ni uporabljala.) Svoj pisateljski psevdonim je prevzela po svoji prababici in ga sistematično zapisovala z majhno začetnico, da bi v ospredje postavila vsebino in ne sebe kot avtorice. V njenem opusu je več kot 30 del, med katerimi so poleg esejev, spominov in pesmi tudi knjige za otroke in za samopomoč.
Pričujočo knjigo iz leta 2000 je, kot pojasni v uvodu, napisala, ker jo je čakala več kot dvajset let in ni prišla od nikoder. Preprosto, jasno in jedrnato knjigo, ki bi »enostavno, a brez poenostavljanja« pojasnila feministično mišljenje, politiko in prakso ter tako dvignila meglo zmedenosti, ki se že desetletja z vidika splošne javnosti nabira okoli feminističnega gibanja. Sama jo imenuje priročnik, jaz bi dodala, da je že skoraj učbenik za neko imaginarno osnovno šolo feminizma in hkrati vnet manifest. Ponuja odličen pregled njegovih osnovnih tematik in pozicij za tiste, ki o njem ne vedo veliko ali vse vedo le »iz tretje roke«, kot tudi marsikakšen odgovor na najbolj razširjene kritike, ter ob tem vse, ki bi iskali utrditev v svojem lastnem feminizmu, opominja, zakaj naj se še naprej borimo.
Kar bi torej lahko bila šibkost te knjige, postane njena moč. Ne spušča se namreč v podrobne teoretične debate ter se izogiba akademizmom in naštevanju referenc. Ni niti podrobna niti pretirano globoka, vendar je široka, dokaj kratka, berljiva in predvsem razumljiva ne glede na to, koliko o feminizmu že vemo ali ne. Naslovi obilico tem: sestrska solidarnost, imperializem, rasni in delavski boj, revščina, reproduktivne pravice, lepotni ideali, nasilje v družini, zakon, partnerstva in starševstvo, seksualnost, ljubezen in celo duhovnost. K temu je prevajalka v svoji spremni besedi dodala še aktualizacijo nekaterih perečih tematik v slovenskem okolju in možnih rešitev.
A bistven je že začetek. Kako sploh opredeliti feminizem? Definicija, ki jo izbere avtorica, hitro razčisti marsikatero pomoto ter nam daje trdnejšo osnovo in usmeritev za nadaljnje razmisleke. »Feminizem je gibanje za odpravo seksizma, seksističnega izkoriščanja in zatiranja« (še enkrat glasneje za tiste zadaj). Primerjajmo jo z definicijo, kot je zapisana v SSKJ: »Gibanje žensk za enakopravnost z moškimi.« Še zdaleč nimata istega pomena niti implikacij. Četudi izbrišemo odkrito zmotni del in obdržimo katerokoli variacijo »gibanja za enakost spolov«. Takšna klasična opredelitev nas takoj vrže na razlike med (dvema) spoloma ter kot temeljni cilj gibanja opredeli premik enega bližje poziciji drugega. (Mimogrede, njena definicija mi je blizu tudi zaradi še enega preprostega razloga: spola niti ne omenja, tako ženskega kot moškega ne, teh binarnih pozicij, ki se jemljejo za samoumevne in se zlahka pozabi, da so izključujoče in omejujoče.) Ko govorimo o političnih, ekonomskih in drugih pravicah, ima seveda prav: ženske zahtevamo osnovne človekove pravice, enake možnosti za uspeh v družbi in enake plače za enako delo. Ampak ali pride do resničnih korenin problema ali pa se le obregne ob vrh ledene gore?
Definicija feminizma po bell hooks jasno nakaže, da je problem v seksizmu, sistemu (patriarhata) in vrednotah (nadvlade), na katerih sloni. Ne cilja le na enakost v tem sistemu, temveč precej dlje, na odpravo sistema kot takega, ki po svoje izkorišča in zatira vse, ne le ženske, ter rojeva nasilje na mnogih ravneh naših življenj. (Čeprav pogosto, ko se nasilje zgodi in dogaja, pozabljamo na vzvode v temeljih, ki so ga proizvedli ali k temu vsaj pripomogli.) Pomembna posledica te ugotovitve je ovržba prav tiste obtožbe, da feminizem sovraži moške, saj v resnici ne predstavljajo jedra težave. Da, beli, heteroseksualni (in bogati) cis-moški so brez dvoma tisti, ki imajo od sistema največ koristi, vendar na žalost še zdaleč niso edini s seksističnimi nazori in gospodovalnimi vedenji. Samo zato, ker se rodiš ženskega spola, namreč še ne pomeni, da si feministka. »Feministka se ne rodiš, ampak postaneš. Zagovornica feministične politike ne postaneš preprosto zaradi privilegija, da si se rodila kot ženska. Tako kot pri vseh političnih prepričanjih postaneš pristašinja feministične politike z izbiro in dejanjem.«
Ženske lahko torej prav toliko kot moški ohranjajo in širijo seksistične vrednote, pa čeprav so v podrejenem položaju. Pomemben uvid, ki sledi, je, da mora vsak, ne glede na spol, pri sebi opraviti čistko in ozavestiti svoj bolj ali manj subtilni seksizem (rasizem, homofobijo itd.), ki smo ga vsaj delno ponotranjili že samo z obstojem v tej družbi. Večkrat na primer poudari, da ni mogoče razglašati se za feministko in biti proti splavu kot eni od temeljnih (a ne edini) reproduktivnih pravic, ne glede na to, kakšna bi bila tvoja osebna izbira. Nenazadnje, gre pri pravici do izbire tudi zato, da se lahko odločiš, da splava ne opraviš, kot tudi za dostop do osnovnih ginekoloških zdravstvenih storitev. Podobno velja za izkoriščevalski ali zaničevalni odnos do drugih žensk (katerekoli rase, razreda, seksualnosti, naroda ipd. ali pa izgleda), ki nikakor ni skladen s feminističnimi vrednotami.
Reformistični feminizem, ki pa se torej osredotoča na enakost, je tisti, ki bolje ustreza sistemu in ki ga najraje širijo glavni mediji kot tistega, ki predstavlja celoto gibanja (z največkrat precej dobro situiranimi in pogosto belimi posameznicami). Ker se osredotoča le na boljši položaj žensk v že obstoječem sistemu, ne predstavlja posebne grožnje, in je kot tak popolna past za uzurpacijo gibanja s strani tistih na pozicijah moči. Dosedanji dosežki z vse večjim številom predstavnic ženskega spola na pomembnih položajih dajejo občutek, da feminističnega boja ne potrebujemo več (kljub temu da v resnici še nismo dosegli niti te enakosti). Najuspešnejše ženske pa pogosto, ko dosežejo te položaje, pozabijo na solidarnost in feminizem, ko jim ne služi več. Vesna V. Godina je v intervjuju za AirBeletrino to povzela s krutim zaključkom: »Postale smo grabežljive egoistke, ki uporabljamo feminizem, da izboljšujemo svoj položaj.« Tudi bell hooks v knjigi podaja primer žensk, katerih uspeh sloni na izkoriščanju drugih žensk – tako v lastnem gospodinjstvu kot na nacionalni in svetovni ravni. Prav tako pa smo, bolj ko razmišljamo o feminizmu skozi perspektivo takšnega cilja, bližje antagonizmom med obema spoloma, kjer ženske vidijo problem v moških, moški pa se počutijo ogrožene in zavzamejo obrambno držo. Vse to predstavlja precej popolno situacijo za ohranjanje status quo ter odmik množic od feminističnega gibanja kot nerelevantnega ali celo zgrešenega.
V svetu, kjer se soočamo z vse več reakcionarnimi valovi in izgubami težko izborjenih pravic, nas bell hooks torej poziva k obnovitvi radikalnega feminizma – in ne, to ni nek nasilen klic k prevladi ženskega spola, temveč kot vizija in izbira ljubezni. Vizionarski feminizem, kot ga slika avtorica, je skupaj z odpravo rasizma, razrednega elitizma in imperializma ključni del borbe za svet, »v katerem je vizija medsebojnosti tisti etos, ki oblikuje naše interakcije« – za svet skupnosti, svobode in pravičnosti. Po ključu, da nihče ni zares svoboden, dokler nismo svobodni vsi, saj nihče ni zares varen v sistemu, katerega narava je, da ogroža in podreja. Moški pa so nikakor ne zanemarljivi, ampak bistveni in predvsem nujni zavezniki v tem boju za boljši svet.
Če bi ljudje vedeli, zakaj v feminizmu zares gre, ga ne bi tako zelo zavračali, verjame bell hooks. Lahko bi celo dejali, da je veliko razlogov, zaradi katerih se od njega odvračajo, pravzaprav razlogov, da bi se mu morali pridružiti. Avtorica zato prepoznava ključno vlogo vsesplošnega izobraževanja na vseh ravneh, ozaveščanja vseh o temeljnih načelih feminizma, s šolskimi programi in specializiranimi šolami, vsakodnevnimi pogovori ter seveda mediji in prav vsemi orodji, ki jih nudijo, od oddaj na že obstoječih kanalih do lastnih radiev, televizij, časnikov in revij. Osnovna lekcija knjige je pomembnost ustvarjanja prostora, kjer govorimo o feminizmu tudi v preprostem in razumljivem jeziku, ne le na univerzah in v izbranih družbah, ter doseg prav vseh starosti. Družbenim omrežjem se bell hooks še ni posvetila, pa vendar lahko že leta opazujemo njihov potencial in domet v negativni, a tudi pozitivni smeri s profili, ki na primer opozarjajo na krivice, širijo pozitiven odnos do raznolikih teles, ozaveščajo o soglasni spolnosti ter izobražujejo ženske o njihovem užitku. S tem ustvarjajo sprejemajočo skupnost, v kateri je vsak lahko to, kar je, na svoj način, ne glede na spolne identitete in preference.
Za konec zato dodajmo še razmislek, za katerega tukaj ni več prostora. Kako bi takšna revolucija, v kateri bi opravili z vrednotami nadvlade in prisile, spremenila ne le družbo, temveč tudi naše odnose na osebni ravni, družine, prijateljstev ali romantičnih razmerij? Vabilo avtorice, naj razmislimo o alternativni (feministični) ljubezni, seksu, odnosu do telesa in lepote, ženstvenosti in prav tako moškosti, je jasno. Kritike patriarhalnih diktatov niso dovolj za resnične spremembe in doseg množic, uravnotežiti jih moramo s pozitivnimi predstavami, kako lahko svet, druge in sami sebe doživljamo drugače.
