AirBeletrina - Bit će rata, kažu svi, al ja ću umrijeti od ljubavi
Kolumna 11. 5. 2014

Bit će rata, kažu svi, al ja ću umrijeti od ljubavi

Conchita Wurst (foto: ORF/ Thomas Ramstorfer)

Ne glede na to, kako si prizadevam, letošnjega tekmovanja za pesem Evrovizije ne morem misliti ločeno od Putinove moskovsko-sevastopolske fešte za dan zmage. Ne toliko zato, ker je spektakel pač spektakel in so bile tako veličastne grudi poljskih tekmovalk v soboto kot strumen korak Putinove vojske na Rdečem trgu dan prej na soroden način odraz narodove moči in njegovega zdravja. Predvsem zato, ker oba opozarjata na to, kako čudni so nenadoma postali časi, v katerih nam je dano živeti.

»To je praznik,« je rekel Putin v petek, »ko zmaguje vse prežemajoča moč domoljubja, ko se vsi še posebej akutno zavedamo, kaj pomeni biti predan domovini in kako pomembno je braniti njene interese.« Oba sprevoda, moskovski in sevastopolski, sta bila spektakularna vizualna potrditev njegovih besed, predvsem pa sta bila nekaj, česar v 21. stoletju nismo več vajeni. Še več, zdi se nam, da dan zmage obeležuje prav zgodovinski trenutek, ki je vojaške parade tega kova za vse večne čase pahnil na smetišče zgodovine. Vendar nas je Putin prijazno opozoril, da smo se zmotili. Dan zmage, smo razumeli, je po novem praznik moči, ki jo rodi enotnost. Praznik trdnega, gotovega koraka in združene volje, praznik, ki individualne skrbi in strahove pušča ob strani in vse naše namere veže v skupen cilj, za katerega je skoraj odveč reči, da posvečuje vsa sredstva.

Dan kasneje je na Evrosongu zmagala Conchita Wurst, dama z brado. Princesa najbolj individualne vseh individualnosti, ki uči, da tudi to, kar ti je ob rojstvu predlagala narava, ni pretirano zavezujoče. Družabna omrežja in forumi raznih novičarskih strani so pobesneli. Gejevski lobi ima v rokah vse niti, škarje, platno in kar je še šivalnega pribora, z našo moralo je zdaj tudi uradno konec, Sodoma in Gomora sta bili proti temu škandalu pičkin dim, Zahod pa je vnovič na tem, da dokončno zaide. Oswald Spengler, vizionar, je že vedel, o čem govori:

»Kajti sama doba je postala vulgarna in večina ljudi ne ve, do kakšne mere so okuženi sami. Pomanjkanje omike v parlamentu, splošno nagnjenje k zapletanju v precej sumljive posle, če obetajo, da bodo prinesli dobiček brez dela, jazz in zamorski plesi kot duhovni ventili v vseh družbenih krogih, ženske, napleskane kot prostitutke, prizadevanja pisateljev, da bi si priljubljenost zagotovili s smešenjem dobro vzgojenih ljudi v svojih romanih in dramah ter slab okus, ki ga izkazujejo celo plemstvo in stare vplivne rodbine, ko opuščajo vse oblike družbenih omejitev in dolgoletnih navad: vse to dokazuje, da je zdaj vulgarna raja tista, ki narekuje ritem.«

Bili so skratka časi, menijo Spengler, Putin in pisci spletnih komentarjev, ko so bili možje možje in žene žene, časi jasnih in razumljivih družbenih vlog, časi jasne in priostrene morale, ki je izgotovljena čakala, da v težkih trenutkih poprimemo zanjo, časi junakov, proti katerim se tudi najveličastnejši med nami zdijo kot pokvečeni pritlikavci. Ti časi so minili in naša človeška dolžnost je, da jih zase in zanamce priborimo nazaj. Vsak, ki kraljestvu bradatih gospa in splošnega moralnega propada dopušča, da raste in se krepi, je soodgovoren, če že ne kriv. Svet je razpadel v kaos in nekdo mora biti poklican, da ga uredi.

Ne gre samo za Putina in ne gre samo za žolčne homofobe, ki se še niso privadili dejstvu, da je Evrosong gejevska veselica brez primere. Gre za to, da se je zadnja leta okrog nas komaj vidno okrepil svet ljudi, ki odločno, agresivno in brezkompromisno verjamejo, da imajo prav, da je ta prav enovit in ne dopušča možnosti za eksperimentiranje in zdaj končno spet postaja očitno, kako globoko je brezno, ki zeva med nami.

V času, v katerem se krepijo vojske in konservativna morala, ki strumnega koraka in poenotene volje branijo imperije pred propadom, je kronati Conchito Wurst za zmagovalko Evrosonga politično dejanje, ki pristojnim sporoča, naj se jebejo s svojo enotnostjo, redom in disciplino, saj imamo mi karneval. Kot je nekoč pel Boris Novković – vojna bo, jaz pa bom umrl od ljubezni. Vi imate svoj prav, svoje tanke, bombnike in letalonosilke, mi pa prekipevajoča srca in vso svobodo, da vas pošljemo k vragu.

Nekaj na zgodbi o letošnjem Evrosongu me je spomnilo na Szienkiewiczevega Petronija Arbitra iz Quo vadis. Morda je bil to lovorjev venec z glave Emme Marrone, morda splošno vzdušje, da prepevamo medtem, ko gori Rim, ali da je doba norih cesarjev ponovno v vzponu. Karkoli je že bilo, me je spomnilo na poslovilno pismo, ki ga je Pertonij poslal Neronu, preden si je s svojo mlado sužnjo sredi bučne zabave odprl žile in se umaknil s sveta živečih. Takole je šlo:

»Lahko vam odpustim, da ste umorili svojo ženo in mati, požgali naš ljubi Rim in zasvinjali našo lepo deželo s smradom svojih zločinov. Nečesa pa vam ne morem odpustiti – dolgčasa ob poslušanju vaših verzov, vaših drugorazrednih pesmi, vaših povprečnih predstav. Ostanite zvesti svojim talentom, Neron – ubojem in požigom, izdajstvom in terorju. Pohabljajte svoje podložnike, če jih morate; a z zadnjim dihom vas rotim – ne pohabljate umetnosti. Zbogom in nikar več ne skladajte. Ustrahujte ljudi, a ne dolgočasite jih, kot ste do smrti zdolgočasili svojega prijatelja, rajnkega Gaja Petronija.«

Držite se politike, njenih spletk in miškulanc, držite se ribarjenja v kalnem, počnite, kar vas je volja, samo umetnost nam za božjo voljo pustite pri miru. In ja, v tem smislu je tudi Evrosong umetnost, tudi če tri četrt sodelujočih skladb tri minute do obnemoglosti ponavlja piškav refren v pomanjkljivi angleščini. Je karneval, veselica, prostor za radost, ki ga je treba ubraniti pred umazanimi kremplji tistih, ki imajo vedno prav.

Kar se je začelo v petek in doživelo svoj vrhunec v soboto, je v nedeljo zjutraj dočakalo prisrčen epilog. Nekaj ažurnih ljudi na zidove svojih Facebook profilov razobesilo spot za Laibachov nov hitič, ki sliši na ime Eurovision.

»Europe is falling apart,« je golčal Jani na ozadju zveriženih daljnovodnih stebrov, čez zaslon je vsake toliko utripnil kateri od smrtnih grehov. Tudi Laibach razume: imperij, kot vedno, razpada. Struktura se drobi, red se razpušča v kaos. Še sreča, da nas je Igra prestolov naučila, da kaos ni brezno, marveč lestev. Vzvod, priložnost, iz katere bomo vsi zapostavljeni vstali kot feniks iz pepela v zmagovalnem komadu bradate princese Sissy, Conchite Wurst.