Ob smrti papeža Janeza Pavla II. aprila 2005 so italijanski mediji večkrat poudarili, da je bil Karol Wojtyła za marsikoga, predvsem za mlajšo generacijo, dejansko edini papež, saj je njegov pontifikat trajal izredno dolgo in zato prejšnjih sploh niso poznali.
Nekaj podobnega lahko zapišemo tudi ob slovesu Borisa Pahorja. Ni namreč mogoče govoriti o slovenski književnosti v Italiji, ne da bi začeli pri njem. Tudi o Slovencih v Italiji in odnosu matice do lastne narodne skupnosti se je v osrednjeslovenskih medijih največ govorilo okrog Pahorjevega rojstnega dne 26. avgusta. Predsednika Slovenije in Italije Pahor in Mattarella sta julija 2020 prisostvovala vrnitvi Narodnega doma slovenski narodni skupnosti in priložnost izkoristila, da sta starosti slovenskih pisateljev vročila najvišji državni odlikovanji. Množično prevajanje slovenskih avtorjev iz Italije v italijanščino se je začelo prav s Pahorjem in vsak njegov uspeh je bil uspeh celotne narodne skupnosti. Celega kupa stvari ni bilo mogoče narediti oziroma si zamisliti, ne da bi se pri tem tako ali drugače ne sklicevali nanj.
Morda le eno, in sicer gimnazijsko oziroma srednješolsko maturo v Sloveniji. Kljub našim prizadevanjem in vrsti podpisnikov peticije iz poletja 2019, med njimi tudi precej uglednih, Boris Pahor in njegova književnost še vedno ostajata izven nabora obveznega čtiva za dijake četrtih letnikov slovenskih gimnazij in srednjih šol. A to je že druga zgodba.
Pojdimo po vrsti. Leta 1913 v Trstu rojeni Boris Pahor se je približal književnosti preko Edvarda Kocbeka, ko mu je ta v reviji Dejanje pod psevdonimom še pred drugo svetovno vojno objavil prvi literarni poskus. Vezalo ju je globoko prijateljstvo, ki je trajalo do Kocbekove smrti leta 1981, že nekaj let pa ju družita kipa v ljubljanskem Tivoliju, za katera pa se zdi, da gledata vsak v svojo smer.
Pahor se je z literarnim ustvarjanjem nekoliko resneje začel spogledovati po drugi svetovni vojni in vrnitvi iz taborišča, ko si je v Dutovljah na Krasu ustvaril svoj Tuskulum po zgledu Cicerona. Malokdo namreč ve, da je večino svojih romanov napisal v sobi gostilne Pri Marički, ki je stala na mestu današnje zdravstvene postaje in lekarne. Hkrati so bili to časi prve Kocbekove afere, ko je zaradi pozitivne ocene zbirke novel Strah in pogum postal nezaželen pri Primorskem dnevniku in drugih izpostavah slovenskega režima v zamejstvu. V tistem času je v samozaložbi izdal Svobodno polemiko, ki so jo prodajali v časopisnih kioskih. Že pred vrnitvijo Italije v Trst je s sotrudniki izdajal različna glasila, med njimi zbornika Stvarnost ter Stvarnost in svoboda, poskušal je tudi ustvariti njuna naslednika Sidro oziroma Tokove. Najbolj znan je po reviji Zaliv (1966–1990), ki bi je ne bilo brez nesebične pomoči njegove žene Radoslave Premrl (1921–2009), sestre narodnega heroja Janka Premrla Vojka.
Manj znan je podatek, da se je Boris Pahor preizkusil tudi kot politik. Ker je odklanjal politično udejstvovanje v italijanskih strankah, kjer so se po nalogu iz matice udinjali slovenski levičarji (predvsem pri socialistih in komunistih), hkrati pa ni maral samostojnega političnega nastopanja pri Slovenski demokratski zvezi, ker so v njej prevladovali protikomunisti in klerikalci, je v šestdesetih ustanovil svojo stranko Slovenska levica, ki pa ni imela dolgega življenja. Ob tej priložnosti je nastala tudi antološka pesem Marka Kravosa Zamejska žalostna, v kateri avtor ironično govori o žalostnih zamejskih pisateljih, ki postanejo politiki. Mimogrede: Boris Pahor in Marko Kravos sta generacijski razliki navkljub nekaj časa sodelovala pri Zalivu, od koder je Kravos nato odšel, ker je bil prepričan, da Pahor ni dovolj naklonjen poeziji.
Svojevrsten je bil tudi odnos, ki ga je povezoval z Alojzom Rebulo. Pri zgoraj omenjenih zbornikih, ki so izhajali v Trstu v petdesetih letih, sta bila sodelavca. Po Rebulovem sprejetju krščanstva oziroma katolištva so se njuna stališča oddaljila, vendar ne toliko, da bi ju to leta 1975 omejevalo pri izdaji zelene knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, v kateri je tedanji jubilant obelodanil povojne poboje. Rebula se je v Sežani izmazal le z zaslišanjem, Pahorju pa so poleg tega naložili še enoletno prepoved vstopa v Jugoslavijo.
Dejansko je Boris Pahor svoja politična stališča vseskozi izražal skozi književnost. V Nekropoli se denimo sprašuje, zakaj ista čast kakor partizanom, ki so se proti okupatorju borili s puško v roki, ne pripada tudi tistim, ki so bili zaprti v taboriščih in tam pustili svoje življenja.
Politika je bila njegov vsakdan, imel se je za socialdemokrata in vedno je vskočil v debato, ko je bilo treba kaj povedati. Ko je slovenska politika leta 2005, ob prvem obhajanju italijanskega dneva spominjanja na žrtve fojb in eksodusa (s katerim so Italijani izbrisali dvajset let fašizma, naredili narodno spravo in celotno krivdo za povojne žrtve na Tržaškem naprtili Slovencem in Hrvatom) složno molčala – baje je tedaj predsednik Drnovšek napisal zasebno pismo italijanskemu kolegu Napolitanu – je Boris Pahor rešil čast slovenskega naroda z intervjujem v Delovi Sobotni prilogi in v njej stigmatiziral početje zahodnih sosedov.
Prav tako se je oglasil in izrazil svoje nasprotovanje, ko je Pahorjeva vlada leta 2009 s Hrvati sklenila nesrečni arbitražni sporazum za določitev meje. Polemike in nasprotovanja pa mu je nakopala izjava v Primorskih novicah o nesamozavesti slovenskih volilcev, ki so v Piranu izvolili temnopoltega župana Petra Bossmana.
Ravno pred tednom dni sem s svojimi dijaki bral odlomek iz novele Grmada v pristanu. Ob začetku ure sem dijake vprašal, po čem poznajo Pahorja, njihov enoznačni odgovor pa se je glasil, da je zelo star pisatelj. Nihče ni vedel, da je Boris Pahor poučeval italijanščino na naši šoli, ki se je tedaj imenovala Slovensko učiteljišče Antona Martina Slomška (danes Humanistični in družbeno-ekonomski licej s slovenskim učnim jezikom Antona Martina Slomška). Ravno tako si marsikdo od nas težko predstavlja, da bi Pahor slavo, ki mu je bila namenjena v zadnjem poldrugem desetletju, doživel, če bi umrl med 80 in 85 letom, kakršna je v Italiji povprečna življenjska doba.
Ob neki priložnosti mi je Alojz Rebula potožil, da je Bog veliko bolj prizanesljiv do Pahorjevega telesa kakor do njegovega, čeprav Pahor v Boga sploh ne veruje. Tedaj sem ga popravil, in sicer s Pahorjevim citatom o Bogu. Prepričan je bil namreč, da Bog obstaja, in mu priznaval neizmerno moč, a ne dobrote, kar je značilno za krščanskega. Najbrž zaradi različne medvojne izkušnje.
Danes ni torej odšel samo pisatelj in Slovenec. Svet in Evropa sta izgubila še enega od zadnjih pričevalcev dvajsetega stoletja in nacističnih taborišč smrti.
Brje pri Koprivi, 30. maja 2022
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.
